Velika ognjena krogla na nebu je zakurila s polno močjo. Malo mesto se je segrelo in vsi kužki, ki niso odšli na počitnice na morje (ali smučat na ledenik, takot Gama s svojimi starši in z mlajšo sestrico), so zgolj v zgodnjih jutranjih urah pokukali iz svojih hiš, opravili najnujnejše, nato pa spet pohiteli domov. Potem so se vse do poznega večera hladili v klimatiziranih sobah ali pa so si z odprtimi okni naredili prepih, ki je vsaj nekoliko olajšal vroče trpljenje. Ja, biti kuža sredi poletja je resnično vse prej kot lahko.
A v malem mestecu so se kljub neznosni vročini in sopari vseeno pospešeno pripravljali na veliki dogodek. Na prav poseben dogodek, ki se ga tako odrasli, kot tudi otroci vsako leto veselijo že tedne in tedne vnaprej. Siriusovo noč, ki se vsako leto praznuje, ko Sirius, najsvetlejša zvezda v ozvezdju Vélikega psa na jasnem poletnem nebu najsvetleje zasije.
Največji praznik v celem letu sicer praznujejo čisto vsi kužki na severni polobli matere Zemlje, a v nekaterih mestih to noč jemljejo veliko bolj resno. In malo mesto, v katerem živi Kasta, je eno izmed njih. Tega dne odraslim ni treba v službo in tudi otrokom ne bi bilo treba v šolo, če ne bi bilo poletnih počitnic. Tako v centru kot tudi v predmestju in celo okoliških vasicah se ustavi skoraj vse in kužki čez dan veliko spijo ter si nabirajo moči za večerno rajanje.
Ko pade prvi mrak, se na ulicah pojavijo prvi veseljaki in z vsakim novim pramenom teme, ki premaga vroč dan, je množica večja in večja. Vse dokler niso ceste, pločniki, parki in zelenice polne veselih kužkov. Na stojnicah se točita pivo in limonada, vse naokoli diši po sveže pečeni hrani, sladkorni peni in pokovki, na visokih odrih pa svoje in tuje pesmi izvajajo znane glasbene skupine, kot so Spot'n'band ali Snoutharta. Otroci seveda najbolj obožujejo luna park, ki ga mestne oblasti postavijo nalašč za to priložnost. Tam se lahko vrtijo na vrtiljakih, se vozijo in medsebojno zaletavajo z električnimi avtomobilčki, preizkusijo svoje strelske sposobnosti z zračnimi puškami, s katerimi streljajo gumijaste mucke. In še in še.
Točno ob polnoči pa se vse ustavi. Luna park preneha z obratovanjem, glasba utihne, nato pa luči po celem mestu počasi ugasnejo in kužki se kot začarani zazrejo na nočno nebo, s katerega zasije čudoviti Sirius. Nato sledi vsesplošno čestitanje, objemanje in poljubljanje, seveda ne nujno v tem vrstnem redu, nočno nebo pa preplavi veličasten ognjemet, ki oznani konec še enega pasjega leta in začetek novega.
Kasta in njeni prijatelji vsako leto natančno poznajo datum, ko bo napočila Siriusova noč in se bodo lahko zabavali do polnoči in še čez. Ob koncu šolskega leta so z učiteljico, rotvajlerko Magalis, prešteli dneve in tedne do velikega dogodka in zdaj vsak dan na koledarjih naredijo križec, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi vse skupaj prespali. To počne tudi Kasta. Toda za razliko od svojih prijateljev, ki skoraj izključno zgolj lenarijo in čakajo na začetek novega šolskega leta, ona ne sme zanemariti svojih fizioterapij, saj bi se stanje njenih tačk hitro lahko spet poslabšalo. Ker pa je v telovadnici mopsice Trixi že zjutraj absolutno prevroče in ker Kastina fizioterapevtka in zaupnica meni, da narava na splošno zelo dobro vpliva na počutje, se navsezgodaj zjutraj, ko vsi majhni kužki še veselo smrčijo v svojih posteljah, dobita pod mogočnim hrastom na največjem in edinem igrišču v ulici astronavtke Lajke. In trenirata. Po dveh urah, ko se sonce vzpne že visoko, se za ta dan poslovita in Kasta gre nato še malo poležat v primerno klimatizirano udobje majhne hiške, kjer prebiva s svojimi starši.
Tega dne se je malo mestece predramilo v vroče četrtkovo jutro, ki je nakazovalo, da bi bilo dan dobro preživeti pod klimo ali vsaj v senci kakšnega mogočnega drevesa z veliko zalogo limonade z ledom. Do konca fizioterapije je bilo še dobre pol ure, ko sta si Kasta in Trixi privoščili odmor. Zlata prinašalka je naslonjena na deblo stoletnega hrasta žalostno gledala predse in goltala vodo iz steklenice, ki ji jo je fizioterapevtka podala. Bila je jezna nase kot že zelo dolgo ne.
»Trixi, jaz tega pač ne zmorem. Ne zmorem pa pika!«
Mopsica se je pritajeno nasmehnila in jo pobožala po košatem uhlju. »Kasta, samo utrujena si, nič drugega. Poglej, malo prej si to naredila, postavila si se na vse štiri tačke, samo zato ker si bila prepričana, da te držim. Pa te nisem!«
Kasta jo je grdo pogledala. »Seveda si me. Čutila sem tvoje tačke na trebuhu.«
»Nisem. Saj veš, da ti nikoli ne lažem. Čisto sama si naredila vse. To, da tega ne zmoreš, je samo v tvoji glavi, nikjer drugje. Daj, bova poskusili še enkrat.«
»Ne!« je zarenčala. »Ne bom. Utrujena sem in tega pač ne zmorem pa pika!«
»Nobene pike ne bo,« je odvrnila Trixi. »Daj, ulezi se in greva. Tako, kot sva se učili.«
Kasta je zavila z očmi, a po toliko letih in neštetih fizioterapijah je dobro vedela, da se s Trixi ne more pogajati. Kolikor je bila do nje prijazna in razumevajoča, tako je od nje zahtevala resno delo in zavzetost, če je le ocenila, da ima njena varovanka še dovolj moči in koncentracije. Nagnila se je vstran in ČOF! Kot pokošena je padla na bok in se prevrnila na trebuh.
»Kasta!« je jezno zavpila Trixi. »Kaj je bilo pa to?!«
»Sori …« je zamomljala.
»Nič sori,« je z enakim glasom in vso možno strogostjo Trixi skoraj zarenčala. »Kolikokrat sva že ponovili, da se ne smeš tako metati po tleh. Bi si rada zlomila vrat?«
»Ampak tako je najlaže,« je zajavkala Kasta in pripravila sprednjo levo tačko.
»Ohhhhh, Kasta …« je zdaj z obupanim glasom zavila Trixi in pristopila k njej. »No, kako sva rekli?«
»Najprej spodvijem levo sprednjo tačko, ker je močnejša. Nato spodvijem še desno. Obe zravnam in nato ponovim isto še z zadnjima tačkama. Nazadnje dvignem ritko in usločim hrbet,« je Kasta poguncala afne.
»Ne afnaj se, Kastica,« je odvrnila Trixi. »To, da natančno veš, kako gre vstajanje, je zelo dober znak. Zdaj se potrudi, jaz pa ti bom pomagala.«
Kasta je mlaskala z jezikom, ki ga je voda dodobra navlažila. Včasih je bila tako jezna na Trixi, da bi najraje zavpila nanjo, se vrgla po tleh in tam ostala, vse dokler fizioterapevtka ne bi izgubila potrpljenja in rekla, da z njo noče več delati. Toda Trixi je res bila kužika, na katero nihče, čisto nihče ni mogel biti jezen, naj se je še tako trudil. Enostavno je v vsakem trenutku našla prave besede in prava dejanja in tudi zato je z njo tako rada delala in napredovala v gibanju.
Z levo tačko se je uprla na rjavo travo in zasadila krempeljčke v trdo, presušeno zemljo. Zdaj je bil na vrsti drugi, najtežji del. Dovolj iztegniti desno sprednjo tačko, da bo lahko skupaj z levo vzdignila skoraj celo telo, nato pa še glavni izziv. Z zadnjima tačkama vzdigniti še preostanek telesa in zravnati hrbtenico.
»Daj, Kasta, vem da bo šlo …« jo je spodbudila Trixi.
Dodala je desno tačko in stisnila zobe. Počasi, milimeter za milimetrom je začela vzdigovati prsni koš navzgor, a ko je prišla do točke, ko bi se morali tački začeti iztegovati, je vse prej kot nežno padla na levi bok in tiho zacvilila.
»Vidiš!« je zavpila na Trixi in videti je bilo, kot da želi uporabiti tudi kakšno izredno grdo pasjo besedo. »Vidiš, tega pač ne zmorem. Celo življenje bom v vozičku, kaj vam ni jasno?«
»Pomiri se, Kasta,« se je fizioterapevtka materinsko nasmehnila in iztegnila tačko,da bi jo pobožala, a jo je Kasta jezno odrinila. »Preveč teže si uprla v levo tačko, da bi jo ta lahko zdržala in zato se je vdala. Pozabila si na desno tačko, ker je šibkejša, to je bilo vse.«
»A lahko dobim še malo vode?«
»Ha, ha, ha,« dobra šala,« je zažvrgolela Trixi. »A zato, da boš čez dve minuti rekla, da moraš lulati? Ne, bova najprej še nekajkrat poskusili.«
Kasti se ni niti sanjalo, da ima pri svojem početju občinstvo. Mack, Zara in Karo, trije od štirih malih kužkov, ki ta trenutek niso čofotali v morju ali se sončili na plaži, so z namenom, da si v ribniku ob robu igrišča napolnijo svoje vodne pištolice, razigrano pritekli po pločniku do peščene potke, ki je vodila navzdol proti igrišču, ko so zagledali Trixi, kako Kasti razteguje tačke.
»Kasta!« je vzkliknil Karo in že hotel steči proti njej.
»Čakaj!!« sta hkrati zasikala Mack in Zara in pitbul ga je komaj zadržal, da ni stekel proti igrišču.
Ko je Kasta prijateljem povedala o nočnem pogovoru, ki ga je imela s Karom, so sklenili, da mu bodo odpustili in pozabili na vse, a Mack je hkrati dodal, da naj ne pričakujejo, da ga bo kdajkoli vzljubil. In več kot očitno je bilo, da tudi dalmatinček ni začel gojiti kakšnih posebno prijateljskih čustev do Macka. Mavec na tački je bil sicer že preteklost, a vseeno sta se sprla najmanj enkrat na dan in nista se pomirila, vse dokler nista vmes posegla Nero ali Lars. Slej ko prej bi se tudi zdaj, če ne bi Zara obeh strogo pogledala.
»Kaj pa je narobe, samo pozdraviti jo hočem,« je revsknil Karo.
»Zbranost ji boš pokvaril, tepec!« je zarenčal Mack. »Če bo videla nas, bo konec treninga. To smo že nekajkrat doživeli.«
Zara je zavila z očmi in s svojim debelim repom rahlo mahnila Macka po gobčku. »To bi se dalo povedati tudi lepše, kajne? Drugače pa ja, Karo, Mack ima prav. Ne smemo ju motiti. Potem se Kasta začne samo hecati in Trixi nas je enkrat lepo prosila, če jo med fizioterapijo ne motimo.«
Ulegli so se v travo in priprli oči proti soncu, ki se je počasi vzpenjalo navzgor po nebu in iz minute v minuto pridobivalo na moči. To je očitno začutila tudi Kasta, kajti z vsakim novim poskusom vstajanja, ki se ji je ponesrečil, je zacvilila glasneje in vsakič težje se je znova prevalila na trebuh in poskusila znova.
»Zakaj moram to gledati?« je Mack stisnil zobe in si pokril oči. »Če ne bi vedel, da ji Trixi poskuša pomagati, bi stekel tja …«
»In se polulal,« se mu je porogal Karo. »A bomo mi res samo ležali tukaj in gledali kako se muči?«
»Moramo, Karo, res moramo,« ga je Zara z repom potrepljala po hrbtu.
»To se mi zdi prav neumno. Še bolj neumno kot pitbul s premajhnimi možgani.«
»Karo!« je zasikala Zara. »Še ena taka in te bova z Mackom skupaj nabutala, obljubim!«
Trixi je bila na robu obupa, a še zdaleč ne tako kot Kasta, ki se je spet nemočno sesedla na tla in spila še en požirek vode iz steklenice, ki ji jo je podala fizioterapevtka.
»Lahko končava za danes, prosim?« je vprašala in nekoliko osramočeno uperila pogled v tla.
Fizioterapevtka je rahlo prikimala in se popraskala po smrčku. »Ampak vseeno ne razumem, Kasta. Trikrat ti je uspelo, ko si mislila, da te držim. Ne morem verjeti, kako si lahko tako negotova vase, da meniš, da brez mene ničesar ne zmoreš.«
»Ne vem, zakaj,« je zajavkala Kasta. »Mi lahko pripelješ voziček, prosim?«
Trixi je spet pokimala, a ko se je obrnila, da bi izza debla pripeljala pripomoček, ki je Kasti omogočal neovirano gibanje, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Po potki se je spustila bela kepa, posejana s črnimi pikami. Kot blisk je preskakovala tudi po dva metra, vse dokler se ni zadihano ustavila tik ob Kasti in globoko vdihnila zrak.
»Kasta, Kasta, prosim, prosim. Prosim poskusi še enkrat. Zame! Vem, da ti bo uspelo!«
Zlata prinašalka je začudeno pogledala Trixi. So njeni prijatelji tu? So jo ves čas gledali? So videli to sramoto, ko se je mučila in mučila, pa ji ni šlo nekaj, kar je zanje popolnoma samoumevno oziroma še več kot to? Ali je Karo prišel šele zdaj in ni v resnici videl še ničesar?
»Daj, Kasta!« je veselo zalajal nanjo. »Prosim! Prosim poskusi še enkrat, jaz te bom pa spodbujal!«
Kasta se je morala nasmehniti. Karu se niti sanjalo ni, kako zelo težko je to. On je samo vstal in zanj je bilo to vse. Zdaj pa je celo skakal v zrak, delal prevale in salte ter navdušeno vpil in navijal. Pogledala je fizioterapevtko, ki ji je spodbudno pokimala, češ – ne silim te, ampak če želiš, lahko poskusiš, zakaj pa ne.
»Kasta, Kasta!« se je Karo znova glasno zadrl.
Grdo ga je pogledala, a nasmeha v kotičku gobčka ni mogla skriti. »Tiho bodi, zbrati se moram.«
Počasi je pripravila levo sprednjo tačko in rahlo zasadila krempeljčke v zemljo. Nato je dodala desno in stisnila zobke. Samo dovolj jo mora iztegniti, pa bo šlo. Napela je drobcene, zategnjene mišice in ob bolečini, ki ji je šinila skozi tački, je rahlo zacvilila. Tako, zdaj pa bo. Tudi krempeljčke desne tačke je zasadila v tla in se počasi začela vzdigovati.
»Daj, Kasta, uspeva ti!« je vzhičen zakričal Karo.
»Pššššt,« ga je ustavila Trixi. »Zdaj prihaja najtežji del.«
Kasta je bila s prsnim košem že visoko v zraku. Tački sta se tresli od napora in čutila je, kako ji potne srage skozi gost kožušček pronicajo proti očem, a predaja ni prišla v poštev. Ne zdaj, ne pred njenimi prijatelji. S težavo je premaknila levo zadnjo tačko in od napora spet glasno zacvilila. Zrak se je segrel do temperature, ko bi vsak kuža lahko samo ležal v senci in srkal hladno limonado z ledom, ne pa vzdigoval uteži.
»Ne...« je dahnil Karo.
»Pššššt,« ga je zopet ustavila Trixi.
»Kaj se dogaja?« je Mack začudeno pogledal Zaro.
»Našemu bedaku bo uspelo,« se je zahihitala Zara. »Saj veš. Nekoč je bila težava. Vsi so vedeli, da jo je nemogoče rešiti, da se tega ne da, zato niso niti poskušali. Potem pa je prišel en mešanček, ki tega ni vedel, in mu je uspelo.«
»Greva?«
»Ne še,« je odkimala. »Zdaj pa res ne, se bojim, da bi res padla, če bi videla, da sva tudi midva tukaj.«
»Zdaj pa gor!« je s pomirjujočim glasom dejala Trixi, ko jo je Kasta vprašujoče pogledala. »Super ti gre!«
Nekajkrat je globoko vdihnila soparen zrak in stisnila zobe, da je za hip pomislila, da ji bodo popokali. Mišice so jo bolele in bila je utrujena, toda pogled na dalmatinčka, ki se je sesedel na tla, ne da bi si skušal poiskati senco in tiho držal pesti tako s sprednjimi kot z zadnjimi tačkami, ji je povedal vse. Karo je res verjel, da ji lahko uspe. Kužek, ki jo je še nedolgo nazaj tako grdo ozmerjal, je bil poln upanja in ta trenutek si je očitno bolj kot karkoli drugega želel, da vstane in zdrži na tačkah frdamane tri sekunde, ki jih je želela Trixi.
Napela je zadnjične mišice in se potisnila navzgor. Tačke so se zatresle, toda niso se vdale.
»Ne vem, če…« je zasikala.
»Verjemi, skoraj si že!« je kriknil Karo.
Znova je trdno stisnila zobe in premaknila zadnje tačke še nekoliko bliže sprednjim. Skoraj je bila tam, še malo, samo še malo. Samo še navzgor in bo.
»Kastica, samo še zravnaj jih in usloči hrbet! Samo še to in začnem šteti!« je s tolažečim glasom rekla Trixi.
»Ahhhh…« je zajavkala.
»Ne cvili, preusmeri moč v tačke!«
Šlo je. Tačke so se tresle kot šiba na vodi, a vseeno so jo držale. Milimeter za milimetrom, centimeter za centimetrom se je vzdigovala, vse dokler ni sama pri sebi začudeno ugotovila, da stoji. Cela je bila en sam velik preznojen kup dlake in od napora so se ji v oči prikradle solze. Tačke niso bile povsem zravnane, tudi ne vem kako stabilne ne in zdelo se ji je, da se bo vsak hip sesula na bok, ampak stala je. Kasta je prvič v življenju sama stala.
»Dajva skupaj!« je Trixi evforično dregnila dalmatinčka. »Tri sekunde! Daj, Kasta. To lahko zdržiš!«
»Ne vem če…«
»Ena!« sta skupaj zaklicala Karo in mopsica.
Kasta se je še komaj držala. Bolečina v mišicah se je zdela kot požar, ki ga nobena voda tega sveta ne bo mogla pogasiti.
»Dve!«
Rahlo je klecnila, a zdaj ji trma ni dala, da bi odnehala. Ne zdaj, ko ji je že skoraj uspelo. Rahlo je dvignila glavo in pogledala fizioterapevtko, ki je uprla tačke v bok, ne vedoč kaj naj si o vsem skupaj misli.
»TRI!« sta navsezadnje zavpila Tixi in Karo.
Skozi meglico, ki so jo ustvarili znoj, solze in nepredstavljiv napor, je le še rahlo videla, kako sta po bregu navzdol evforično pritekla Mack in Zara, nato pa je za drobcen hip vse okoli nje izgubilo svojo obliko in v kolikor je ne bi Trixi trdno prijela okoli pasu, bi se zvrnila po tleh kot klada.
PLJUSK!
Odprla je oči in zgolj nekaj trenutkov je bilo potrebnih, da je prepoznala znane obraze Trixi in njenih prijateljev. Bili so nekoliko zaskrbljeni, a vsi po vrsti po sijali od sreče.
»Kastica,« je zašepetala Trixi in ji z robčkom otrla vodo s košatega čela. »Kastica, to je bilo ... To je bilo …«
»Fantastično?« se je nasmehnil Karo.
»Ne,« je odkimala Trixi. »Več kot to. Če ne bi vedela, da je rezultat trdega dela, bi temu rekla mali čudež. Vidiš, Kasta, samo dovolj trmasto moraš vztrajati in nato nekega dne presenetiš sama sebe.«
»Seveda ob pravšnji meri motivacije,« je dodala Zara, pomežiknila Karu, nato pa se je ulegla v travo in trdno objela prijateljico.
Tudi Mack je sijal od sreče, a zdelo se je, da ne najde pravih besed. Pogledoval je od Kaste pa prek Trixi in Kara do Zare.
»Bravo mali,« je na koncu izdavil in prijateljsko pokimal dalmatinčku. »Če Kasti ne bi uspelo, bi te zdaj nabutal, tako pa… Ajde, pomagaj mi.«
Zdaj Karo ni našel ničesar, kar bi lahko bleknil nazaj. Pokleknil je h Kasti, ki si je že povsem opomogla, položil njeno desno tačko okoli svojega vratu in pustil, da ga je trdno stisnila, potem pa sta z Mackom potisnila tački pod njeno zadnjico, jo vzdignila ter jo položila na voziček.
»Tako,« je zadovoljno pokimala Trixi. »Kasta, to je za danes vse.«
»Jes!« je vzkliknila zlata prinašalka.
»Ja, kar odpočij si, zaslužila si si,« se je nasmehnila mopsica. »Jutri nadaljujeva, jaz pa bom še pred večerom poklicala fiziatrinjo dr. Harriet na inštitut Smaragdna reka. Mislim, da jo bo novica o tem, kaj ti je uspelo, zelo zelo zanimala.«
»Okej,« je pokimala Kasta in naslednji trenutek že preusmerila pozornost na pitbula. »Macki, me boš lahko zavrtel na vrtiljaku?«
»Seveda, Kasti,« ji je odvrnil. »Vse do večera in celo noč te bom vrtel, če boš želela!«
Tistega dne je bilo na največjem in edinem igrišču v ulici astronavtke Lajke izredno veselo. Ne meneč se za sonce, ki je morda pripekalo najmočneje v celem poletju, so se mladiči lovili, se škropili z vodo iz ribnika, uprizorili pravo vojno z vodnimi pištolicami in se na vrtiljaku vrteli do onemoglosti. Karo in Mack sta se pod Kastinim in Zarinim nadzorom celo šla rokoborbo vse do trenutka, ko bi eden od njiju končal v ribniku. Sicer samo za šalo, ampak vendarle. Ko pa je Mack svojega tekmeca dvignil v zrak kot mlado muco in ga skušal zalučati v vodo, se ga je dalmatinček oprijel in ga potegnil s seboj, da so kapljice vode, ki jih je naredil velikanski pljusk, priletele vse do obeh kužik, ki sta se jima hihitali pod gosto hrastovo krošnjo.
»Ujemita eno ribo za večerjo!!« je zavpila zlata prinašalka.
»Kar sama si jo daj!« se je zadrl Mack, preden je še enkrat potunkal Kara, nato pa je stekel iz vode in se poleg kužik pošteno otresel.
»Iiiiiii, nehaj!« je zacvilila Kasta.
Sonce je iz krošnje mogočnega hrasta naredilo dolgo ovalno senco in kužki so v njenem zavetju v presušeni travi utrujeni, po malem lačni, a zadovoljni, lenarili, ko je Zara našpičila ušesa in s pogledom ošvrknila peščeno potko. Po njej se jim je počasi bližal velik kuža.
»Mack, mislim, da je to tvoj oči.«
»Mhm,« je nekoliko zlovoljno zamomljal pitbul in se v zadregi popraskal po čelu. »Pozabil sem, da sem zjutraj obljubil mami, da grem samo malo do ribnika, nato pa pridem domov in pokosim travo. Zdaj sem pa pečen, družba.«
Enega največjih in zagotovo najmočnejšega kužka v celem mestu, Samsona, so vsi dobro poznali. Njegov smrček je bil sicer resnično prepreden z globokimi, a že davno zaceljenimi brazgotinami, ki jih je kdove kdaj staknil tekom življenja, in že zaradi njih je navzven deloval precej strašno. Prav tako je bil do Macka in njegovega brata precej strog, a njegova glavna odlika je bila pravičnost. Med prijatelji in znanci je veljal za pravega veseljaka in zabavljača, med otroci, ko se je povsem sprostil, pa je užival kot riba v vodi. Tako on kot Mackova mami Malina sta bila tudi dobra družinska prijatelja Kastinih staršev in zlata prinašalka se je njunega obiska vedno od srca razveselila, kajti nikoli se ni zgodilo, da bi prišla praznih rok.
»Živijo, oči,« je poklapano pozdravil Mack.
Samson ga je strogo pogledal in mali pitbul je osramočeno uprl pogled v tla zavedajoč se, da ga je pošteno polomil.
»Saj bi, saj bi …« je zajecljal. »Saj bi takoj prišel, ampak danes je Kasta prvič v življenju sama stala tri sekunde in smo se malo veselili.«
»Kako?« je zarobantil Samson in začudeno pogledal zlato prinašalko, ki si je na obraz nadela prikupen nasmeh.
»Res je, gospod Samson,« je rekla in naslednji hip tudi sama povesila pogled. »Mislim, da sem jaz kriva.«
»Ne, jaz sem!« je vskočila Zara. »Ko smo se nehali igrati, sem Macku začela pripovedovati o knjigi, ki jo moramo prebrati med poč…«
Samson je vzdignil tačko v zrak. »Dovolj bo, mladiči. Lepo, da tako branite Macka, ampak v prvi vrsti mora sam dobro vedeti, kaj je njegovo delo in kaj je obljubil.«
»Ampak oči!« je mali pitbul povzdignil glas. »Vedno jaz. Zakaj Žik nikoli ne pokosi trave?«
»Mack!« je jezno zalajal njegov oče. »Mack, bi morda rad ostal brez iDoga?«
»Če želiš, lahko grem s tabo!« je nepričakovano vzkliknil Karo. »V mestu, kjer sva z mami živela, sem poleti vsak dan kosil travo, da sem kaj zaslužil. In tudi Kasta in Zara lahko pomagata. V minutki bomo končali!«
Mack za trenutek ni vedel, ali se dalmatinček norčuje iz njega in med razmišljanjem, ali nemara vseeno misli resno, je nekoliko nagubal čelo, dokler ga ni iz toka misli predramil udarec Zarinega repa.
»Mislim, da je tole odlična ideja,« je pristavila najbolj bistra mala kužika v ulici. »Dajmo, družba, gremo. Prej ko bomo začeli, prej bomo končali!«
Karo ni lagal, prav zares je bil mojster kosilnice. Medtem, ko je Macku kazal, kako je potrebno kosilnico držati v pravi liniji, da na zelenici ne nastajajo grde vijugaste črte, ampak ta na koncu daje vtis nogometnega igrišča, je Zara z ostrimi škarjami rezala visoke bilke okoli sadnega drevja, ki jih kosilnica ni dosegla ter si sama pri sebi ponavljala nepravilne angleške glagole. Kasta je sicer sprva mislila, da prav veliko ne bo mogla pomagati in ko ji je Malina ponudila, da lahko z njo zalije rože okoli hiške in jagode na vrtu, ki po tako vročem dnevu nujno potrebujejo vodo, ji je obraz naravnost zasijal.
Najbolj od vsega je sovražila, da so jo vsi pustili ob strani kot popolnoma nekoristno. V takšnih trenutkih se je začela dolgočasiti in kar naenkrat je bila polna črnih misli. Malina je to dobro vedela in medtem ko sta skupaj usmerjali škropilno cev proti zemlji, kamor mora voda pronicati, da jo rastline res lahko vpijejo, se je zabavala bolj kot na vsakem vrtiljaku. Samson je medtem v senci pod košato hruško srkal limonado in bral časopis, na trenutke napisal sporočilo prek svojega iDoga, predvsem pa zadovoljno opazoval otroke, ki so uživali ob delu in si brundal v brk, da iz današnje mladine pa še nekaj bo.
Nebo se je že pošteno omračilo in na vzhodu se je pokazala bleda luna, ko so na terasi trčili s polnimi kozarci sveže pripravljene limonade, v katerih so čarobno zvončkljale kocke ledu.
»Ufff, nisem vedela, da sem tako lačna,« je zajavkala Kasta, ko je hlastno pogoltnila že tretji kos sočnega jagodnega peciva, ki ga je Malina postavila na mizo in ga nalašč potisnila čim bliže njej. »Bolje, da pohitim domov.«
»Tudi jaz,« se je zresnila Zara. »Očiju in mamici sem obljubila, da jima bom pomagala pospraviti knjige na police v knjižnici. Spet bosta huda.«
»Pa tudi moja mami,« je pohitel Karo.
»Poklicala bom vaše starše in jim sporočila, da prihajate,« se je nasmehnila Malina. »Povedala jim bom, kako ste bili pridni in tovariški. Prepričana sem, da potem zagotovo ne bodo jezni. Kasta, tebe bosta pa Samson in Mack zapeljala do doma. Nima smisla, da se zdaj še cel večer voziš skozi mesto. Pa tudi noč ne bo nič kaj bolj hladna, kot je bil dan.«
»Hvala, gospa Malina,« se je nasmehnila Kasta in se zahihitala. »Komaj čakam, da mamici in očiju povem kaj se je danes zgodilo.«
Ko je Samson parkiral na dovozu pred hiško, v kateri so si Kasta in njena družinica ustvarili dom, se je že popolnoma stemnilo. Nekoliko jo je sicer začudilo, da je toliko avtomobilov, saj se ni spomnila, da bi karkoli slišala o kakšnih obiskih, a to je morda bil zgolj plus. Prav zaradi tega morda starša ne bosta tako stroga, ker se je ves dan potepala naokoli. Navkljub Malininemu klicu je vedela, da jima ni bilo preveč všeč, ker cel dan niso vedeli, kaj se dogaja z njo.
V želodcu je tako ni stiskalo več samo od lakote, ampak tudi od pričakovanja, kaj neki jo čaka. Teženje ali navdušenje, ker ji je uspel tale mali čudež, kot je njen uspeh poimenovala Trixi? Ampak kaj pa, če sploh ne vesta zanj? Kaj pa, če ju je Trixi prav danes pozabila poklicati in sploh ne vesta, kaj se je zgodilo, kaj ji je po toliko urah garanja naposled vendarle uspelo? Tri sekunde. Zdele so se kot večnost in ko se je spomnila na Kara, kako je guncal afne, ko je navijal zanjo, ji je čez obraz spet šinil nežen nasmeh.
»Hvala, gospod Samson, hvala Macki,« se je zahvalila, ko sta jo pitbula položila na električni voziček.
»A se vidiva jutri?« je še dodala in trdno stisnila prijateljevo tačko, s katero ji je skrbno zategnil pas čez medenico.
»Seveda, Kasti!« je vzkliknil Mack. »Vsak dan, vse do Siriusove noči in še naprej, vse do konca počitnic!«
Potisnila je ročico na vozičku in se zapeljala po rahli klančini proti vhodu. Sicer ji ni bilo jasno, zakaj Mack in njegov oči stojita na pločniku in gledata, kam gre, ko pa vesta, da je zdaj na varnem in da poti nikakor ne more več zgrešiti, toda s tem se ni obremenjevala. Morda pa se želita zgolj prepričati, da niso vrata prav nocoj zaklenjena od znotraj, zvonca pa po nekem čudnem naključju nihče ne bi slišal.
Odrinila je vrata, potisnila ročico na vozičku in se zapeljala skozi vhod.
»Mami!?« je zaklicala. »Oči!?«
Ne bev, ne mev. Kot da bi bila hiša povsem prazna.
»MAMI!?« je nekoliko glasneje zaklicala in našpičila ušesa. »OČI!?«
Zazdelo se ji, da je v ušesa ujela nekaj pridušenega šepetanja, ki pa je hitro potihnilo. Kje pa sta? Vedno sta jo počakala že pri vratih in Andi jo je takoj dvignil z vozička in jo nesel naravnost pod tuš, kjer sta v teh vročih dneh tudi po eno uro spirala prah in znoj iz gostega zlatega kožuščka. Ob tem je vriskala in škropila na vse strani, da je bil njen oče na koncu skorajda bolj moker kot ona, kopalnica pa je dajala vtis, kot da je pralni stroj pravkar poplavil.
Za hip jo je spreletelo, da je morda na televiziji kaj posebno zanimivega in je pač nihče ni slišal, takoj zatem pa so se ji v glavo prikradle veliko bolj neljube misli. Kaj pa, če se bo morala zdaj udobno namestiti in nato pol ure poslušati »resen pogovor«, kot je Andi imenoval njuno teženje? Pa ne prav danes, ko ima zanju tako zelo lepo novico.
Zapeljala se je proti dnevni sobi in odrinila trdno zaprta vrata, kar je bilo sploh čudno, saj so bila vedno na stežaj odprta ali največ priprta do polovice. Naya se je vedno bala, da jih Kasta s svojimi tačkami ne bi znala odpreti in je vedno jezno nalajala Andija, ko jih je zaprl.
Nejeverno je zamežikala, nato pa je presenečeno odprla gobček, ki se je hip zatem razlezel v prešeren nasmeh. Dnevna soba je bila spremenjena v pravo pravcato sobo za zabave. Kavče in fotelje je nekdo potisnil k stenam, da je nastalo ogromno prostora in kamorkoli je pogledala so letali pisani balončki, na steni, na kateri je sicer kraljevala velika slika, pa se je bleščal ogromen transparent z napisom: VSE NAJBOLJŠE ZA PRVI VSTAJALNI DAN, KASTA.
Pravo presenečenje pa je bila množica kužkov, ki je brez vsakega reda sedela po tleh. Vsi so mahali z repki in se prijazno smehljali. Poleg Andija in Naye sta bila tu Zarina starša, knjižničarja Zabel in Junon. Tudi Mackova in Karova mami Malina in Lilil nista manjkali V kotu je opazila celo Karovega strica, dalmatinca Stinga, ki je Mackovemu bratu Žiku ravno dolival limonado v kozarec. Poleg vseh njenih prijateljčkov, s katerimi je preživela dan, pa je bila tu tudi Trixi. Počasi je srkala limonado iz velikega kozarca in jo nežno gledala.
»Kaj, kako?« je zajecljala.
Andi in Naya sta stopila k njej in jo trdno objela.
»Vse je v redu, Kastica,« ji je zašepetala mama. »Trixi naju je poklicala takoj po koncu fizioterapije in nama povedala, kaj ti je uspelo.«
»To je bila ena najlepših novic, kar sem jih kdaj slišal,« je nežno dodal Andi.
»In pomislila sva, da bo zabava presenečenja z vsemi tvojimi prijatelji prava stvar. Žal nama je, da jih je toliko na počitnicah. Ampak obljubim, da tik pred začetkom šolskega leta, ko boste vsi, zagotovo ponovimo!« je dokončala Naya.
»To je … to je …res lepo presenečenje, ampak ... Res nisem pričakovala tega,« je še vedno zmedeno zajecljala Kasta in se ozirala po sobi.
»Zato pa je to zabava presenečenja!« je izza hrbta zaslišala znan glas.
»Macki!« je zaklicala in obrnila glavo nazaj, od koder sta jo močni tački trdno objeli čez prsi in vrat.
»Žal mi je, da te nisem mogel počakati tukaj, ampak nekdo te je moral toliko zadržati, da je moja mami lahko prišla sem pred tabo.«
»Čakaj. A ti si to vedel?« je vzkliknila zlata prinašalka.
»Seveda!« se je zarežal pitbul. »Vsi smo vedeli. Oči in mami sta mi to povedala takoj, ko smo prišli domov. Morali smo te zaposliti, da sta tvoja starša lahko vse pripravila za zabavo presenečenja.«
»Pesjan nesramni,« se je zahihitala Kasta. »Mislila sem, da bosta jezna, ker me cel dan ni bilo domov.«
»Danes pa že ne. Danes je preveč pomemben dan!« je zmagoslavno zaklical Andi in z mize pobral kozarec. »Na Kasto in na njen prvi vstajalni dan!«
»Na prvi vstajalni dan!« so družno zaklicali vsi skupaj in vzdignili v zrak polne kozarce limonade.
»Na prvi vstajalni dan,« je ponovila Kasta. »In jutri bom spet vstala. In potem spet in spet in spet, vse dokler ne bom nekega dne sama hodila.«
»To je prava moška beseda!« je dodal Andi. »Gremo na vrt, žar je že dovolj vroč, da lahko pripravimo pojedino.«
»Super!« je zaklicala Kasta. »Umiram od lakote.«
Kljub sopari in vročini, ki jo je žar, na katerem sta Andi in Samson pekla meso in najrazličnejšo zelenjavo, še ojačal, je to bila ena najlepših zabav v Kastinem življenju. Ne meneč se za pozno uro se je s prijatelji še dolgo lovila po sicer skrbno negovani zelenici, se špricala z vodnimi pištolicami in jedla ter pila, kot da ne bi v zadnjem tednu ničesar užila. Nasmeh ji kar ni hotel splahneti z gobčka, vse dokler ni luna dosegla najvišje očke na nebu in so poleg nje ter staršev na vrtu ostali zgolj Mack z družino, Karo z Marlil ter Trixi.
»Pozno je že. Mislim da je čas, da gredo naši kužki počasi v mižule,« je zapredel Andi. »Pa jutri zjutraj bomo fizioterapijo enkrat za spremembo odpovedali,« je še navrgel in pogledal Trixi.
»Seveda,« je pokimala fizioterapevtka.
»Ampak to bo res samo izjema,« je dodala Naya z resnim tonom, a hip zatem se je dobrovoljno nasmehnila. »Karo, Mack, vidva pa me bosta ob zehanju vsak čas pojedla.«
»Ah, kje, jaz sploh nisem zaspan in bom doma še gledal televizijo,« je dalmatinček malomarno zamahnil s tačko in namerno spregledal jezen pogled svoje mami. »Ampak nekaj pa mi ni jasno. Lahko vprašam?«
»Kar,« je pokimal Andi.
»Zabava presenečenja gre navadno tako, da se slavljenca preseneti. Da se iznenada prižge luč in vsi zavpijejo presenečenje ali kaj podobnega.«
Kastin oče se je rahlo nasmehnil. »V bistvu imaš prav, Karo. Ampak če bi nocoj nekaj takšnega naredili Kasti, od zabave slej ko prej žal ne bi bilo prav veliko.«
»Kako?« se je zmedel najmanjši kužek na vrtu.
»Telesa kužkov, ki živijo s cerebralno paralizo, se obnašajo nekoliko drugače kot moje, tvoje ali Mackovo,« se je vmešala Trixi. »Precej zapleteno je razložiti z nekaj kratkimi besedami, a njihova čutila so veliko bolj dovzetna in občutljiva za nenadne in nepoznane zvoke iz okolice. Kasta bi se ob takšnem presenečenju lahko resno ustrašila, morda bi celo začela jokati.«
»Oh, Trixi, noooo,« je zavila zlata prinašalka.
»Saj to ni nobena sramota, Kasti,« se je nasmehnila fizioterapevtka. »To ne pomeni, da si revica, tako pač delujejo vaša telesa. Če le pomislim na enega od mojih pacientov..«
Karo je zastrigel z ušesi. »Ima tudi on cerebralno paralizo?«
»Mhm,« je pokimala Trixi. »Ampak je že odrasel kuža in čeprav že skoraj celo življenje hodi, ga je ta bolezen močno udarila. Skoraj vse mišice na telesu ima močno zategnjene in zaradi tega so tudi že precej skrajšane.
No, ko je bil majhen, se je njegovim sovrstnikom zdelo strašno smešno, če so ga prestrašili. Ali so mu za hrbtom glasno zalajali ali mu tik ob ušesu počili plastično vrečko. Samo da je povzročilo hrup. On se je vedno tako prestrašil in mišice so se mu ob tem tako zelo zategnile, da je izgubil ravnotežje in padel po tleh, kjerkoli je to že bilo. In vedno se ni mogel uloviti na tačke.«
Karo je povesil pogled. Sam pri sebi je dobro vedel, da bi tudi sam nekoč verjetno postal eden od takšnih barabinov, če ne bi spoznal Kaste in njenih prijateljev in če mu ne bi Kasta tako viteško odpustila grdih besed, ki jih je tako nepremišljeno izrekel.
»Ampak zakaj?« je brez vsake neučakanosti dodal čez nekaj sekund. »Zakaj so tako občutljivi?«
Trixi je skomignila z rameni. »Žal nihče ne ve, zakaj je temu tako. Tudi najboljši zdravniki ne vedo povsem natančno, kako deluje telo osebe s cerebralno paralizo, še posebej, ker ta niti dveh kužkov ne prizadene enako. Nekatere bolj, druge manj, nekaterim udari na zadnje tačke, drugim poleg teh tudi na sprednje, tretji pa so morda lahko tudi tako prizadeti, da bodo celo življenje odvisni od pomoči.«
»To mi boste morala ob priložnosti malo bolj natančno razložiti,« je pohitel Karo, ko je zaznal, da ga Mack že nekoliko grdo gleda. »Samo zanimalo me je, zakaj ste mi vsi skupaj tolikokrat naročili, da ne smem zavpiti ali od veselja skočiti na Kasto. Zakaj moram samo sedeti in mahati z repkom.«
»Povsem prav je, da vprašaš,« se je nasmehnila Naya. »Samo tako se boš lahko kaj naučil. Mar ne, Trixi?«
»Seveda,« je prikimala mopsica. »Tudi drugi Kastini prijateljčki niso takoj vedeli vsega. Pa so se sčasoma naučili in tudi ti se boš, sploh ne dvomim o tem. Danes si se čudovito odrezal…«
Karu je obraz naravnost zažarel.
»Ampak res bi te prosila, da v prihodnje ne motiš Kaste, dokler izvajava fizioterapijo.«
Ob zaključku stavka se je dalmatinčku gobček sicer nekoliko povesil, a vseeno je ubogljivo pokimal.
»Obljubim, da ne bom več, fizioterapevtka Trixi. Res ne.«
»Tako je prav,« ga je Lilil pobožala po glavi. »Pridi, Karo, Samson je rekel, da naju zapelje do doma. Pozno je že. Hvala za vabilo, Naya in Andi.«
»Hvala, da si prišla,« se je nasmehnila Kastina mama. »Upam, da bo hitro prišla priložnost, ko bomo lahko ponovili.«
»Oh, seveda bo!« je zaklicala Malina. »Naya, Siriusova noč je tik pred vrati.«
»Iiiii, komaj čakam!« je zacvilil Mack. »Kasta, letos bomo zagotovo lahko šli sami na električne avtomobilčke in midva se bova vozila tri ure skupaj brez prestanka!«
Kasta je na kavču sveža in dišeča potrpežljivo čakala, da ji Andi z električnim sušilcem posuši zlat kožušček, ko se je zavedla, kako zelo je izčrpana in glasno je zazehala. Dan je bil res naporen in tako poln dogodivščin kot le malo kakšen. Fizioterapija, zabava na igrišču, še več zabave pri Mackovih starših in nato še prava pravcata zabava doma. Kar veliko dogodkov za desetletno kužiko, ki navadno zaspi takoj po svoji najljubši risanki na programu Puppy Jr.
»Si utrujena, ljubica?« je izza svoje delovne mize vprašala Naya in vzdignila pogled z velikega računalniškega ekrana. Izraz na njenem obrazu je bil še srečen, a Kasti se je zdelo, da se ji je na smrček prikradlo nekaj zaskrbljenosti.
»Ne znam opisati, kako,« je zamomljala in znova tako na široko zazehala, da je ob tem pozabila, da mora zapreti gobček.
»Potem pa greva zdaj prav takoj v posteljo,« je zašepetal Andi. »Midva z mami bova še malo pospravila, jutri pa v nove zmage naprej.«
»V nove zmage…naprej…« je kot odmev, a vidno odsotno ponovila Naya. »Lahko noč, draga moja, sladko sanjaj.«
Kljub popolni izčrpanosti pa Kasta ni mogla zaspati tudi po tem, ko jo je Andi nežno položil na posteljo, jo poljubil za lahko noč in je trdno objela svojega najljubšega medvedka Yorkija. Preveč vsega se je zgodilo čez dan in kljub odprtemu oknu, ki je temperaturo v njeni sobici vsaj za silo nekoliko znižal, ji je bilo tako vroče, da ji noben položaj, v katerega se je s težavo namestila, ni dovolj ustrezal.
Kot da to ne bi bilo dovolj, so jo začele boleti mečne mišice in dobro je vedela, kaj to pomeni. Da sledi več izredno bolečih krčev. Tako zelo močnih, da bi jih tudi odrasel kuža težko prenesel, kaj šele mladička, kakršna je bila sama. In edina stvar, ki je vsaj nekoliko pomagala, je bila masaža, ki jo je znala njena mami tako nežno in potrpežljivo izvesti, da je po nekaj minutah pozabila na bolečino in pomirjeno zaspala.
Tiho je zarenčala, ko se je s hrbta prevalila na desni bok in s sprednjima tačkama zapeljala električni voziček tik k postelji. Seveda je bilo vedno lažje, ko jo je oči vzdignil kot peresce in jo položil nanj, a Trixi je bila mnenja, da mora takšno premikanje čim prej osvojiti povsem sama in čeprav sta se čez zimo to z veliko truda le naučili, se je Kasta takšnemu mučenju najraje izognila. A zdaj ni želela vpiti in vznemirjati staršev. Če se je zjutraj po vseh teh premnogih fizioterapijah naposled le uspela zadržati na tačkah cele tri sekunde, ju morda lahko še enkrat prijetno preseneti. Zagotovo sta že zelo utrujena, ko sta morala najprej vse pripraviti za presenečenje, zdaj pa ju čaka še pospravljanje.
Zakotalila se je s postelje na sedež in stisnila zobke, ko se je s težavo nekoliko zravnala. V takšnih trenutkih si je res zaželela, da bi znala hoditi. Saj ni bilo tako zelo težko, ampak kako preprosto bi bilo skočiti na noge, steči do njiju in samo malo potožiti, da si preveč utrujen, da bi lahko zaspal.
Ni sedela povsem pravilno in fizioterapevtka bi jo resno opomnila zaradi položaja, v katerem se je znašla njena hrbtenica, a zaradi parih metrov si tudi mami in oči zagotovo ne bosta belila glave. In zagotovo bosta spet presrečna.
Počasi se je zapeljala skozi vrata in naprej po hodniku, ko so v njena uhlja priplavali precej nenavadni zvoki. Ne, mami in oči zagotovo nista pospravljala stanovanja po zabavi. Njuni glasovi tudi niso prihajali iz dnevne sobe, temveč iz jedilnice in ti zvoki Kasti niso bili niti najmanj všeč. Ko sta se njena starša prepirala, jo je to vedno vznemirilo. V takšnih trenutkih, ki sicer niso bili prepogosti, je vedno postala žalostna, še posebej ker se je prepir vedno nehal takoj, ko sta Naya in Andi ugotovila, da ju posluša in si je začela predstavljati, da je razlog spora ona in da bi bilo verjetno bolje, če je sploh ne bi bilo.
Zvoki glasov, ki jih je ulovila v ušesa pa so bili nedvomno prav to. Starša sta, prepričana, da je že sladko zaspala, renčala drug na drugega. Za hip je pozabila, da jo po tačkah že močno trga, parkirala pred vrati kuhinje in napela ušesa.
»Pa če ti pravim, da vse skupaj lahko počaka tri tedne,« je do nje priplaval Andijev nepotrpežljiv glas.
»Andi, kaj ti ni jasno?« je mirno, a odločno ponovila Kastina mami. »Od kdaj ti odločaš, kaj je bolj pomembno in kaj manj in kaj lahko počaka in kaj ne?«
»Naya, samo pomisli, kako bo to sprejela Kasta. Ji boš ti razložila?« je znova zarenčal njen mož.
Kasta je od presenečenja odprla gobček. Ne samo da sta se prepirala, več kot očitno sta se tokrat res prepirala o njej. Ampak ne po takšnem dnevu. Ne po tem, kar ji je uspelo in česar so se vsi skupaj tako zelo veselili.
»Ja, jaz ji bom. Sama, če želiš!« je Naya zdaj jezno zalajala. »Očitno se dr. Harriet to zdi veliko bolj pomembno kot tebi, ker sicer ne bi trmaril nekaj po svoje kaj lahko počaka in kaj ne.«
»Očitno govorim zidu. Tudi jaz sem vesel, da te je dr. Harriet tako hitro kontaktirala in ja, že po tem mi je jasno, da … Ljubica, zakaj pa ti ne spiš?«
Kasta se je zapeljala skozi vrata in žalostno pogledala starša, ki sta v hipu pozabila na prepir.
»Tačke mi zateguje. Me boš lahko zmasirala, mami?«
»Seveda, ljubica,« je pokimala Naya. »Zapelji se do kavča, takoj bova, samo po olje skočim.«
»Ne! Počakaj!« je odločno rekla Kasta. »Zakaj sta se prepirala in kaj se dogaja?«
Ni ji ušlo, da sta si starša izmenjala zaskrbljen pogled in to jo je še utrdilo v prepričanju, da bo ta trenutek izvedela, kaj se dogaja in zakaj sta bila oba tako razburjena.
»Kastica, mislim da bi počakali do …« je s prijaznim glasom rekel Andi.
»NE!« je zavpila. »Prepirala sta se zaradi mene in hočem vedeti zakaj. Zdaj in takoj!«
»Ampak Kasta …« je pomirjujoče rekla Naya. »Če se z očijem prepirava, to ne pomeni, da te nimava rada.«
»A lahko nehaš?« je zamomljal Andi. »Povej ji že.«
Naya je globoko zavzdihnila in si popravila očala višje na oči, da je pridobila sekundo ali dve.
»Kastica, fiziatrinja dr. Harriet z inštituta Smaragdna reka mi je pred kakšno uro poslala elektronsko pošto. Trixi ji je zgodaj popoldne po telefonu sporočila, kaj ti je uspelo. Navdušena je in želi, da prideš na Smaragdno reko.«
Kasti se je s srca odvalila težka skala, a hkrati se ji je pojavilo novo vprašanje. Če gre samo za en pregled pri dr. Harriet, zakaj sta torej bila starša tako razburjena?
»Okej,« je pokimala. »Še eno dopoldne počitnic ni tako zelo hudo.«
»Kasta…« je začel Andi pa mu je Naya skočila v besedo.
»Kasta, dr. Harriet želi da prideš na Smaragdno reko na štiritedensko intenzivno obravnavo. Tam bova cele štiri tedne. Tudi jedli in spali bova tam. Pričakuje naju v ponedeljek.«
Kasta v matematiki ni blestela kot Nero ali Zara, a vseeno ni potrebovala dolgo, da je v mislih izračunala.
»Ampak mami …« je zašepetala in v oči so se ji prikradle solze. »Mami. Oči.«
»Vem, draga moja, vem,« ji je odgovorila Naya in jo pobožala po glavi. »Glej...«
»NE!!« je tako glasno zavpila, da se jo je zagotovo slišalo do soseda Pepija. »Nikamor ne grem! Do Siriusove noči so še trije tedni in jaz tega ne bom zamudila! Ne, ne grem, ne grem, ne grem!«
»Kasta, dovolj si stara, razumi, da so v tvojem življenju pomembnejše stvari,« ji je pomirjujoče odgovorila Naya in namignila svojemu možu, naj ji vsaj nekoliko pomaga.«
»Nič na te svetu ni bolj pomembno od Siriusove noči,« je skozi solze zavpila Kasta. »NIČ! ČISTO NIČ! Nikamor ne grem! Sovražim vaju in želim si, da me nikoli ne bi bilo! In nikoli več ne bom vstala na tačke. NIKOLI!«
Togotno je zgrabila ročico na vozičku, ga v eni potezi obrnila in zdivjala proti svoji sobi. Ihteče je z levo tačko udarila po vratih, da so se na stežaj odprla, rahlo zajavkala ob bolečini, a jo tudi hitro pozabila in zavila v sobo. Andi je bil takoj za njo.
»Kastica.«
»Pusti me. Izgini. Sovražim te in nikoli več te nočem videti,« je histerično zavpila, ne meneč se za debele solze, ki so ji drsele po licih.
Oče se ni veliko menil za izpad. Z močnimi tačkami jo je vzdignil z vozička in se z njo v naročju usedel na posteljo. Kasta se je zvijala, kar so ji moči dale, ga praskala, grizla in mu s solzami močila kožušček na vratu, toda ni mu bilo mar. Ko je Kasto nekaj močno razjezilo ali razočaralo, je včasih doživela izbruh jeze in že zdavnaj se je sprijaznil, da je to del cerebralne paralize in s tem pač morajo živeti.
»Kastica, vem, da naju v resnici ne sovražiš.«
»Ja pa vaju. Sovražim vaju bolj kot vse na svetu!«
Znova je presunljivo zajokala in zakopala smrček globoko v zlat kožušček svojega očeta. »Nikamor ne grem!«
Andi jo je še močneje stisnil k sebi. Vsa je bila zategnjena in popolnoma prepotena od krčevitega joka in vpitja. Rahlo jo je pobožal po glavi in vratu. »Kastica. Življenje včasih ni pravično.«
»Nikoli ni!« je odvrnila skozi jok.
»Samo včasih,« se je Andi ljubeče nasmehnil. »Res sem želel, da bi mami poklicala dr. Harriet in ji rekla, da bi prišli na Smaragdno reko šele čez tri tedne. Po Siriusovi noči.«
Kasta je spet glasno zajokala.
»Ampak tvoja mami ima prav. Če te želijo tam tako hitro videti, imajo zagotovo dober razlog.«
»Mene to …to …to … ne …zanima!« je zavpila Kasta.
»Verjamem, ljubica, res ti,« je odgovoril in jo znova pobožal. »Ampak pomisli. V celem življenju si bila samo petkrat ali šestkrat na inštitutu, pa še to samo na pregledu. Nazadnje pred dobrim tednom in pol. Zdaj pa ...«
»Zdaj pa me želijo videti ravno v času Siriusove noči!!«
Žalost in razočaranje se je pri Kasti počasi spreminjalo v pravo pravcato jezo. Kolikokrat se je že zgodilo, da zgolj zaradi tega, ker je prikovana na invalidski voziček, na šolskih izletih ni mogla početi in videti vsega, kar so vsi njeni prijatelji? Kolikokrat so vsi brezskrbno čofotali po ribniku, ona pa jih je lahko samo gledala? Kolikokrat so se lani zavrteli na velikem vrtiljaku v luna parku, nje pa nanj niso spustili. Ne, letos ji Siriusove noči ne bodo vzeli.
»Kasta, kje sem bil med lansko Siriusovo nočjo?«
Za hip je nehala ihteti in rahlo je posmrkala, ko se je poskušala spomniti. »Bil si …bil si v … službi.«
»Tako je,« ji je oče takoj odgovoril. »Moral sem delati, ker promet po avtocestah poteka tudi v času, ko skoraj vsi ostali kužki slavijo. In tisti kužki, ki so takrat na cesti, tudi potrebujejo gorivo. Veš koliko Siriusovih noči sem v svojih štiridesetih letih že zamudil?«
»Aaa,« je zašepetala Kasta.
»Tudi jaz ne vem točne številke. Toda bilo jih je veliko. Zelo veliko. Več kot jih zmorem prešteti. In vedno, čisto vedno sem se težko poslovil od tebe in tvoje mamice in odšel. Kolikokrat si jokala, ker nisem mogel ostati s teboj. Pa sem stisnil zobe in šel. Ker sem moral. Ker življenje včasih ni pošteno in ker sem vedel, da je že naslednje leto nova Siriusova noč, še lepša, še bolj zabavna, še bolj iskrena. Ker sem vedel, da bom takrat res lahko z vama dvema.«
»Ampak jaz nočem samo vaju. Hočem v luna park s prijatelji.«
»Ah, Kastica, Kastica. Kot da je luna park smisel Siriusove noči. Glej, takole se poskusiva zmeniti. Ti greš na Smaragdno reko za te piškave štiri tedne, jaz pa obljubim, da te peljem v največji luna park na svetu in da se boš tam lahko zabavala, vse dokler ne boš popadala dol. Je to dovolj pošteno?«
»Obljubiš?« je zamomljala Kasta.
»Obljubim s kepico,« se je Andi nasmehnil in stisnil pest.
Kasta je z drobno, koščeno peščico rahlo udarila vanj in se spet privila globoko v njegov mehak kožušček. Čeprav sta jo vročina in sopara pošteno kuhala, je poslušala, kako mu v prsih bije srce in čutila se je varno in pomirjeno. Vse, kar ji je povedal, je bilo res. Ogromno Siriusovih noči je že zamudil, ko je pri mamici v naročju gledala ognjemet in se spraševala, zakaj ne more biti z njo. Še vedno se ji ni zdelo prav, a oči je govoril resnico. Življenje pač včasih ni pošteno. Življenje majhnega kužka s cerebralno paralizo pa sploh ne.
Bolečina v mečih je začela popuščati in čeprav se ji je iz enega ali drugega očesa še utrnila posamična solza, je nazadnje ves svet zagrnila trdna tema.
A v malem mestecu so se kljub neznosni vročini in sopari vseeno pospešeno pripravljali na veliki dogodek. Na prav poseben dogodek, ki se ga tako odrasli, kot tudi otroci vsako leto veselijo že tedne in tedne vnaprej. Siriusovo noč, ki se vsako leto praznuje, ko Sirius, najsvetlejša zvezda v ozvezdju Vélikega psa na jasnem poletnem nebu najsvetleje zasije.
Največji praznik v celem letu sicer praznujejo čisto vsi kužki na severni polobli matere Zemlje, a v nekaterih mestih to noč jemljejo veliko bolj resno. In malo mesto, v katerem živi Kasta, je eno izmed njih. Tega dne odraslim ni treba v službo in tudi otrokom ne bi bilo treba v šolo, če ne bi bilo poletnih počitnic. Tako v centru kot tudi v predmestju in celo okoliških vasicah se ustavi skoraj vse in kužki čez dan veliko spijo ter si nabirajo moči za večerno rajanje.
Ko pade prvi mrak, se na ulicah pojavijo prvi veseljaki in z vsakim novim pramenom teme, ki premaga vroč dan, je množica večja in večja. Vse dokler niso ceste, pločniki, parki in zelenice polne veselih kužkov. Na stojnicah se točita pivo in limonada, vse naokoli diši po sveže pečeni hrani, sladkorni peni in pokovki, na visokih odrih pa svoje in tuje pesmi izvajajo znane glasbene skupine, kot so Spot'n'band ali Snoutharta. Otroci seveda najbolj obožujejo luna park, ki ga mestne oblasti postavijo nalašč za to priložnost. Tam se lahko vrtijo na vrtiljakih, se vozijo in medsebojno zaletavajo z električnimi avtomobilčki, preizkusijo svoje strelske sposobnosti z zračnimi puškami, s katerimi streljajo gumijaste mucke. In še in še.
Točno ob polnoči pa se vse ustavi. Luna park preneha z obratovanjem, glasba utihne, nato pa luči po celem mestu počasi ugasnejo in kužki se kot začarani zazrejo na nočno nebo, s katerega zasije čudoviti Sirius. Nato sledi vsesplošno čestitanje, objemanje in poljubljanje, seveda ne nujno v tem vrstnem redu, nočno nebo pa preplavi veličasten ognjemet, ki oznani konec še enega pasjega leta in začetek novega.
Kasta in njeni prijatelji vsako leto natančno poznajo datum, ko bo napočila Siriusova noč in se bodo lahko zabavali do polnoči in še čez. Ob koncu šolskega leta so z učiteljico, rotvajlerko Magalis, prešteli dneve in tedne do velikega dogodka in zdaj vsak dan na koledarjih naredijo križec, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi vse skupaj prespali. To počne tudi Kasta. Toda za razliko od svojih prijateljev, ki skoraj izključno zgolj lenarijo in čakajo na začetek novega šolskega leta, ona ne sme zanemariti svojih fizioterapij, saj bi se stanje njenih tačk hitro lahko spet poslabšalo. Ker pa je v telovadnici mopsice Trixi že zjutraj absolutno prevroče in ker Kastina fizioterapevtka in zaupnica meni, da narava na splošno zelo dobro vpliva na počutje, se navsezgodaj zjutraj, ko vsi majhni kužki še veselo smrčijo v svojih posteljah, dobita pod mogočnim hrastom na največjem in edinem igrišču v ulici astronavtke Lajke. In trenirata. Po dveh urah, ko se sonce vzpne že visoko, se za ta dan poslovita in Kasta gre nato še malo poležat v primerno klimatizirano udobje majhne hiške, kjer prebiva s svojimi starši.
Tega dne se je malo mestece predramilo v vroče četrtkovo jutro, ki je nakazovalo, da bi bilo dan dobro preživeti pod klimo ali vsaj v senci kakšnega mogočnega drevesa z veliko zalogo limonade z ledom. Do konca fizioterapije je bilo še dobre pol ure, ko sta si Kasta in Trixi privoščili odmor. Zlata prinašalka je naslonjena na deblo stoletnega hrasta žalostno gledala predse in goltala vodo iz steklenice, ki ji jo je fizioterapevtka podala. Bila je jezna nase kot že zelo dolgo ne.
»Trixi, jaz tega pač ne zmorem. Ne zmorem pa pika!«
Mopsica se je pritajeno nasmehnila in jo pobožala po košatem uhlju. »Kasta, samo utrujena si, nič drugega. Poglej, malo prej si to naredila, postavila si se na vse štiri tačke, samo zato ker si bila prepričana, da te držim. Pa te nisem!«
Kasta jo je grdo pogledala. »Seveda si me. Čutila sem tvoje tačke na trebuhu.«
»Nisem. Saj veš, da ti nikoli ne lažem. Čisto sama si naredila vse. To, da tega ne zmoreš, je samo v tvoji glavi, nikjer drugje. Daj, bova poskusili še enkrat.«
»Ne!« je zarenčala. »Ne bom. Utrujena sem in tega pač ne zmorem pa pika!«
»Nobene pike ne bo,« je odvrnila Trixi. »Daj, ulezi se in greva. Tako, kot sva se učili.«
Kasta je zavila z očmi, a po toliko letih in neštetih fizioterapijah je dobro vedela, da se s Trixi ne more pogajati. Kolikor je bila do nje prijazna in razumevajoča, tako je od nje zahtevala resno delo in zavzetost, če je le ocenila, da ima njena varovanka še dovolj moči in koncentracije. Nagnila se je vstran in ČOF! Kot pokošena je padla na bok in se prevrnila na trebuh.
»Kasta!« je jezno zavpila Trixi. »Kaj je bilo pa to?!«
»Sori …« je zamomljala.
»Nič sori,« je z enakim glasom in vso možno strogostjo Trixi skoraj zarenčala. »Kolikokrat sva že ponovili, da se ne smeš tako metati po tleh. Bi si rada zlomila vrat?«
»Ampak tako je najlaže,« je zajavkala Kasta in pripravila sprednjo levo tačko.
»Ohhhhh, Kasta …« je zdaj z obupanim glasom zavila Trixi in pristopila k njej. »No, kako sva rekli?«
»Najprej spodvijem levo sprednjo tačko, ker je močnejša. Nato spodvijem še desno. Obe zravnam in nato ponovim isto še z zadnjima tačkama. Nazadnje dvignem ritko in usločim hrbet,« je Kasta poguncala afne.
»Ne afnaj se, Kastica,« je odvrnila Trixi. »To, da natančno veš, kako gre vstajanje, je zelo dober znak. Zdaj se potrudi, jaz pa ti bom pomagala.«
Kasta je mlaskala z jezikom, ki ga je voda dodobra navlažila. Včasih je bila tako jezna na Trixi, da bi najraje zavpila nanjo, se vrgla po tleh in tam ostala, vse dokler fizioterapevtka ne bi izgubila potrpljenja in rekla, da z njo noče več delati. Toda Trixi je res bila kužika, na katero nihče, čisto nihče ni mogel biti jezen, naj se je še tako trudil. Enostavno je v vsakem trenutku našla prave besede in prava dejanja in tudi zato je z njo tako rada delala in napredovala v gibanju.
Z levo tačko se je uprla na rjavo travo in zasadila krempeljčke v trdo, presušeno zemljo. Zdaj je bil na vrsti drugi, najtežji del. Dovolj iztegniti desno sprednjo tačko, da bo lahko skupaj z levo vzdignila skoraj celo telo, nato pa še glavni izziv. Z zadnjima tačkama vzdigniti še preostanek telesa in zravnati hrbtenico.
»Daj, Kasta, vem da bo šlo …« jo je spodbudila Trixi.
Dodala je desno tačko in stisnila zobe. Počasi, milimeter za milimetrom je začela vzdigovati prsni koš navzgor, a ko je prišla do točke, ko bi se morali tački začeti iztegovati, je vse prej kot nežno padla na levi bok in tiho zacvilila.
»Vidiš!« je zavpila na Trixi in videti je bilo, kot da želi uporabiti tudi kakšno izredno grdo pasjo besedo. »Vidiš, tega pač ne zmorem. Celo življenje bom v vozičku, kaj vam ni jasno?«
»Pomiri se, Kasta,« se je fizioterapevtka materinsko nasmehnila in iztegnila tačko,da bi jo pobožala, a jo je Kasta jezno odrinila. »Preveč teže si uprla v levo tačko, da bi jo ta lahko zdržala in zato se je vdala. Pozabila si na desno tačko, ker je šibkejša, to je bilo vse.«
»A lahko dobim še malo vode?«
»Ha, ha, ha,« dobra šala,« je zažvrgolela Trixi. »A zato, da boš čez dve minuti rekla, da moraš lulati? Ne, bova najprej še nekajkrat poskusili.«
Kasti se ni niti sanjalo, da ima pri svojem početju občinstvo. Mack, Zara in Karo, trije od štirih malih kužkov, ki ta trenutek niso čofotali v morju ali se sončili na plaži, so z namenom, da si v ribniku ob robu igrišča napolnijo svoje vodne pištolice, razigrano pritekli po pločniku do peščene potke, ki je vodila navzdol proti igrišču, ko so zagledali Trixi, kako Kasti razteguje tačke.
»Kasta!« je vzkliknil Karo in že hotel steči proti njej.
»Čakaj!!« sta hkrati zasikala Mack in Zara in pitbul ga je komaj zadržal, da ni stekel proti igrišču.
Ko je Kasta prijateljem povedala o nočnem pogovoru, ki ga je imela s Karom, so sklenili, da mu bodo odpustili in pozabili na vse, a Mack je hkrati dodal, da naj ne pričakujejo, da ga bo kdajkoli vzljubil. In več kot očitno je bilo, da tudi dalmatinček ni začel gojiti kakšnih posebno prijateljskih čustev do Macka. Mavec na tački je bil sicer že preteklost, a vseeno sta se sprla najmanj enkrat na dan in nista se pomirila, vse dokler nista vmes posegla Nero ali Lars. Slej ko prej bi se tudi zdaj, če ne bi Zara obeh strogo pogledala.
»Kaj pa je narobe, samo pozdraviti jo hočem,« je revsknil Karo.
»Zbranost ji boš pokvaril, tepec!« je zarenčal Mack. »Če bo videla nas, bo konec treninga. To smo že nekajkrat doživeli.«
Zara je zavila z očmi in s svojim debelim repom rahlo mahnila Macka po gobčku. »To bi se dalo povedati tudi lepše, kajne? Drugače pa ja, Karo, Mack ima prav. Ne smemo ju motiti. Potem se Kasta začne samo hecati in Trixi nas je enkrat lepo prosila, če jo med fizioterapijo ne motimo.«
Ulegli so se v travo in priprli oči proti soncu, ki se je počasi vzpenjalo navzgor po nebu in iz minute v minuto pridobivalo na moči. To je očitno začutila tudi Kasta, kajti z vsakim novim poskusom vstajanja, ki se ji je ponesrečil, je zacvilila glasneje in vsakič težje se je znova prevalila na trebuh in poskusila znova.
»Zakaj moram to gledati?« je Mack stisnil zobe in si pokril oči. »Če ne bi vedel, da ji Trixi poskuša pomagati, bi stekel tja …«
»In se polulal,« se mu je porogal Karo. »A bomo mi res samo ležali tukaj in gledali kako se muči?«
»Moramo, Karo, res moramo,« ga je Zara z repom potrepljala po hrbtu.
»To se mi zdi prav neumno. Še bolj neumno kot pitbul s premajhnimi možgani.«
»Karo!« je zasikala Zara. »Še ena taka in te bova z Mackom skupaj nabutala, obljubim!«
Trixi je bila na robu obupa, a še zdaleč ne tako kot Kasta, ki se je spet nemočno sesedla na tla in spila še en požirek vode iz steklenice, ki ji jo je podala fizioterapevtka.
»Lahko končava za danes, prosim?« je vprašala in nekoliko osramočeno uperila pogled v tla.
Fizioterapevtka je rahlo prikimala in se popraskala po smrčku. »Ampak vseeno ne razumem, Kasta. Trikrat ti je uspelo, ko si mislila, da te držim. Ne morem verjeti, kako si lahko tako negotova vase, da meniš, da brez mene ničesar ne zmoreš.«
»Ne vem, zakaj,« je zajavkala Kasta. »Mi lahko pripelješ voziček, prosim?«
Trixi je spet pokimala, a ko se je obrnila, da bi izza debla pripeljala pripomoček, ki je Kasti omogočal neovirano gibanje, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Po potki se je spustila bela kepa, posejana s črnimi pikami. Kot blisk je preskakovala tudi po dva metra, vse dokler se ni zadihano ustavila tik ob Kasti in globoko vdihnila zrak.
»Kasta, Kasta, prosim, prosim. Prosim poskusi še enkrat. Zame! Vem, da ti bo uspelo!«
Zlata prinašalka je začudeno pogledala Trixi. So njeni prijatelji tu? So jo ves čas gledali? So videli to sramoto, ko se je mučila in mučila, pa ji ni šlo nekaj, kar je zanje popolnoma samoumevno oziroma še več kot to? Ali je Karo prišel šele zdaj in ni v resnici videl še ničesar?
»Daj, Kasta!« je veselo zalajal nanjo. »Prosim! Prosim poskusi še enkrat, jaz te bom pa spodbujal!«
Kasta se je morala nasmehniti. Karu se niti sanjalo ni, kako zelo težko je to. On je samo vstal in zanj je bilo to vse. Zdaj pa je celo skakal v zrak, delal prevale in salte ter navdušeno vpil in navijal. Pogledala je fizioterapevtko, ki ji je spodbudno pokimala, češ – ne silim te, ampak če želiš, lahko poskusiš, zakaj pa ne.
»Kasta, Kasta!« se je Karo znova glasno zadrl.
Grdo ga je pogledala, a nasmeha v kotičku gobčka ni mogla skriti. »Tiho bodi, zbrati se moram.«
Počasi je pripravila levo sprednjo tačko in rahlo zasadila krempeljčke v zemljo. Nato je dodala desno in stisnila zobke. Samo dovolj jo mora iztegniti, pa bo šlo. Napela je drobcene, zategnjene mišice in ob bolečini, ki ji je šinila skozi tački, je rahlo zacvilila. Tako, zdaj pa bo. Tudi krempeljčke desne tačke je zasadila v tla in se počasi začela vzdigovati.
»Daj, Kasta, uspeva ti!« je vzhičen zakričal Karo.
»Pššššt,« ga je ustavila Trixi. »Zdaj prihaja najtežji del.«
Kasta je bila s prsnim košem že visoko v zraku. Tački sta se tresli od napora in čutila je, kako ji potne srage skozi gost kožušček pronicajo proti očem, a predaja ni prišla v poštev. Ne zdaj, ne pred njenimi prijatelji. S težavo je premaknila levo zadnjo tačko in od napora spet glasno zacvilila. Zrak se je segrel do temperature, ko bi vsak kuža lahko samo ležal v senci in srkal hladno limonado z ledom, ne pa vzdigoval uteži.
»Ne...« je dahnil Karo.
»Pššššt,« ga je zopet ustavila Trixi.
»Kaj se dogaja?« je Mack začudeno pogledal Zaro.
»Našemu bedaku bo uspelo,« se je zahihitala Zara. »Saj veš. Nekoč je bila težava. Vsi so vedeli, da jo je nemogoče rešiti, da se tega ne da, zato niso niti poskušali. Potem pa je prišel en mešanček, ki tega ni vedel, in mu je uspelo.«
»Greva?«
»Ne še,« je odkimala. »Zdaj pa res ne, se bojim, da bi res padla, če bi videla, da sva tudi midva tukaj.«
»Zdaj pa gor!« je s pomirjujočim glasom dejala Trixi, ko jo je Kasta vprašujoče pogledala. »Super ti gre!«
Nekajkrat je globoko vdihnila soparen zrak in stisnila zobe, da je za hip pomislila, da ji bodo popokali. Mišice so jo bolele in bila je utrujena, toda pogled na dalmatinčka, ki se je sesedel na tla, ne da bi si skušal poiskati senco in tiho držal pesti tako s sprednjimi kot z zadnjimi tačkami, ji je povedal vse. Karo je res verjel, da ji lahko uspe. Kužek, ki jo je še nedolgo nazaj tako grdo ozmerjal, je bil poln upanja in ta trenutek si je očitno bolj kot karkoli drugega želel, da vstane in zdrži na tačkah frdamane tri sekunde, ki jih je želela Trixi.
Napela je zadnjične mišice in se potisnila navzgor. Tačke so se zatresle, toda niso se vdale.
»Ne vem, če…« je zasikala.
»Verjemi, skoraj si že!« je kriknil Karo.
Znova je trdno stisnila zobe in premaknila zadnje tačke še nekoliko bliže sprednjim. Skoraj je bila tam, še malo, samo še malo. Samo še navzgor in bo.
»Kastica, samo še zravnaj jih in usloči hrbet! Samo še to in začnem šteti!« je s tolažečim glasom rekla Trixi.
»Ahhhh…« je zajavkala.
»Ne cvili, preusmeri moč v tačke!«
Šlo je. Tačke so se tresle kot šiba na vodi, a vseeno so jo držale. Milimeter za milimetrom, centimeter za centimetrom se je vzdigovala, vse dokler ni sama pri sebi začudeno ugotovila, da stoji. Cela je bila en sam velik preznojen kup dlake in od napora so se ji v oči prikradle solze. Tačke niso bile povsem zravnane, tudi ne vem kako stabilne ne in zdelo se ji je, da se bo vsak hip sesula na bok, ampak stala je. Kasta je prvič v življenju sama stala.
»Dajva skupaj!« je Trixi evforično dregnila dalmatinčka. »Tri sekunde! Daj, Kasta. To lahko zdržiš!«
»Ne vem če…«
»Ena!« sta skupaj zaklicala Karo in mopsica.
Kasta se je še komaj držala. Bolečina v mišicah se je zdela kot požar, ki ga nobena voda tega sveta ne bo mogla pogasiti.
»Dve!«
Rahlo je klecnila, a zdaj ji trma ni dala, da bi odnehala. Ne zdaj, ko ji je že skoraj uspelo. Rahlo je dvignila glavo in pogledala fizioterapevtko, ki je uprla tačke v bok, ne vedoč kaj naj si o vsem skupaj misli.
»TRI!« sta navsezadnje zavpila Tixi in Karo.
Skozi meglico, ki so jo ustvarili znoj, solze in nepredstavljiv napor, je le še rahlo videla, kako sta po bregu navzdol evforično pritekla Mack in Zara, nato pa je za drobcen hip vse okoli nje izgubilo svojo obliko in v kolikor je ne bi Trixi trdno prijela okoli pasu, bi se zvrnila po tleh kot klada.
PLJUSK!
Odprla je oči in zgolj nekaj trenutkov je bilo potrebnih, da je prepoznala znane obraze Trixi in njenih prijateljev. Bili so nekoliko zaskrbljeni, a vsi po vrsti po sijali od sreče.
»Kastica,« je zašepetala Trixi in ji z robčkom otrla vodo s košatega čela. »Kastica, to je bilo ... To je bilo …«
»Fantastično?« se je nasmehnil Karo.
»Ne,« je odkimala Trixi. »Več kot to. Če ne bi vedela, da je rezultat trdega dela, bi temu rekla mali čudež. Vidiš, Kasta, samo dovolj trmasto moraš vztrajati in nato nekega dne presenetiš sama sebe.«
»Seveda ob pravšnji meri motivacije,« je dodala Zara, pomežiknila Karu, nato pa se je ulegla v travo in trdno objela prijateljico.
Tudi Mack je sijal od sreče, a zdelo se je, da ne najde pravih besed. Pogledoval je od Kaste pa prek Trixi in Kara do Zare.
»Bravo mali,« je na koncu izdavil in prijateljsko pokimal dalmatinčku. »Če Kasti ne bi uspelo, bi te zdaj nabutal, tako pa… Ajde, pomagaj mi.«
Zdaj Karo ni našel ničesar, kar bi lahko bleknil nazaj. Pokleknil je h Kasti, ki si je že povsem opomogla, položil njeno desno tačko okoli svojega vratu in pustil, da ga je trdno stisnila, potem pa sta z Mackom potisnila tački pod njeno zadnjico, jo vzdignila ter jo položila na voziček.
»Tako,« je zadovoljno pokimala Trixi. »Kasta, to je za danes vse.«
»Jes!« je vzkliknila zlata prinašalka.
»Ja, kar odpočij si, zaslužila si si,« se je nasmehnila mopsica. »Jutri nadaljujeva, jaz pa bom še pred večerom poklicala fiziatrinjo dr. Harriet na inštitut Smaragdna reka. Mislim, da jo bo novica o tem, kaj ti je uspelo, zelo zelo zanimala.«
»Okej,« je pokimala Kasta in naslednji trenutek že preusmerila pozornost na pitbula. »Macki, me boš lahko zavrtel na vrtiljaku?«
»Seveda, Kasti,« ji je odvrnil. »Vse do večera in celo noč te bom vrtel, če boš želela!«
Tistega dne je bilo na največjem in edinem igrišču v ulici astronavtke Lajke izredno veselo. Ne meneč se za sonce, ki je morda pripekalo najmočneje v celem poletju, so se mladiči lovili, se škropili z vodo iz ribnika, uprizorili pravo vojno z vodnimi pištolicami in se na vrtiljaku vrteli do onemoglosti. Karo in Mack sta se pod Kastinim in Zarinim nadzorom celo šla rokoborbo vse do trenutka, ko bi eden od njiju končal v ribniku. Sicer samo za šalo, ampak vendarle. Ko pa je Mack svojega tekmeca dvignil v zrak kot mlado muco in ga skušal zalučati v vodo, se ga je dalmatinček oprijel in ga potegnil s seboj, da so kapljice vode, ki jih je naredil velikanski pljusk, priletele vse do obeh kužik, ki sta se jima hihitali pod gosto hrastovo krošnjo.
»Ujemita eno ribo za večerjo!!« je zavpila zlata prinašalka.
»Kar sama si jo daj!« se je zadrl Mack, preden je še enkrat potunkal Kara, nato pa je stekel iz vode in se poleg kužik pošteno otresel.
»Iiiiiii, nehaj!« je zacvilila Kasta.
Sonce je iz krošnje mogočnega hrasta naredilo dolgo ovalno senco in kužki so v njenem zavetju v presušeni travi utrujeni, po malem lačni, a zadovoljni, lenarili, ko je Zara našpičila ušesa in s pogledom ošvrknila peščeno potko. Po njej se jim je počasi bližal velik kuža.
»Mack, mislim, da je to tvoj oči.«
»Mhm,« je nekoliko zlovoljno zamomljal pitbul in se v zadregi popraskal po čelu. »Pozabil sem, da sem zjutraj obljubil mami, da grem samo malo do ribnika, nato pa pridem domov in pokosim travo. Zdaj sem pa pečen, družba.«
Enega največjih in zagotovo najmočnejšega kužka v celem mestu, Samsona, so vsi dobro poznali. Njegov smrček je bil sicer resnično prepreden z globokimi, a že davno zaceljenimi brazgotinami, ki jih je kdove kdaj staknil tekom življenja, in že zaradi njih je navzven deloval precej strašno. Prav tako je bil do Macka in njegovega brata precej strog, a njegova glavna odlika je bila pravičnost. Med prijatelji in znanci je veljal za pravega veseljaka in zabavljača, med otroci, ko se je povsem sprostil, pa je užival kot riba v vodi. Tako on kot Mackova mami Malina sta bila tudi dobra družinska prijatelja Kastinih staršev in zlata prinašalka se je njunega obiska vedno od srca razveselila, kajti nikoli se ni zgodilo, da bi prišla praznih rok.
»Živijo, oči,« je poklapano pozdravil Mack.
Samson ga je strogo pogledal in mali pitbul je osramočeno uprl pogled v tla zavedajoč se, da ga je pošteno polomil.
»Saj bi, saj bi …« je zajecljal. »Saj bi takoj prišel, ampak danes je Kasta prvič v življenju sama stala tri sekunde in smo se malo veselili.«
»Kako?« je zarobantil Samson in začudeno pogledal zlato prinašalko, ki si je na obraz nadela prikupen nasmeh.
»Res je, gospod Samson,« je rekla in naslednji hip tudi sama povesila pogled. »Mislim, da sem jaz kriva.«
»Ne, jaz sem!« je vskočila Zara. »Ko smo se nehali igrati, sem Macku začela pripovedovati o knjigi, ki jo moramo prebrati med poč…«
Samson je vzdignil tačko v zrak. »Dovolj bo, mladiči. Lepo, da tako branite Macka, ampak v prvi vrsti mora sam dobro vedeti, kaj je njegovo delo in kaj je obljubil.«
»Ampak oči!« je mali pitbul povzdignil glas. »Vedno jaz. Zakaj Žik nikoli ne pokosi trave?«
»Mack!« je jezno zalajal njegov oče. »Mack, bi morda rad ostal brez iDoga?«
»Če želiš, lahko grem s tabo!« je nepričakovano vzkliknil Karo. »V mestu, kjer sva z mami živela, sem poleti vsak dan kosil travo, da sem kaj zaslužil. In tudi Kasta in Zara lahko pomagata. V minutki bomo končali!«
Mack za trenutek ni vedel, ali se dalmatinček norčuje iz njega in med razmišljanjem, ali nemara vseeno misli resno, je nekoliko nagubal čelo, dokler ga ni iz toka misli predramil udarec Zarinega repa.
»Mislim, da je tole odlična ideja,« je pristavila najbolj bistra mala kužika v ulici. »Dajmo, družba, gremo. Prej ko bomo začeli, prej bomo končali!«
Karo ni lagal, prav zares je bil mojster kosilnice. Medtem, ko je Macku kazal, kako je potrebno kosilnico držati v pravi liniji, da na zelenici ne nastajajo grde vijugaste črte, ampak ta na koncu daje vtis nogometnega igrišča, je Zara z ostrimi škarjami rezala visoke bilke okoli sadnega drevja, ki jih kosilnica ni dosegla ter si sama pri sebi ponavljala nepravilne angleške glagole. Kasta je sicer sprva mislila, da prav veliko ne bo mogla pomagati in ko ji je Malina ponudila, da lahko z njo zalije rože okoli hiške in jagode na vrtu, ki po tako vročem dnevu nujno potrebujejo vodo, ji je obraz naravnost zasijal.
Najbolj od vsega je sovražila, da so jo vsi pustili ob strani kot popolnoma nekoristno. V takšnih trenutkih se je začela dolgočasiti in kar naenkrat je bila polna črnih misli. Malina je to dobro vedela in medtem ko sta skupaj usmerjali škropilno cev proti zemlji, kamor mora voda pronicati, da jo rastline res lahko vpijejo, se je zabavala bolj kot na vsakem vrtiljaku. Samson je medtem v senci pod košato hruško srkal limonado in bral časopis, na trenutke napisal sporočilo prek svojega iDoga, predvsem pa zadovoljno opazoval otroke, ki so uživali ob delu in si brundal v brk, da iz današnje mladine pa še nekaj bo.
Nebo se je že pošteno omračilo in na vzhodu se je pokazala bleda luna, ko so na terasi trčili s polnimi kozarci sveže pripravljene limonade, v katerih so čarobno zvončkljale kocke ledu.
»Ufff, nisem vedela, da sem tako lačna,« je zajavkala Kasta, ko je hlastno pogoltnila že tretji kos sočnega jagodnega peciva, ki ga je Malina postavila na mizo in ga nalašč potisnila čim bliže njej. »Bolje, da pohitim domov.«
»Tudi jaz,« se je zresnila Zara. »Očiju in mamici sem obljubila, da jima bom pomagala pospraviti knjige na police v knjižnici. Spet bosta huda.«
»Pa tudi moja mami,« je pohitel Karo.
»Poklicala bom vaše starše in jim sporočila, da prihajate,« se je nasmehnila Malina. »Povedala jim bom, kako ste bili pridni in tovariški. Prepričana sem, da potem zagotovo ne bodo jezni. Kasta, tebe bosta pa Samson in Mack zapeljala do doma. Nima smisla, da se zdaj še cel večer voziš skozi mesto. Pa tudi noč ne bo nič kaj bolj hladna, kot je bil dan.«
»Hvala, gospa Malina,« se je nasmehnila Kasta in se zahihitala. »Komaj čakam, da mamici in očiju povem kaj se je danes zgodilo.«
Ko je Samson parkiral na dovozu pred hiško, v kateri so si Kasta in njena družinica ustvarili dom, se je že popolnoma stemnilo. Nekoliko jo je sicer začudilo, da je toliko avtomobilov, saj se ni spomnila, da bi karkoli slišala o kakšnih obiskih, a to je morda bil zgolj plus. Prav zaradi tega morda starša ne bosta tako stroga, ker se je ves dan potepala naokoli. Navkljub Malininemu klicu je vedela, da jima ni bilo preveč všeč, ker cel dan niso vedeli, kaj se dogaja z njo.
V želodcu je tako ni stiskalo več samo od lakote, ampak tudi od pričakovanja, kaj neki jo čaka. Teženje ali navdušenje, ker ji je uspel tale mali čudež, kot je njen uspeh poimenovala Trixi? Ampak kaj pa, če sploh ne vesta zanj? Kaj pa, če ju je Trixi prav danes pozabila poklicati in sploh ne vesta, kaj se je zgodilo, kaj ji je po toliko urah garanja naposled vendarle uspelo? Tri sekunde. Zdele so se kot večnost in ko se je spomnila na Kara, kako je guncal afne, ko je navijal zanjo, ji je čez obraz spet šinil nežen nasmeh.
»Hvala, gospod Samson, hvala Macki,« se je zahvalila, ko sta jo pitbula položila na električni voziček.
»A se vidiva jutri?« je še dodala in trdno stisnila prijateljevo tačko, s katero ji je skrbno zategnil pas čez medenico.
»Seveda, Kasti!« je vzkliknil Mack. »Vsak dan, vse do Siriusove noči in še naprej, vse do konca počitnic!«
Potisnila je ročico na vozičku in se zapeljala po rahli klančini proti vhodu. Sicer ji ni bilo jasno, zakaj Mack in njegov oči stojita na pločniku in gledata, kam gre, ko pa vesta, da je zdaj na varnem in da poti nikakor ne more več zgrešiti, toda s tem se ni obremenjevala. Morda pa se želita zgolj prepričati, da niso vrata prav nocoj zaklenjena od znotraj, zvonca pa po nekem čudnem naključju nihče ne bi slišal.
Odrinila je vrata, potisnila ročico na vozičku in se zapeljala skozi vhod.
»Mami!?« je zaklicala. »Oči!?«
Ne bev, ne mev. Kot da bi bila hiša povsem prazna.
»MAMI!?« je nekoliko glasneje zaklicala in našpičila ušesa. »OČI!?«
Zazdelo se ji, da je v ušesa ujela nekaj pridušenega šepetanja, ki pa je hitro potihnilo. Kje pa sta? Vedno sta jo počakala že pri vratih in Andi jo je takoj dvignil z vozička in jo nesel naravnost pod tuš, kjer sta v teh vročih dneh tudi po eno uro spirala prah in znoj iz gostega zlatega kožuščka. Ob tem je vriskala in škropila na vse strani, da je bil njen oče na koncu skorajda bolj moker kot ona, kopalnica pa je dajala vtis, kot da je pralni stroj pravkar poplavil.
Za hip jo je spreletelo, da je morda na televiziji kaj posebno zanimivega in je pač nihče ni slišal, takoj zatem pa so se ji v glavo prikradle veliko bolj neljube misli. Kaj pa, če se bo morala zdaj udobno namestiti in nato pol ure poslušati »resen pogovor«, kot je Andi imenoval njuno teženje? Pa ne prav danes, ko ima zanju tako zelo lepo novico.
Zapeljala se je proti dnevni sobi in odrinila trdno zaprta vrata, kar je bilo sploh čudno, saj so bila vedno na stežaj odprta ali največ priprta do polovice. Naya se je vedno bala, da jih Kasta s svojimi tačkami ne bi znala odpreti in je vedno jezno nalajala Andija, ko jih je zaprl.
Nejeverno je zamežikala, nato pa je presenečeno odprla gobček, ki se je hip zatem razlezel v prešeren nasmeh. Dnevna soba je bila spremenjena v pravo pravcato sobo za zabave. Kavče in fotelje je nekdo potisnil k stenam, da je nastalo ogromno prostora in kamorkoli je pogledala so letali pisani balončki, na steni, na kateri je sicer kraljevala velika slika, pa se je bleščal ogromen transparent z napisom: VSE NAJBOLJŠE ZA PRVI VSTAJALNI DAN, KASTA.
Pravo presenečenje pa je bila množica kužkov, ki je brez vsakega reda sedela po tleh. Vsi so mahali z repki in se prijazno smehljali. Poleg Andija in Naye sta bila tu Zarina starša, knjižničarja Zabel in Junon. Tudi Mackova in Karova mami Malina in Lilil nista manjkali V kotu je opazila celo Karovega strica, dalmatinca Stinga, ki je Mackovemu bratu Žiku ravno dolival limonado v kozarec. Poleg vseh njenih prijateljčkov, s katerimi je preživela dan, pa je bila tu tudi Trixi. Počasi je srkala limonado iz velikega kozarca in jo nežno gledala.
»Kaj, kako?« je zajecljala.
Andi in Naya sta stopila k njej in jo trdno objela.
»Vse je v redu, Kastica,« ji je zašepetala mama. »Trixi naju je poklicala takoj po koncu fizioterapije in nama povedala, kaj ti je uspelo.«
»To je bila ena najlepših novic, kar sem jih kdaj slišal,« je nežno dodal Andi.
»In pomislila sva, da bo zabava presenečenja z vsemi tvojimi prijatelji prava stvar. Žal nama je, da jih je toliko na počitnicah. Ampak obljubim, da tik pred začetkom šolskega leta, ko boste vsi, zagotovo ponovimo!« je dokončala Naya.
»To je … to je …res lepo presenečenje, ampak ... Res nisem pričakovala tega,« je še vedno zmedeno zajecljala Kasta in se ozirala po sobi.
»Zato pa je to zabava presenečenja!« je izza hrbta zaslišala znan glas.
»Macki!« je zaklicala in obrnila glavo nazaj, od koder sta jo močni tački trdno objeli čez prsi in vrat.
»Žal mi je, da te nisem mogel počakati tukaj, ampak nekdo te je moral toliko zadržati, da je moja mami lahko prišla sem pred tabo.«
»Čakaj. A ti si to vedel?« je vzkliknila zlata prinašalka.
»Seveda!« se je zarežal pitbul. »Vsi smo vedeli. Oči in mami sta mi to povedala takoj, ko smo prišli domov. Morali smo te zaposliti, da sta tvoja starša lahko vse pripravila za zabavo presenečenja.«
»Pesjan nesramni,« se je zahihitala Kasta. »Mislila sem, da bosta jezna, ker me cel dan ni bilo domov.«
»Danes pa že ne. Danes je preveč pomemben dan!« je zmagoslavno zaklical Andi in z mize pobral kozarec. »Na Kasto in na njen prvi vstajalni dan!«
»Na prvi vstajalni dan!« so družno zaklicali vsi skupaj in vzdignili v zrak polne kozarce limonade.
»Na prvi vstajalni dan,« je ponovila Kasta. »In jutri bom spet vstala. In potem spet in spet in spet, vse dokler ne bom nekega dne sama hodila.«
»To je prava moška beseda!« je dodal Andi. »Gremo na vrt, žar je že dovolj vroč, da lahko pripravimo pojedino.«
»Super!« je zaklicala Kasta. »Umiram od lakote.«
Kljub sopari in vročini, ki jo je žar, na katerem sta Andi in Samson pekla meso in najrazličnejšo zelenjavo, še ojačal, je to bila ena najlepših zabav v Kastinem življenju. Ne meneč se za pozno uro se je s prijatelji še dolgo lovila po sicer skrbno negovani zelenici, se špricala z vodnimi pištolicami in jedla ter pila, kot da ne bi v zadnjem tednu ničesar užila. Nasmeh ji kar ni hotel splahneti z gobčka, vse dokler ni luna dosegla najvišje očke na nebu in so poleg nje ter staršev na vrtu ostali zgolj Mack z družino, Karo z Marlil ter Trixi.
»Pozno je že. Mislim da je čas, da gredo naši kužki počasi v mižule,« je zapredel Andi. »Pa jutri zjutraj bomo fizioterapijo enkrat za spremembo odpovedali,« je še navrgel in pogledal Trixi.
»Seveda,« je pokimala fizioterapevtka.
»Ampak to bo res samo izjema,« je dodala Naya z resnim tonom, a hip zatem se je dobrovoljno nasmehnila. »Karo, Mack, vidva pa me bosta ob zehanju vsak čas pojedla.«
»Ah, kje, jaz sploh nisem zaspan in bom doma še gledal televizijo,« je dalmatinček malomarno zamahnil s tačko in namerno spregledal jezen pogled svoje mami. »Ampak nekaj pa mi ni jasno. Lahko vprašam?«
»Kar,« je pokimal Andi.
»Zabava presenečenja gre navadno tako, da se slavljenca preseneti. Da se iznenada prižge luč in vsi zavpijejo presenečenje ali kaj podobnega.«
Kastin oče se je rahlo nasmehnil. »V bistvu imaš prav, Karo. Ampak če bi nocoj nekaj takšnega naredili Kasti, od zabave slej ko prej žal ne bi bilo prav veliko.«
»Kako?« se je zmedel najmanjši kužek na vrtu.
»Telesa kužkov, ki živijo s cerebralno paralizo, se obnašajo nekoliko drugače kot moje, tvoje ali Mackovo,« se je vmešala Trixi. »Precej zapleteno je razložiti z nekaj kratkimi besedami, a njihova čutila so veliko bolj dovzetna in občutljiva za nenadne in nepoznane zvoke iz okolice. Kasta bi se ob takšnem presenečenju lahko resno ustrašila, morda bi celo začela jokati.«
»Oh, Trixi, noooo,« je zavila zlata prinašalka.
»Saj to ni nobena sramota, Kasti,« se je nasmehnila fizioterapevtka. »To ne pomeni, da si revica, tako pač delujejo vaša telesa. Če le pomislim na enega od mojih pacientov..«
Karo je zastrigel z ušesi. »Ima tudi on cerebralno paralizo?«
»Mhm,« je pokimala Trixi. »Ampak je že odrasel kuža in čeprav že skoraj celo življenje hodi, ga je ta bolezen močno udarila. Skoraj vse mišice na telesu ima močno zategnjene in zaradi tega so tudi že precej skrajšane.
No, ko je bil majhen, se je njegovim sovrstnikom zdelo strašno smešno, če so ga prestrašili. Ali so mu za hrbtom glasno zalajali ali mu tik ob ušesu počili plastično vrečko. Samo da je povzročilo hrup. On se je vedno tako prestrašil in mišice so se mu ob tem tako zelo zategnile, da je izgubil ravnotežje in padel po tleh, kjerkoli je to že bilo. In vedno se ni mogel uloviti na tačke.«
Karo je povesil pogled. Sam pri sebi je dobro vedel, da bi tudi sam nekoč verjetno postal eden od takšnih barabinov, če ne bi spoznal Kaste in njenih prijateljev in če mu ne bi Kasta tako viteško odpustila grdih besed, ki jih je tako nepremišljeno izrekel.
»Ampak zakaj?« je brez vsake neučakanosti dodal čez nekaj sekund. »Zakaj so tako občutljivi?«
Trixi je skomignila z rameni. »Žal nihče ne ve, zakaj je temu tako. Tudi najboljši zdravniki ne vedo povsem natančno, kako deluje telo osebe s cerebralno paralizo, še posebej, ker ta niti dveh kužkov ne prizadene enako. Nekatere bolj, druge manj, nekaterim udari na zadnje tačke, drugim poleg teh tudi na sprednje, tretji pa so morda lahko tudi tako prizadeti, da bodo celo življenje odvisni od pomoči.«
»To mi boste morala ob priložnosti malo bolj natančno razložiti,« je pohitel Karo, ko je zaznal, da ga Mack že nekoliko grdo gleda. »Samo zanimalo me je, zakaj ste mi vsi skupaj tolikokrat naročili, da ne smem zavpiti ali od veselja skočiti na Kasto. Zakaj moram samo sedeti in mahati z repkom.«
»Povsem prav je, da vprašaš,« se je nasmehnila Naya. »Samo tako se boš lahko kaj naučil. Mar ne, Trixi?«
»Seveda,« je prikimala mopsica. »Tudi drugi Kastini prijateljčki niso takoj vedeli vsega. Pa so se sčasoma naučili in tudi ti se boš, sploh ne dvomim o tem. Danes si se čudovito odrezal…«
Karu je obraz naravnost zažarel.
»Ampak res bi te prosila, da v prihodnje ne motiš Kaste, dokler izvajava fizioterapijo.«
Ob zaključku stavka se je dalmatinčku gobček sicer nekoliko povesil, a vseeno je ubogljivo pokimal.
»Obljubim, da ne bom več, fizioterapevtka Trixi. Res ne.«
»Tako je prav,« ga je Lilil pobožala po glavi. »Pridi, Karo, Samson je rekel, da naju zapelje do doma. Pozno je že. Hvala za vabilo, Naya in Andi.«
»Hvala, da si prišla,« se je nasmehnila Kastina mama. »Upam, da bo hitro prišla priložnost, ko bomo lahko ponovili.«
»Oh, seveda bo!« je zaklicala Malina. »Naya, Siriusova noč je tik pred vrati.«
»Iiiii, komaj čakam!« je zacvilil Mack. »Kasta, letos bomo zagotovo lahko šli sami na električne avtomobilčke in midva se bova vozila tri ure skupaj brez prestanka!«
Kasta je na kavču sveža in dišeča potrpežljivo čakala, da ji Andi z električnim sušilcem posuši zlat kožušček, ko se je zavedla, kako zelo je izčrpana in glasno je zazehala. Dan je bil res naporen in tako poln dogodivščin kot le malo kakšen. Fizioterapija, zabava na igrišču, še več zabave pri Mackovih starših in nato še prava pravcata zabava doma. Kar veliko dogodkov za desetletno kužiko, ki navadno zaspi takoj po svoji najljubši risanki na programu Puppy Jr.
»Si utrujena, ljubica?« je izza svoje delovne mize vprašala Naya in vzdignila pogled z velikega računalniškega ekrana. Izraz na njenem obrazu je bil še srečen, a Kasti se je zdelo, da se ji je na smrček prikradlo nekaj zaskrbljenosti.
»Ne znam opisati, kako,« je zamomljala in znova tako na široko zazehala, da je ob tem pozabila, da mora zapreti gobček.
»Potem pa greva zdaj prav takoj v posteljo,« je zašepetal Andi. »Midva z mami bova še malo pospravila, jutri pa v nove zmage naprej.«
»V nove zmage…naprej…« je kot odmev, a vidno odsotno ponovila Naya. »Lahko noč, draga moja, sladko sanjaj.«
Kljub popolni izčrpanosti pa Kasta ni mogla zaspati tudi po tem, ko jo je Andi nežno položil na posteljo, jo poljubil za lahko noč in je trdno objela svojega najljubšega medvedka Yorkija. Preveč vsega se je zgodilo čez dan in kljub odprtemu oknu, ki je temperaturo v njeni sobici vsaj za silo nekoliko znižal, ji je bilo tako vroče, da ji noben položaj, v katerega se je s težavo namestila, ni dovolj ustrezal.
Kot da to ne bi bilo dovolj, so jo začele boleti mečne mišice in dobro je vedela, kaj to pomeni. Da sledi več izredno bolečih krčev. Tako zelo močnih, da bi jih tudi odrasel kuža težko prenesel, kaj šele mladička, kakršna je bila sama. In edina stvar, ki je vsaj nekoliko pomagala, je bila masaža, ki jo je znala njena mami tako nežno in potrpežljivo izvesti, da je po nekaj minutah pozabila na bolečino in pomirjeno zaspala.
Tiho je zarenčala, ko se je s hrbta prevalila na desni bok in s sprednjima tačkama zapeljala električni voziček tik k postelji. Seveda je bilo vedno lažje, ko jo je oči vzdignil kot peresce in jo položil nanj, a Trixi je bila mnenja, da mora takšno premikanje čim prej osvojiti povsem sama in čeprav sta se čez zimo to z veliko truda le naučili, se je Kasta takšnemu mučenju najraje izognila. A zdaj ni želela vpiti in vznemirjati staršev. Če se je zjutraj po vseh teh premnogih fizioterapijah naposled le uspela zadržati na tačkah cele tri sekunde, ju morda lahko še enkrat prijetno preseneti. Zagotovo sta že zelo utrujena, ko sta morala najprej vse pripraviti za presenečenje, zdaj pa ju čaka še pospravljanje.
Zakotalila se je s postelje na sedež in stisnila zobke, ko se je s težavo nekoliko zravnala. V takšnih trenutkih si je res zaželela, da bi znala hoditi. Saj ni bilo tako zelo težko, ampak kako preprosto bi bilo skočiti na noge, steči do njiju in samo malo potožiti, da si preveč utrujen, da bi lahko zaspal.
Ni sedela povsem pravilno in fizioterapevtka bi jo resno opomnila zaradi položaja, v katerem se je znašla njena hrbtenica, a zaradi parih metrov si tudi mami in oči zagotovo ne bosta belila glave. In zagotovo bosta spet presrečna.
Počasi se je zapeljala skozi vrata in naprej po hodniku, ko so v njena uhlja priplavali precej nenavadni zvoki. Ne, mami in oči zagotovo nista pospravljala stanovanja po zabavi. Njuni glasovi tudi niso prihajali iz dnevne sobe, temveč iz jedilnice in ti zvoki Kasti niso bili niti najmanj všeč. Ko sta se njena starša prepirala, jo je to vedno vznemirilo. V takšnih trenutkih, ki sicer niso bili prepogosti, je vedno postala žalostna, še posebej ker se je prepir vedno nehal takoj, ko sta Naya in Andi ugotovila, da ju posluša in si je začela predstavljati, da je razlog spora ona in da bi bilo verjetno bolje, če je sploh ne bi bilo.
Zvoki glasov, ki jih je ulovila v ušesa pa so bili nedvomno prav to. Starša sta, prepričana, da je že sladko zaspala, renčala drug na drugega. Za hip je pozabila, da jo po tačkah že močno trga, parkirala pred vrati kuhinje in napela ušesa.
»Pa če ti pravim, da vse skupaj lahko počaka tri tedne,« je do nje priplaval Andijev nepotrpežljiv glas.
»Andi, kaj ti ni jasno?« je mirno, a odločno ponovila Kastina mami. »Od kdaj ti odločaš, kaj je bolj pomembno in kaj manj in kaj lahko počaka in kaj ne?«
»Naya, samo pomisli, kako bo to sprejela Kasta. Ji boš ti razložila?« je znova zarenčal njen mož.
Kasta je od presenečenja odprla gobček. Ne samo da sta se prepirala, več kot očitno sta se tokrat res prepirala o njej. Ampak ne po takšnem dnevu. Ne po tem, kar ji je uspelo in česar so se vsi skupaj tako zelo veselili.
»Ja, jaz ji bom. Sama, če želiš!« je Naya zdaj jezno zalajala. »Očitno se dr. Harriet to zdi veliko bolj pomembno kot tebi, ker sicer ne bi trmaril nekaj po svoje kaj lahko počaka in kaj ne.«
»Očitno govorim zidu. Tudi jaz sem vesel, da te je dr. Harriet tako hitro kontaktirala in ja, že po tem mi je jasno, da … Ljubica, zakaj pa ti ne spiš?«
Kasta se je zapeljala skozi vrata in žalostno pogledala starša, ki sta v hipu pozabila na prepir.
»Tačke mi zateguje. Me boš lahko zmasirala, mami?«
»Seveda, ljubica,« je pokimala Naya. »Zapelji se do kavča, takoj bova, samo po olje skočim.«
»Ne! Počakaj!« je odločno rekla Kasta. »Zakaj sta se prepirala in kaj se dogaja?«
Ni ji ušlo, da sta si starša izmenjala zaskrbljen pogled in to jo je še utrdilo v prepričanju, da bo ta trenutek izvedela, kaj se dogaja in zakaj sta bila oba tako razburjena.
»Kastica, mislim da bi počakali do …« je s prijaznim glasom rekel Andi.
»NE!« je zavpila. »Prepirala sta se zaradi mene in hočem vedeti zakaj. Zdaj in takoj!«
»Ampak Kasta …« je pomirjujoče rekla Naya. »Če se z očijem prepirava, to ne pomeni, da te nimava rada.«
»A lahko nehaš?« je zamomljal Andi. »Povej ji že.«
Naya je globoko zavzdihnila in si popravila očala višje na oči, da je pridobila sekundo ali dve.
»Kastica, fiziatrinja dr. Harriet z inštituta Smaragdna reka mi je pred kakšno uro poslala elektronsko pošto. Trixi ji je zgodaj popoldne po telefonu sporočila, kaj ti je uspelo. Navdušena je in želi, da prideš na Smaragdno reko.«
Kasti se je s srca odvalila težka skala, a hkrati se ji je pojavilo novo vprašanje. Če gre samo za en pregled pri dr. Harriet, zakaj sta torej bila starša tako razburjena?
»Okej,« je pokimala. »Še eno dopoldne počitnic ni tako zelo hudo.«
»Kasta…« je začel Andi pa mu je Naya skočila v besedo.
»Kasta, dr. Harriet želi da prideš na Smaragdno reko na štiritedensko intenzivno obravnavo. Tam bova cele štiri tedne. Tudi jedli in spali bova tam. Pričakuje naju v ponedeljek.«
Kasta v matematiki ni blestela kot Nero ali Zara, a vseeno ni potrebovala dolgo, da je v mislih izračunala.
»Ampak mami …« je zašepetala in v oči so se ji prikradle solze. »Mami. Oči.«
»Vem, draga moja, vem,« ji je odgovorila Naya in jo pobožala po glavi. »Glej...«
»NE!!« je tako glasno zavpila, da se jo je zagotovo slišalo do soseda Pepija. »Nikamor ne grem! Do Siriusove noči so še trije tedni in jaz tega ne bom zamudila! Ne, ne grem, ne grem, ne grem!«
»Kasta, dovolj si stara, razumi, da so v tvojem življenju pomembnejše stvari,« ji je pomirjujoče odgovorila Naya in namignila svojemu možu, naj ji vsaj nekoliko pomaga.«
»Nič na te svetu ni bolj pomembno od Siriusove noči,« je skozi solze zavpila Kasta. »NIČ! ČISTO NIČ! Nikamor ne grem! Sovražim vaju in želim si, da me nikoli ne bi bilo! In nikoli več ne bom vstala na tačke. NIKOLI!«
Togotno je zgrabila ročico na vozičku, ga v eni potezi obrnila in zdivjala proti svoji sobi. Ihteče je z levo tačko udarila po vratih, da so se na stežaj odprla, rahlo zajavkala ob bolečini, a jo tudi hitro pozabila in zavila v sobo. Andi je bil takoj za njo.
»Kastica.«
»Pusti me. Izgini. Sovražim te in nikoli več te nočem videti,« je histerično zavpila, ne meneč se za debele solze, ki so ji drsele po licih.
Oče se ni veliko menil za izpad. Z močnimi tačkami jo je vzdignil z vozička in se z njo v naročju usedel na posteljo. Kasta se je zvijala, kar so ji moči dale, ga praskala, grizla in mu s solzami močila kožušček na vratu, toda ni mu bilo mar. Ko je Kasto nekaj močno razjezilo ali razočaralo, je včasih doživela izbruh jeze in že zdavnaj se je sprijaznil, da je to del cerebralne paralize in s tem pač morajo živeti.
»Kastica, vem, da naju v resnici ne sovražiš.«
»Ja pa vaju. Sovražim vaju bolj kot vse na svetu!«
Znova je presunljivo zajokala in zakopala smrček globoko v zlat kožušček svojega očeta. »Nikamor ne grem!«
Andi jo je še močneje stisnil k sebi. Vsa je bila zategnjena in popolnoma prepotena od krčevitega joka in vpitja. Rahlo jo je pobožal po glavi in vratu. »Kastica. Življenje včasih ni pravično.«
»Nikoli ni!« je odvrnila skozi jok.
»Samo včasih,« se je Andi ljubeče nasmehnil. »Res sem želel, da bi mami poklicala dr. Harriet in ji rekla, da bi prišli na Smaragdno reko šele čez tri tedne. Po Siriusovi noči.«
Kasta je spet glasno zajokala.
»Ampak tvoja mami ima prav. Če te želijo tam tako hitro videti, imajo zagotovo dober razlog.«
»Mene to …to …to … ne …zanima!« je zavpila Kasta.
»Verjamem, ljubica, res ti,« je odgovoril in jo znova pobožal. »Ampak pomisli. V celem življenju si bila samo petkrat ali šestkrat na inštitutu, pa še to samo na pregledu. Nazadnje pred dobrim tednom in pol. Zdaj pa ...«
»Zdaj pa me želijo videti ravno v času Siriusove noči!!«
Žalost in razočaranje se je pri Kasti počasi spreminjalo v pravo pravcato jezo. Kolikokrat se je že zgodilo, da zgolj zaradi tega, ker je prikovana na invalidski voziček, na šolskih izletih ni mogla početi in videti vsega, kar so vsi njeni prijatelji? Kolikokrat so vsi brezskrbno čofotali po ribniku, ona pa jih je lahko samo gledala? Kolikokrat so se lani zavrteli na velikem vrtiljaku v luna parku, nje pa nanj niso spustili. Ne, letos ji Siriusove noči ne bodo vzeli.
»Kasta, kje sem bil med lansko Siriusovo nočjo?«
Za hip je nehala ihteti in rahlo je posmrkala, ko se je poskušala spomniti. »Bil si …bil si v … službi.«
»Tako je,« ji je oče takoj odgovoril. »Moral sem delati, ker promet po avtocestah poteka tudi v času, ko skoraj vsi ostali kužki slavijo. In tisti kužki, ki so takrat na cesti, tudi potrebujejo gorivo. Veš koliko Siriusovih noči sem v svojih štiridesetih letih že zamudil?«
»Aaa,« je zašepetala Kasta.
»Tudi jaz ne vem točne številke. Toda bilo jih je veliko. Zelo veliko. Več kot jih zmorem prešteti. In vedno, čisto vedno sem se težko poslovil od tebe in tvoje mamice in odšel. Kolikokrat si jokala, ker nisem mogel ostati s teboj. Pa sem stisnil zobe in šel. Ker sem moral. Ker življenje včasih ni pošteno in ker sem vedel, da je že naslednje leto nova Siriusova noč, še lepša, še bolj zabavna, še bolj iskrena. Ker sem vedel, da bom takrat res lahko z vama dvema.«
»Ampak jaz nočem samo vaju. Hočem v luna park s prijatelji.«
»Ah, Kastica, Kastica. Kot da je luna park smisel Siriusove noči. Glej, takole se poskusiva zmeniti. Ti greš na Smaragdno reko za te piškave štiri tedne, jaz pa obljubim, da te peljem v največji luna park na svetu in da se boš tam lahko zabavala, vse dokler ne boš popadala dol. Je to dovolj pošteno?«
»Obljubiš?« je zamomljala Kasta.
»Obljubim s kepico,« se je Andi nasmehnil in stisnil pest.
Kasta je z drobno, koščeno peščico rahlo udarila vanj in se spet privila globoko v njegov mehak kožušček. Čeprav sta jo vročina in sopara pošteno kuhala, je poslušala, kako mu v prsih bije srce in čutila se je varno in pomirjeno. Vse, kar ji je povedal, je bilo res. Ogromno Siriusovih noči je že zamudil, ko je pri mamici v naročju gledala ognjemet in se spraševala, zakaj ne more biti z njo. Še vedno se ji ni zdelo prav, a oči je govoril resnico. Življenje pač včasih ni pošteno. Življenje majhnega kužka s cerebralno paralizo pa sploh ne.
Bolečina v mečih je začela popuščati in čeprav se ji je iz enega ali drugega očesa še utrnila posamična solza, je nazadnje ves svet zagrnila trdna tema.
Komentarji
Objavite komentar