VI. poglavje: Kasta in klub malih borcev

 »Lepo, da si prišla,« se je zarežal Ren in malo zlato prinašalko prijateljsko dregnil pod rebra.

       Kasta mu je namenila strupen pogled in se namrdnila. Kot da ji je kaj drugega sploh preostalo. Mamin ultimat, ko sta se po dobri uri in pol trdnega spanca predramili, in se je spet poskušala začeti pogajati, je bil povsem jasen. Ali se udeleži srečanja v klubu malih borcev ali pa ji bo zvečer zaplenila tablico, kar bi seveda pomenilo, da ne bo mogla poklicati Macka. Ni pomagalo ne prosjačenje niti vpitje in nazadnje tudi jok ne.

       Tudi ko se je na fizioterapiji z Alfo odrezala veliko bolje kot dopoldne pri Bubu in uro terapevtskega plavanja zaključila brez sitnarjenja, da bi ostala v vodi še pet minut, to Naye ni premaknilo niti za pol centimetra. In tudi pri večerji, ko jo je mala zlata prinašalka še enkrat milo prosila, če lahko gre naravnost v sobo, ker je na smrt utrujena, se ni omehčala. Zakaj je tako vztrajala pri svoji odločitvi, je bilo za Kasto sicer nerešljiva uganka, a na koncu se je vdala v nepošteno usodo in se po večerji odpeljala proti začetku otroškega oddelka.

       Tekom popoldneva, je nekdo na stene nalepil liste z velikimi črnimi puščicami ter velikim napisom nad njimi: 

KLUB MALIH BORCEV

       Prave sobe tako resnično ni bilo težko najti, a tudi, ko je zlovoljno parkirala zraven Rena, je bila v sebi še vedno trdno prepričana, da tako ali tako ne bo dolgo ostala. Konec koncev je njen rjavi prijatelj sam rekel, da v klub malih borcev lahko kadarkoli prideš in kadarkoli odideš in če se bo po petih minutah odpeljala, bo kost cela, kuža pa sit.

       A kljub vsej trmi, ki jo je prežemala, si po dveh minutah ni mogla več lagati. V druščini sebi podobnih kužkov se je počutila prijetno. Zaželeno in predvsem izredno domače. Razen Menosa in Tai Suki so bili tu vsi, ki jih je v dveh dneh že videla v jedilnici, telovadnici ali pa je nanje naletela na enem ali drugem širokem hodniku. Nekateri na navadnih, drugi na električnih invalidskih vozičkih, tretji na stolih, četrti so si iz kota privlekli celo telovadno blazino in se zleknili nanjo. Sproščeno so čvekali med seboj in se glasno smejali. Ne, prav zares ni mogla več biti slabe volje.

       V nekem trenutku se je po prostoru razlegel glasen pozdrav. Glas je bil nežen, a odločen in mali kužki so v hipu utihnili ter se zazrli proti vratom, od koder se jim je prijazno smehljala siva weimarska ptičarka.

      »Dober večer, gospa Savannah,« so pozdravili nekateri, vključno z Renom.

       Kužika jim je spodbudno pokimala in med pozornim opazovanjem vseh prisotnih počasi zakorakala proti velikemu in širokemu, dodobra dotrajanemu naslonjaču. Ne da bi spustila pogled s pisane druščine se je usedla in počasi prekrižala zadnje tačke. Kasta je začutila, da ji je namenila največ časa in debelo je pogoltnila slino. Saj ji menda ne bo potrebno veliko govoriti?

      »Lepo pozdravljeni in prisrčno dobrodošli v klubu malih borcev,« je ptičarka spregovorila z žametnim glasom, ki je božal srce. »Vesela sem, da ste se mojemu vabilu odzvali v tako velikem številu.«

       Kasta je znova začutila, da jo je pobožala s pogledom in v mislih se ji je pojavila želja, da bi premaknila ročico v vzvratno prestavo ter pobegnila iz sobe. A zdelo se je, da je ptičarka to začutila, saj je pozornost popolnoma preusmerila na visokoraslega bokserja športne postave, ki je sedel na invalidskem vozičku na povsem drugi strani sobe.

      »Za vse, ki me ne poznate,« je nadaljevala z istim tonom. »Sem psihologinja Savannah in sem moderatorka vašega in nekoliko tudi mojega kluba malih borcev. Pa bi za vse, ki so prvič med nami začeli kar z najbolj rednimi obiskovalci. Morda pa nam medtem medicinska sestra Jelica dostavi limonado in piškote. Levis, bi začel?«

       Zlata prinašalka ni mogla verjeti, kako zelo ji žameten glas boža srca. Spet se je popolnoma sprostila in občutek, da bi se začela topiti kot maslo v vroči ponvi, če bi se jo psihologinja dotaknila s tačko, je bil tako prijeten, da tega ne bi mogla opisati, četudi bi jo kdo prosil, naj poskusi. Pogledala je ostale kužke in morda bi si upala staviti, da čutijo enako kot ona. Ali pa vsaj zelo podobno.

      »Ohhh, dajte no,« je bokser zavil z očmi. »Vsak teden enako. Vedno sem prvi in vedno povem eno in isto.«

Ptičarka se je prisrčno nasmejala, nekaj kužkov pa se je nekoliko privoščljivo, a nikakor ne zlobno, glasno zakrohotalo.

      »To je zato, ker si tako pogumen mali veliki kuža in ker si najdlje tukaj. Če seveda odštejemo mene,« se je namuznila psihologinja.

Kasti se ni niti sanjalo, kaj zdaj čaka ubogega bokserja, ki se je ob zadnji pripombi sramežljivo nasmehnil in se važno odkrhal. »Moje ime je Levis. Star sem sedemnajst let, moje okrevanje na otroškem oddelku Smaragdne reke traja že približno šest mesecev …«

      »KAJ!?« je bruhnilo iz Kaste, še preden bi se lahko zadržala. »Si res rekel …«

V naslednji sekundi se je zavedla, da so poleg Savannah proti njej pogledali tudi vsi ostali udeleženci kluba in s tačko si je sramežljivo pokrila gobček. A hkrati ji je psihologinja izredno spodbudno pokimala.

      »Aham,« ji je vedro odgovoril bokser in mala zlata prinašalka si je oddahnila, ko so se oči vseh prisotnih spet uperile vanj. »Saj drugega mi tako ali tako ne preostane.«

      »Bi morda povedal tudi svojo zgodbo?« je dodala psihologinja.

      »Saj ni kaj dosti povedati,« je bokser skomignil z rameni. »Nekega večera sem se z avtobusom peljal iz kina proti domu. Ne vem več, kateri film sem gledal. V nekem trenutku sem začutil v hrbtenici in nogah močno bolečino, potem pa se ničesar več ne spomnim.«

      »Mhm,« je sočutno prikimala psihologinja. »In tvoja diagnoza?«

      »Infarkt hrbtenjače,« je zašepetal Levis in sklonil glavo. »V bolnici so me rešili zadnji trenutek. Ampak so me in hvaležen sem za to.«

Psihologinja pa se ni zadovoljila s tem in znova ga je pobožala z glasom. »Kaj si počel do tedaj, Levis, in kaj načrtuješ za prihodnost?«

Bokserju se je obraz razvedril in smrček je ponosno vzdignil v zrak. »Bil sem nogometaš. Dober nogometaš. Vsi so mi napovedovali bleščečo kariero in na tekmah so me že spremljali ogledniki nogometnega kluba Volkobor. Potem pa … «

Za nekaj sekund je pomolčal.

      »Najprej moram okrevati in se spet naučiti hoditi, nato pa … Ne vem, če bom še kdaj igral nogomet, ampak že to, da sem živ, je kar veliko vredno.«

       Kasta ni mogla verjeti svojim ušesom. V enem dnevu je bil to že drugi kuža, ki ni pristal na invalidskem vozičku, ker bi na takšen ali drugačen način izgubil eno ali obe tački ali pa ker bi bil tako kot ona in Ren prezgodaj rojen. Do sedaj je bila prepričana, da med malimi kužki na vozičku pristanejo le tisti s takšno ali podobno usodo kot onadva. In ta čas, ki ga je bokser že preživel na Smaragdni reki ... Šest mesecev! Ona pa jamra, ker bo morala tu ostati še dobre tri tedne in pol.

       Po sobi se je razlegel glasen aplavz in tudi sama se mu je z veseljem pridružila. Sicer ni mogla zaploskati tako močno in glasno kot psihologinja, a to več kot očitno ni motilo nikogar.

      »Hvala, Levis,« je Savannah znova povzela besedo, nato pa se je obrnila proti kokeršpanjelki z debelo povitimi zadnjimi tačkami. »Luna, ti si pri nas nekoliko manj časa. Tri mesece. Bi morda nadaljevala?«

      »Aham,« je pokimala kužika. »Moje ime je Luna. Stara sem trinajst let, na otroškem oddelku Smaragdne reke pa sem že več kot tri mesece.«

Tako kot psihologinjin je bil tudi njen glas naravnost čaroben in vsaka beseda sproti je božala srce.

      »Nekega dne sem zbolela za gripo. Ful sem kašljala, smrkala in vročino sem imela čez štirideset stopinj. Mami je ostala doma in skrbela zame. Ampak namesto da bi bilo vsak dan bolje, je bilo vsak dan slabše. Na koncu je prišlo do tako hudih zapletov, da so mi morali odrezati stopala zadnjih tačk.«

S širokimi, lepimi očmi je pogledala v tla in rahlo zardela.

      »Če tega ne bi storili, me ne bi bilo več. Kmalu bom dobila proteze in se začela učiti hoditi, potem pa upam, da se kmalu vrnem k prijateljem v šolo.«

      »Udi jaz em imeu gipo!« je vskočil neverjetno koščen, že skoraj odrasel kuža. »Zadi nje mam ceubalno palizo.«

       Kužki so drug za drugim s široko odprtimi srci pripovedovali svoje zgodbe. In teh je bilo ogromno. Od cerebralne paralize zaradi zapletov ob rojstvu ali v prvih dneh življenja pa do najrazličnejših bolezni s povsem preprostimi imeni, kot je gripa, kot drugih, ki jih Kasta ni razumela in zapletenih izrazov nikakor ne bi mogla ponoviti. Vsaki zgodbi je sledil spodbuden pogled s strani psihologinje, kot tudi glasen aplavz vseh prisotnih mladičev.

       Zlati prinašalki je bilo povsem jasno, da se bo psihologinja nanjo obrnila čisto na koncu, a kljub nekaj malega nelagodnosti, ki jo je zaradi tega čutila, je ni bilo strah, da bi se osmešila. Bila je med sebi enakimi. Med malimi kužki, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pristali na inštitutu in se tako ali drugače borili za zdravje ali vsaj lajšanje svojih težav. Klub malih borcev v povsem dobesednem pomenu teh besed.

       Ko je svojo zgodbo povedal tudi Ren, so se oči vseh prisotnih uprle vanjo in Savannah ji je veselo pokimala. »Kasta, o tebi sem slišala že zelo veliko in vesela sem, da si se nam pridružila. Bi bila tako prijazna in delila z nami tvojo zgodbo?«

Tako kot pred nekaj več kot dvajsetimi minutami Luna, je tudi Kasta zdaj vidno zardela. A nihče se ni smejal, nihče je ni priganjal naj pohiti, ker bo sicer zmanjkalo časa za pomembnejše stvari. Kužki so sicer napeli ušesa, a povsem jasno ji je bilo, da zgolj in samo zato, ker jo prvič vidijo in jih zanima njena zgodba, prav tako kot so njo zanimale njihove.

      »Moja zgodba ni nič posebnega.«

Ozrla se je po sobi in nemočno razširila tačke. Še vedno so vsi pričakovali, da bo povedala kaj več, a naj se je še tako trudila, nikakor ni našla pravih besed in na koncu se je obupano zazrla proti psihologinji. Ob ohrabrujočem pokroviteljskem nasmehu, ki ji ga je namenila, pa se je v trenutku čudežno opogumila.

      »Imenujem se Kasta. Čez nekaj mesecev bom stara enajst let. Na Smaragdni reki sem prvič.«

      »Zelo lepo!« je prikimala psihologinja. »A lahko izvemo kaj več o tvoji zgodbi?«

      »Aham!« je zlata prinašalka pozabila na kakršno koli sramežljivost. »Rodila sem se skoraj tri mesece prezgodaj. Zaradi zapletov v prvih tednih življenja imam cere...bralno paralizo. Ne hodim in zelo težko uporabljam desno tačko. To me včasih zelo jezi.«

      »Torej vse skupaj zelo podobno Renovi zgodbi,« ji je psihologinja dopolnila misel. »Kaj rada počneš v življenju in kakšne načrte imaš za prihodnost?«

      »Ful rada hodim v šolo!« je vzkliknila in se ob glasnem krohotu, ki se je razlezel po prostoru začudeno ozrla.

Tudi Savannah se je prav prisrčno nasmejala. »Mislim, da si prva kužika ali kužek v vsej zgodovini kluba malih borcev, ki je povedal, da rad hodi v šolo,« ji je pojasnila.

      »Okej. Saj ni nič narobe s tem?«

      »Kje pa,« jo je potolažila psihologinja. »Ravno obratno. Zelo zelo vesela sem, da to slišim.«

      »V prostem času, ko nisem v šoli ali na fizioterapiji z svojo prijateljico Trixi, pa se rada igram na igrišču s svojimi prijatelji. Ali pa skupaj nabijamo video igrice.«

Kužki so se ob njeni iskrenosti spet glasno zakrohotali in to ji je vlilo novega poguma. »Ne razmišljam še, kaj bi rada nekoč postala. Ful dobro govorim angleško in morda bi jo nekega dne lahko poučevala.«

      »Ooooo, bodoča tršica,« je pripomnil bokser ter po rahlem žvižgu požel nov huronski val smeha.

      »Ane, da je zabaven?« ji je od strani prišepnil Ren. »Vedno je resen in žalosten, ampak v klubu se vedno sprosti.«

      »Tako je, Ren!« je nežno bevsknila Savannah, se počasi dvignila z naslonjača in z dvignjeno tačko počasi umirila živahno klepetanje ter hihitanje. »To je tudi namen našega druženja v klubu. Nocoj vas je bilo res veliko, zato nam je za kakšno igro žal zmanjkalo časa, seveda pa se lahko še malo pogovarjamo. Ima kdo kakšen predlog?«

Kasti je leva tačka sama od sebe švignila v zrak.

      »Izvoli, Kasta.«

      »Gospa Savannah. Kuža, ki je v moji sobi. Min… Menos.«

      »Mhm,« je poznavalsko prikimala psihologinja.

      »Ponoči se je zbudil zaradi napada. In še enega je imel po kosilu. Njegova mami je rekla, da ima epi..lep..sijo. Kaj je to?«

      »En kup sranja!« se je zaslišalo iz kota.

Savannah je rahlo zavila z očmi in strogo pogledala. »Tapas. Prosim!«

      »Se opravičujem, gospa Savannah. Ampak je res,« je odvrnil debelušen novofundlanec.

Psihologinji je ob Tapasovi navihanosti in iskrenosti ušel nasmeh, a je hitro od nekod našla moč, da se je povsem zresnila. »V teoriji imaš celo prav, a v klubu malih borcev imamo določena pravila. In eno od njih je, da se izogibamo grdim besedam, kajne?«

      »Res je. Obljubim, da ne bom več,« je novofundlandec povesil pogled.

      »Lepo,« je prikimala sivodlaka ptičarka. »Kar pa se tiče epilepsije, ki jo gospodič Tapas seveda dobro pozna …«

Kasti je še enkrat več vzelo sapo.

      »Ta neozdravljiva nevrološka bolezen je pogosta spremljevalka kužkov, ki bolehajo za cerebralno paralizo. Ni pa nujno, da je eno pogojeno z drugo. Tako mladič kot odrasel kuža lahko bolehata tako za cerebralno paralizo kot za epilepsijo, lahko pa imata oboje. Tapas ima na primer zelo blago obliko cerebralne paralize, a precej hudo stopnjo epilepsije.

       Tako kot veliko drugih kužkov napade sicer lahko preprečuje z zdravili, a se ti vseeno lahko pojavijo kadarkoli in kjerkoli. Morda bi nam lahko kar sam povedal malo več.«

       Novofundlandec se je nekaj sekund obotavljal, kot bi ga nenadoma postalo sram, a ob spodbudnih besedah s strani drugih kužkov, ki jim je veselo pritegnila tudi Kasta, se ni več pustil prositi. »Ma vse skupaj je eno …«

Ob prebadajočem pogledu, ki mu ga je namenila psihologinja je zaprl gobček in se nagajivo nasmehnil. »Se opravičujem še enkrat, gospa Savannah. No, vse skupaj ni prijetno. Lahko na primer sedim za mizo, nato pa kar naenkrat začutim, da mi šumi v glavi in tačke se mi začnejo nenadzorovano tresti. Ko se spet zavem samega sebe, po navadi ležim na tleh, na kavču ali pa na postelji.

       Če je napad kratek, je vse kul, če je med močnejšimi pa imam pokvarjen še cel dan. Nikoli ne vem, kdaj me bo zadelo in teži mi, da mora vedno biti nekdo zraven mene.«

      »Vauuuu, kako lepo je to povedal,« je Kasta spet šepnila proti Renu.

      »Še enkrat,« psihologinja spet ni preslišala pripombe. »Zato pa smo tukaj, mar ne?«

      Ob glasnem odobravanju je spodbudno pokimala novofundlandcu in nadaljevala v strokovnem, a še vedno nadvse prijaznem tonom. »Epilepsijo lahko povzroči več dejavnikov. Kuža se lahko že rodi z njo, tako kot se je Tai Suki. Lahko se nekje skriva in se nepričakovano pojavi šele pozneje, tudi več let po rojstvu, tako kot je bilo to pri Tapasu. Lahko pa jo povzroči močna poškodba glave in možganov. To se je zgodilo Menosu.

       Pomembno je, da se je ne bojimo in kužkom, ki doživijo napad, poskušamo pomagati, kolikor je le v naši moči. Če je napad kratek in mil, ni potrebe po resnem posredovanju. Pri močnejših napadih pa moramo kužka zaščititi pred njim samim ali pa vsaj čim prej poklicati na pomoč. Mi sledite?«

       Nobene potrebe ni bilo po vprašanju. Razen Tapasa, ki mu je bilo vse to jasno še veliko bolj kot psihologinji, so jo kužki poslušali z odprtimi gobčki.

      »Ampak kaj to sploh je? Kaj se zgodi ob napadu?« se je nazadnje opogumila Luna.

Savannah je skomignila z rameni. »Luna in vsi ostali moji mali borci … Nekaterih stvari nam ni dano vedeti. Lahko pa si poskušate predstavljati radio. No, kar zamislite si ga … Iz njegovih zvočnikov prihajajo vaše najljubše melodije. Veselo si prepevate in odločite se nekoliko pojačati jakost. A na svojo smolo ste v naglici zamešali gumb za glasnost z gumbom za iskanje radijskih postaj in naslednji trenutek namesto vaše najljubše pesmi zaslišite zgolj glasno hreščanje. To je epilepsija.«

      »Torej napačna frik…fer…« se je mučila Kasta.

       Takoj zatem ji je že bilo žal, da je sploh odprla gobček. Saj Tapas in Menos nista radijska oddajnika, da bi v glavi imela frekvence. Pa če bi besedo vsaj pravilno izgovorila.

      »Bravo!« je vzkliknila psihologinja. »Čestitam, Kasta, zelo lepo in tudi pravilno povzeto.«

      »Važička,« se je zarežal Ren in jo dregnil pod rebra, da je od žgečkalnega refleksa vidno trznila.

      »Piflar!« je bevsknila, ko ga je dregnila nazaj.

      »No, dajmo še malo potrpljenja, ure je že skoraj konec,« ju je pomirila Savannah. »Naj zaključim. Ko in če boste kdaj prisostvovali nečemu, kar boste prepoznali kot epileptični napad in boste menili, da ste dovolj pri močeh, da kužka, ki ga doživlja, lahko obvladate, je zelo pomembno, da ga poležete na tla.

       Še bolj pomembno je, da mu nagnete glavo in poskrbite, da bo njegov jezik visel iz gobčka. V nasprotnem primeru mu lahko zleze v goltanec in…«

Tako kot Kasta so tudi vsi ostali sami dokončali misel.

      »Če pa ...« je izredno strogo poudarila psihologinja. »Če pa ste vidno manjši in šibkejši, se nikakor ne lotevajte tega, ker se hkrati z njim lahko resno poškodujete tudi sami. V tem primeru takoj pokličite pomoč.

       Tako, to bi bilo za danes vse. Hvala za obisk in nikar ne pozabite, naslednjo sredo ob istem času na istem mestu.«

       Vsakemu posebej je namenila spodbuden pogled in kužki, ki so sedeli na stolih, so počasi vstali, tisti na invalidskih vozičkih pa so z rokami pognali kolesa ali z ročko električne motorčke. Tudi Kasta je že hotela zapeljati za Renom na hodnik, ko je psihologinja počasi stopila k vozičku.

      »Kasta, lahko samo minutko, prosim?«

Začudeno se je obrnila proti vratom, ki jih je gladkodlaki prinašalec zaprl za seboj. Je naredila kaj narobe? Je preveč govorila in jo bo ptičarka zdaj naučila kozjih molitvic?

      »Nič ni narobe, nikar se ne boj,« se je prisrčno nasmehnila Savannah. »Želela sem te prositi, če bi se naslednji ponedeljek torej čez enajst dni, takoj po popoldanskem sklopu fizioterapij za dobro urico oglasila v moji pisarni.«

       Kasta je razumela še manj kot prej. Preden je pred štirimi leti prvič zakorakala oziroma se zapeljala v šolo, je pri psihologinji v zdravstvenem domu res preživela kar nekaj ur. Starša sta jo že prej podučila, da so ti pregledi in testi, ki jih bo tam reševala, izredno pomembni za njeno prihodnost, saj bo psihologinja poskušala ugotoviti, ali zaradi svojih težav sploh spada v navadno osnovno šolo. Če bo ugotovila, da je temu tako, bo hkrati presodila kakšne prilagoditve potrebuje. Pozneje je v šoli prav zaradi teh pregledov in testov dobila posebno mizo in nekatere olajšave pri likovni vzgoji in seveda tudi telovadbi.

       Testi sami pa niso bili nič posebnega. Kup gledanja slik in opisovanja predmetov na njih, tudi nekaj branja in glasnega ponavljanja besed. Ko je začela od samega dolgega časa vsako besedo ponavljati v angleškem jeziku in šteti risbe, ki ji jih je psihologinja že pokazala, ovir za vpis v navadno šolo ni bilo več. Zakaj bi torej zdaj kar naenkrat morala spet k neki drugi psihologinji? Pa čeravno tako prijazni, kot je bila Savannah.

      »Bom morala reševati kakšne teste?« je sumničavo vprašala.

      »Ne, samo malo bi se pogovarjali. Nobenih testov,« je prisrčno dodala ptičarka.

      »Ne vem. Mislim, da moram prej vprašati mami.«

Psihologinja se je spet prisrčno nasmejala in ji zarotniško pomežiknila. »Prepričana sem, da ne bo imela čisto nič proti. Se vidiva?«

      »Lahko,« je prikimala. »A danes nisem naredila nič narobe?«

      »Kasta,« je s svojim neumorno srce božajočim glasom odvrnila psihologinja. »Bila si fantastična. Odkar imamo klub malih borcev, še nisem naletela na kužka ali kužiko, ki bi bil že na prvem srečanju tako aktiven in sproščen. In tudi zato bi se želela naslednji ponedeljek dobiti s teboj.«

       Gladkodlaki prinašalec je prestrašeno kriknil, ko so se vrata, ki jih je psihologinja široko odprla, da se je Kasta lažje in hitreje odpeljala iz sobe, nič kaj nežno zaletela v njegov voziček.

      »Ren?« ga je Savannah strogo pogledala. »Saj nisi poskušal prisluškovati, kajne, da ne?«

      »Emm …« Renov smrček je dobil barvo zrelega paradižnika. »Ne, gospa Savannah.«

      »Ne počni tega. Vem, da si majhen in zelo radoveden kuža, a to pač ni izgovor. Če bi želela, da drugi slišijo, kaj sva si imeli s Kasto za povedati, ne bi počakala, da prej vsi odidete.«

Zlati prinašalki je rahlo pomežiknila in počasi odšla v smeri knjižnice.

       Šele ko so drobni, a urni koraki potihnili, se je gladkodlaki prinašalec zarežal proti prijateljici. »Kaj misliš, da hoče od tebe?«

      »Ne vem,« je skomignila Kasta. »Ampak upam, da si ne bo izmislila, da bi mi podaljšala bivanje na Smaragdni reki.«

      »Daj no,« je prhnil Ren. »Tega ne more, tudi če bi hotela. To lahko naredi samo fiziatrinja Harriet. Pridi, če pohitiva, morda lahko pred nočjo nagovoriva najini mami, da gremo vsi skupaj v slaščičarno na sladoled.«

      »Okej,« je veselo prikimala in pognala voziček. »Zadnji v dnevni sobi je debela bolhaaaaaaaa!!«

*

Zima bleda starka je snega nasula,

drevje v bele čevlje zopet je obula,

z belo je preprogo travnik ogrnila,

a veseli potok ves leden molči... 

       Karo bi prisegel, da visok, mišičast haski ni slišal niti besede. Po kratkem bevsku, s katerim jim je odzdravil, ko so na čelu z Gamo pritekli na dvorišče, je glasbo na radijskem oddajniku še nekoliko pojačal in se povsem posvetil krtači, s katero je drgnil prah s precej umazanih vojaških čevljev. Vsake toliko je z manjšo krtačko na usnje nanesel nekaj loščila, z večjo podrgnil, pogledal proti soncu, ali se čevelj dovolj blešči, nato pa znova zagnal tačko, v kateri je trdno držal večjo krtačo.

       Dalmatinček se je komaj zadrževal, da ni dregnil Game in jo vprašal, zakaj govori v prazno, saj bi bilo verjetno pametno počakati, da njen oče konča z delom, a izkušnja s policijske postaje je bila dovolj poučna. Drugi kužki so svoje starše dovolj dobro poznali, da so verjetno vedeli, kaj počnejo. Ampak vojaški oficir, poročnik Barones je bil vsekakor še bolj čuden cucek kot policist Perks.

       Nazadnje so bili škornji dovolj čisti in do potankosti zloščeni. Bleščali so se bolj kot sonce, ki je v tem času do polovice izginilo za hribom in z oranžno barvo pobarvalo nebo, kot ga ne bi noben slikar tega sveta. Haski je zadovoljno pokimal in se za spoznanje dvignil, ko je odložil čevlje na okensko polico. Hkrati je zavrtel gumb na radiu in strogo pogledal hčerko. Kužki so v strahu zadržali dih.

      »Perks ima prav. Pravi šaljivci ste,« je revsknil.

       Oblil jih je hladen pot. Kako so lahko bili tako neumni, da so mislili, da policist ne bo predvidel, koga bodo poleg dovoljenja ali se Gama lahko pridruži izletu, vprašali za spalne vreče, šotore in podloge. Če celo leto od svoje žepnine ne bi zapravili niti centa, ne bi privarčevali dovolj, da bi si lahko kupili svojo opremo in najbolj preprosta rešitev se je zdela, da bi jim vse to posodil vodja manjše mestne vojašnice. Ampak policist in oficir seveda nista bila neumna. Vse zaradi česar so prišli, je Barones najbrž vedel že prejšnjega večera, ko se je družinica haskijev vrnila s smučanja.

      »Oči …« je bevsknila mala haskica.

Barones jo je ustavil z dvignjeno tačko. »Gama, na smučanju smo nekaj govorili, da se boš ti do Siriusove noči malo posvetila šolskim knjigam. Ali sem jaz kaj zamešal?«

      »Ampak oči!« je obupano zacepetala.

      »GAMA!« je zavpil s strogim glasom, ki ni trpel nadaljnjega ugovarjanja. »Nekaj sem te vprašal.«

       Kužki so občudujoče pogledali prijateljico, ki se je v trenutku pomirila in se poravnala v pokončen položaj. Kolikokrat jim je pripovedovala, da ji oče sicer pušča ogromno svobode, a da hkrati zahteva od nje vojaški red, prav takšnega kot od svojih varovancev v vojašnici. Zdaj so se lahko na lastne oči prepričali, kako to gre.

      »Ja, oči.«

      »Lepo,« je zamišljeno zamrmral. »Sem že mislil, da z mojim spominom ni več vse v najlepšem redu.«

Macka je spreletelo vprašanje, ali res mora tako duhovičiti. Kot da bi bilo resnično težko reči da ali ne, kot bi oziroma sta to naredila njegova starša.

      »In upam, da se zavedaš, kaj prva negativna ocena ali pritožba učiteljice Magalis v novem šolskem letu pomeni zate?«

      »Vem, oči,« je pogumno odgovorila mala haskica.

      »Kaj?«

      »Nobenega smučanja med zimskimi počitnicami, skejt … Oprosti, oči… Rolka in gorsko kolo pa gredo pod ključ.«

Oficir se je za spoznanje nasmehnil. »Točno tako, Gama. Prav zato, ker se tega zavedaš in ker ne dvomiva, da se boš tega tudi držala, sva se s tvojo mamo odločila, da lahko greš na izlet. Ostalo pa si boste morali še zaslužiti.«

      »Jaz vam lahko pokosim vso travo okoli hiše!« se Karo ni mogel več zadržati.

Barones se je tokrat prav zares nasmehnil. »Hvala, ...«

      »Karo,« ga je dopolnila hčerka.

      »Hvala, Karo, a travo kosim sam. Nihče je ne bi mogel bolje.

       Če pa si se že javil. Koliko kitic šteje pesem, iz katere smo dobili državno himno?«

      »Osem!« je zmagoslavno vzkliknil Karo in se ob Baronesovemu začudenemu pogledu izpod obrvi zahahljal sam pri sebi.

      »Aisha!«

Pudljica se je presenečeno stresla. »Da, gospod Barones?«

      »Katera kitica je naša državna himna?«

      »Sedma!« je ustrelila, še preden je oficir v pričakovanju odgovora dobro zaprl gobček.

      »Mack!«

       Pitbul je pričakoval, da bo naslednji na vrsti. Zare ali Nera seveda ne bo vprašal. Zanju bi bilo vsako vprašanje preveč lahko, četudi bi od njiju zahteval natančno število litrov vode v Atlantskem oceanu.

      »Koliko barv ima naša zastava, kako si sledijo od spodaj navzgor in kje na njej je grb?«

Pitbul se je za hip se je popraskal po glavi. Kako so že govorili na igrišču, preden so se skupaj odpravili proti Gaminemu domu? Tri. Tri barve, zagotovo so tri barve. In grb v levem zgornjem kotu, ampak kako si sledijo?

      »Tri barve, grb v levem zgornjem kotu …« je počasi izdavil in hkrati začutil Nerov svareč pogled na hrbtu. Vse je bilo odvisno od njega. Če ne bo odgovoril pravilno, bo celotne avanture konec, še preden se bo dobro začela. »Rdeča, plava … Se opravičujem. Modra in bela!«

      »Zelo dobro,« je zadovoljno prikimal oficir. »Očitno iz šole le odnesete nekaj v teh svojih bučah.«

Gami je zažarel obraz. »Oči, a to pomeni, da, da …?«

      »Gama, nič ne obljubim. Do takrat sta še debela dva tedna in v tem času se lahko marsikaj zgodi. V principu pa je moj odgovor zaenkrat ja.«

       Kužki so glasno zavriskali in se začeli radostno objemati med seboj. Celo Mack je zgrabil dalmatinčka in ga stisnil, da so Karu začeli pokati sklepi. Barones se je rahlo nasmehnil, nato pa se je počasi obrnil in brez pozdrava odšel v hišo.

       Mladiči so slavje nadaljevali tudi na otroškem igrišču. Smeh, vriskanje in glasno podajanje predlogov ter načrtov se je razlegalo daleč naokoli in kdove kaj so si mislile race na ribniku, ki so ob kravalu užaljeno odplavale na drug konec brega in za vsak slučaj raje zlezle iz vode.

      »Ampak toliko, da veš. Edini si, ki je skoraj zafrknil,« se Karo naposled le ni mogel premagati.

       Pitbul bi od sramote, ki se je je sam dobro zavedal, ta trenutek skočil tudi v Nera, Zaro ali kogarkoli drugega, če to le ne bi bila Kasta, a v glavi so mu zadonele besede, ki mu jih je zjutraj namenila zlata prinašalka. Nemirno je trznil in se skomignil z rokami.

      »Saj vem. Ampak pomembno je, da smo na koncu vseeno uspeli.«

      »Tako je,« je s spravljivim tonom posegla vmes Zara. »Karo, nobene potrebe ni, da izzivaš.«

      »Pa če smo vse to ponovili desetkrat, preden smo se odpravili,« se dalmatinček ni dal.

Mack je že rahlo zarežal nekam v prazno in zdelo se je, da ga bo vsak hip mahnil. Nero, ki je za vsak slučaj stopil vmes in strupeno pogledal Kara, ga najverjetneje ne bi mogel ustaviti, če se iz pitbulovega žepa ne bi oglasila dobro znana melodija zvonjenja.

      »Kasta!« je glasno zavpil. »Kasta kliče!«

Živčno je pobrskal po žepu in ob tem, ko telefon kar ni hotel zdrsniti iz primeža tesnih kavbojk, izrekel nekaj grdih pasjih besed.

      »Umiri se, no,« je bevsknila Zara. »Saj ne bo nikamor ušla. Pa kadarkoli jo lahko pokličeš nazaj.«

      »Ne morem,« je obupano zarenčal. »Nimam denarja na računu.«

       Naposled mu je le uspelo. Ob pogledu na ekran, s katerega se je bleščala fotografija vesele zlate prinašalke, se je jeza v hipu razkadila v zrak in navdušeno je podrsal po zeleni ikonici v obliki pasje tačke.

      »Živijo, Macki!« se je zaslišalo iz slušalke. »Oooo, na igrišču si … Ste. Živijo, družba, kaj delate?«

       Navdušenju ni bilo ne konca ne kraja. Nenadoma so se vsi, vključno s Karom želeli preriniti čim bliže Macku in vsaj na hitro pomahati prijateljici. Nazadnje je pitbul iztegnil tačko z iDogom, kolikor jo je le lahko, in nekako mu je uspelo v kamero ujeti vseh devet kužkov.

      »Kako se imaš?« je vzhičeno zaklicala Zara.

      »Super!« je zadovoljno odgovorila zlata prinašalka. »Tu na Smaragdni reki sem spoznala nove prijatelje. Ampak vseeno ful pogrešam vse vas!«

      »Tudi mi tebe!« se je za Mackovo ramo oglasil Nero. »In komaj čakamo, da se spet vidimo. Brez tebe je dolgčas.«

       Kasta se je za hip zavedla, kako zelo dobre prijatelje ima. Tako zelo jo imajo radi, ona pa je v treh dneh na Smaragdni reki že spoznala nove kužke in razen na Macka se ni spomnila na nikogar.

      »Kaj pa delate?«

      »Pripravljamo se na …« je zavpil Karo.

Še preden bi dokončal stavek, je Mack premaknil telefon proti otroškim igralom, Nero pa je dalmatinčka s komolcem sunil pod rebra, da je zahlastal za zrakom in grdo pogledal nemškega ovčarja.

      »Na Siriusovo noč!« je dokončal.

Niti v sanjah si ni mislil, da je lahko Larsov komolec trši od Nerovega. A je vseeno bil.

       Kasti se je vesel obraz nekoliko omračil. »Želela bi si, da bi bila z vami, druščina. Dajte narediti veliko fotk, da bom vedela, kako se boste imeli. Jaz sploh ne vem, če tu praznujejo Siriusovo noč, ampak tudi če jo, to ne more biti tako zabavno kot luna park.«

      »O, ja ….«

Karo je bil že tretjič v eni minuti prisiljen zahlastati za zrakom. Tokrat sta ga pod rebra dregnili Aisha in Merry in nazadnje se je sprijaznil, da bo verjetno bolje, če je kar tiho. Bil bi pa pripravljen staviti svojo najljubšo in hkrati edino nogometno žogo, da se je zlata prinašalka namenoma prikupno nasmehnila prav njemu.