V. poglavje: Kasta in Menos

       Mala zlata prinašalka je preplašeno vzdignila glavo. Kaj se dogaja? Kaj pomeni to renčanje in od kod prihaja? Za hip se je spomnila hudih sanj, ki jih je doživljala, preden je od groze široko odprla oči.
       Bila je v puščavi, sredi ničesar. Vse naokoli, do koder je segel pogled, same peščene sipine, pred njo pa trije veliki lačni tigri, ki so se ob pogledu nanjo mastno oblizovali in glasno renčali. Največji med njimi je že na široko odpiral gobec. Otrpnila je in potem … Zastokala je, odprla oči in začutila, kako ji srce glasno razbija.
       A renčanje je še bilo prisotno. Iz sekunde v sekundo je bilo bolj glasno, vmes pa se je slišalo nežno, prijazno šepetanje. Zunaj je bila še trdna noč in tudi mlečno zelene barve sten so bile povsem drugačne kot čez dan, a skozi temo je počasi le razločila posamezne predmete v sobi. Zofa, namenjena njeni mami, je samevala, zato pa se je zagotovo nekaj dogajalo na sosednjem ležišču.
       Mali jazbečar je grozljivo renčal in se metal gor in dol ter levo in desno po postelji. Na njegovi levi strani ga je Sindy z eno tačko držala čez ramena, drugo pa mu je porinila globoko v gobček. Njena mama je stoje trdno držala zadnje tačke, a videti je bilo, da suhcenega jazbečarja komajda kroti.
      »Mami!«
      »Samo malo, ljubica, takoj pridem. Obljubim!«
      »Mami, strah me je!«
      »Samo še sekundo potrpi, ljubica. Samo še sekundo.«
      »MAMI! Kaj se dogaja?«
       Renčanje se je nekoliko umirilo in čeprav je Menosa še premetavalo po postelji, je Kasta razločila, da je Sindy pokimala Nayi. Ta je počasi spustila zadnje tačke, stekla k hčerkini postelji in se ljubeče privila k njej.
      »Tako, ljubica, mimo je, kar lepo zaspi nazaj.«
      »Ne!« je zavpila Kasta. »Kaj sta delali z Menosom? Nočem, da to delata.«
       Naya je globoko zavzdihnila. Povsem jasno ji je bilo, da se njena hči ne bo zadovoljila s preprostim pojasnilom. »Kastica …«
      »Povej mi, prosim, povej mi. Strah me je.« Oči so se ji napolnile s solzami. »Nočem, da je Menos tepen.«
      »Saj ni bil,« je odkimala Naya in debelo požrla slino. »S Sindy sva mu pomagali, da si ne bi kaj naredil.«
      »Nočem, da si kaj naredi. Kaj si je hotel narediti?«
       Naya je poiskala medvedka Yorkija, ki je tekom noči kdo ve kako zašel k Kastinim zadnjim tačkam. Nežno ga je stisnila k sebi ter ga rahlo poljubila, nato pa ga je potisnila hčerki pod sprednjo tačko. »Menos ima zelo hudo bolezen, Kasta. Imenuje se epilepsija. Zato mora vsak večer vzeti zdravila, a ta imajo zelo slab okus. Če jih ne vzame, tako kot jih ni hotel sinoči in predsinoči, se zgodi to, kar si pravkar videla. Če se jaz in njegova mami ne bi zbudili, bi se lahko zelo resno poškodoval.«
      »Pa se ni?«
      »Ne,« je odkimala Naya. »Zato pa je bilo tako pomembno, da sva ga obe držali. Ta napad je bil zelo zelo močan. Zdaj pa zaspi, obljubim da ti zjutraj povem več.«
      »Ma..ma. Utujen…Utujen sm,« je zajavkal Menos s sosednje postelje.
      »Vem, srček moj, vem,« je zašepetala Sindy. »Zaspančkaj, še enega sva premagala.«
      »Vidiš,« je prijateljsko šepnila Naya. »Vse je v redu, mirno lahko zaspiš nazaj.«
       A Kasta je bila popolnoma predramljena in trdno odločena, da ne bo več zatisnila oči. Kaj pa, če se ta napad ponovi, Sindy in mama pa se ne bosta zbudili in se bo Menos res poškodoval? Kako neki mu bo lahko sama pomagala, če pa sploh ne more do njega? In kaj ta epilepsija sploh je? Megleno se je spominjala, da je besedo na nekaterih pregledih tako v zdravstvenem domu kot tudi na Smaragdni reki že slišala, a pri najboljši volji se ni mogla spomniti, kdaj je to bilo. Nazadnje je utrujenost zmagala in spet je trdno zaspala.
      »Kastica … Kasti, zbudi se. Čas je, da vstaneš.«
       Rahlo je odprla oči in ob sončnih žarkih, ki so ji posvetili naravnost v možgane, glasno zarenčala. Počutila se je povsem drugače kot prejšnje jutro. Neprespano in utrujeno, kot da ne bi celo noč niti za trenutek zatisnila očesa.
      »Še malo,« je zagodrnjala.
      »Kasti, žal mi je, a moraš vstati,« se ni dala mama.
      »NE!« je jezno zalajala. »Še pet minut. Samo še pet minut. Obljubim, da samo še pet minut.«
       Znova je zaprla oči, čeprav ji je nekaj govorilo, da to ni najboljša ideja. In res se je ton Nayinega glasu spremenil in postal nekoliko bolj strog.
      »Kasta, ne bova se pogajali, čas je, da vstaneš! Pustila sem te spati do zadnjega trenutka, zdaj pa naju čaka zajtrk.«
      »Če pa ne bom jedla. Spati hočem!«
Sledilo je to, kar je najbolj sovražila. Nayi je bilo pregovarjanja dovolj in čeprav ji je izredno nežno potisnila eno tačko pod vrat, drugo pa pod ritko, je bil občutek, ko se je v nekaj sekundah znašla na hladnem vozičku, resnično zoprn.
      »Zeeeeeeeeeh,« je zazevala in iztegnila sprednje tačke v zrak.
Ob globoko skeleči bolečini, ki se je pojavila v komolcu in zapestju desnice, je rahlo zacvilila. To se ji je zgodilo vedno, ko jo je skušala hote ali nehote preveč iztegniti. In občutek, da je ta okončina, prav tako kot njene zadnje tačke, popolnoma neuporabna, je sovražila iz dna srca.
       Istočasno je na drugi postelji zagledala Sindy, ki je Menosu poskušala potegniti kratko majico čez glavo in spet so ji prišli na misel srhljivi nočni prizori. Bilo je glasno, zelo glasno in od strahu, da se ne bi ponovilo, si ni upala nazaj zaspati.
      »Mami, je z Menosom zdaj vse v redu?«
Sindy ji je naklonila ljubeč nasmeh in spodbudno prikimala.
      »Ja, vse je v redu, preostanek noči je mirno prespal,« je s spravljivim tonom odgovorila Naya. »Pridi, greva lulat, potem pa hitro na zajtrk.«
       A Kasta tudi v jedilnici ni našla miru. Ob pogledu na Tai Suki, ki je bila še vedno v enakem položaju kot včeraj, se je spomnila na obljubo, da bo šla v knjižnico, si sposodila knjigo in ji brala. Mala pekinezerka si je to vendar zaželela. Pravi šok pa je sledil, ko se je v jedilnico pripeljal Ren, ki jo najprej vedro pozdravil, nato pa na mizo položil elektronsko tablico. Oblil jo je hladen srh.
      »MAMA!«
      »Ja?«
      »MAMA! MACKI!! Macki! Še vedno ga nisem poklicala!«
Naya je zavila z očmi. »Oh, daj no, Kasta, sem že mislila, da je bogvekaj narobe. Pomiri se, sinoči sem govorila z Malino in ji na koncu naročila naj ga pozdravi v tvojem imenu. Zvečer ga boš poklicala.«
      »NE!« je znova glasno zavpila, da so se vsi prisotni, vključno z medicinsko sestro Oven, ki si je ob tem nekaj nejevoljno zamrmrala v brk, začudeno ozrli proti njej. »Zvečer bom spet zaspala in Macki bo mislil, da sem pozabila nanj.«
      »Kasta, prosim te.«
      »Mami, takoj ga hočem poklicati. Takoj! Prosim, mami, prosimmmm.«
Naya se je zazrla v njene oči. To ni bila trma, kakršna je velikokrat zagrabila njeno hčerko, ko ji nekaj ni bilo prav in si je v svoji glavi zamislila nekaj, kar se mora zgolj njej na ljubo zgoditi tisti trenutek. Obup v njenih očeh je bil viden in nezgrešljiv.
      »No, prav,« je nazadnje prikimala. »Če boš res hitro pojedla zajtrk, lahko greva pred fizioterapijo za nekaj minut v sobo in ga boš poklicala.«
       Mala zlata prinašalka je verjetno postavila oseben rekord v hitrostnem prežvekovanju. Ko sta se Sindy in Menos, ki je bil prav tako kot ona vidno neprespan in utrujen, pripeljala k mizi, je ravno nerodno odložila napol prazno železno skodelico na mizo, da se je preostanek mleka razlil po pladnju in mizi.
      »…em e, maa« je zagolčala s polnim gobčkom.
      »Upam, da boš tole hrano poslala v želodček, še preden boš govorila z Mackom, ker verjetno nima dešifrirne naprave pri sebi,« se je mama iskreno zahihitala. »Daj, pridi.«
       Naya je vedela, koliko njeni hčerki pomeni Mack. Prav tako je vedela, kako zelo ima pitbul rad Kasto, kako jo venomer ščiti in se ji postavlja v bran, včasih še preveč. Vedela je tudi, zakaj je temu tako. Konec koncev je bil prav njun odnos razlog za to, da se je njena družinica tako zelo zbližala z Mackovo. Toda nikoli si ne bi mislila, da sta otroka tako zelo povezana.
       Ko je položila tablico na Kastina kolena in je ta v aplikaciji Wuffer poiskala telefonsko številko z majhno ikonico smejočega se pitbula, je opazila, da se njena hčerka dobesedno trese od pričakovanja. Tresla se je tudi, ko je dolg, turoben zvok oznanjal, da Mackov iDog zvoni. Ko se je zvok v nekem trenutku prekinil in se je na velikem ekranu pokazal prepoten, zadihan in popolnoma rdeč obraz njenega prijatelja, pa je od sreče dobesedno poskočila.
      »Macki!«
      »Kasta!«
      »Moram ti …« sta rekla hkrati.
      »Kasta, jaz …«
      »Macki, jaz …«
Še nekaj stavkov zapored drug drugemu nista pustila do besede, nato pa je Mack glasno bevsknil. »Kasta, oprosti! Prosim, oprosti mi! Zafrknil sem te, ampak nisem hotel, res ne.«
      »Macki,« je zapredla zlata prinašalka in se mu prisrčno nasmehnila. »Ti moraš meni oprostiti. Že dva večera zapored sem zaspala in te nisem poklicala, čeprav sem ti obljubila.«
Pitbul je nejeverno odkimal. »Ne, Kasta, ti nisi nič kriva. Jaz sem rekel, da te bom pospremil na pot, pa sem zvečer predolgo igral video igrice in zjutraj nisem mogel vstati. Mi boš oprostila? Prosim, ne bodi huda.«
Zlata prinašalka se je od srca nasmejala in kljub nekoliko slabši brezžični internetni povezavi, zaradi katere se je video klic vsakih nekaj sekund za trenutek prekinil, je nežno pogledala prijatelja. »Macki, oba sva zafrknila. Najprej ti, potem pa še jaz. Ampak nikoli ne bi bila huda nate. Vedno boš moj najboljši prijatelj, ni pomembno, kaj se bo kdaj zgodilo.«
      »Torej res nimaš tistega meš…«
      »MACKI!!« je jezno zalajala. »Če ne nehaš Kara klicati mešanec, bom res huda, obljubim! Oba sta moja prijatelja in jaz imam oba rada. Zakaj se morata kar naprej prepirati?! Veš, kako slabo se jaz počutim ob tem?«
      »Oprosti. Zafrkaval me je, ker sem zaspal, on pa ni,« je pitbul povesil pogled.
      »In ne,« je spet spustila ton glasu na nežen šepet. »Nimam ga raje kot tebe. Celo življenje boš moj najboljši prijatelj. Obljubim, Macki, res obljubim. Ampak res morata nehati s to vojno.«
      »Se bom potrudil. Zate,« je nejevoljno zamomljal Mack.
      »Super,« se je prikupno nasmehnila in nejevoljno pogledala mamo, ki ji je mahala, naj pohiti. »Macki, žal mi je, ampak res moram na fizioterapijo. Obljubim, da te zvečer spet pokličem, prav?«
Z desno tačko je nerodno pobožala ekran in se zahihitala, ko se je sto kilometrov stran njenemu prijatelju nasmeh razlezel vse do uhljev. »Pridno treniraj, Kasti, se kmalu vidiva!«
Slika se je prekinila in aplikacija ji je sporočila, da je sogovornik prekinil video klic. Kasta je hvaležno pogledala mamo. »A greva trenirat?«
      »Pa pojdiva!« je veselo vzkliknila Naya in ji razmršila kožušček na glavi. »A je zdaj kaj lažje živeti, ko sta se slišala?«
      »Aha!« je veselo vzkliknila. »Upam samo, da zvečer ne bom tako utrujena in bova lahko ful več klepetala!«
       A kljub temu, da se je v telovadnico odpeljala s širokim nasmehom, Kasti tega dne ni šlo od tačk čisto nič. Na vsako fizioterapevtkino željo je imela pripombo ali izgovor, zakaj tega ne more. Hkrati se je pojavilo tudi široko zehanje ter cviljenje ob vsakem najmanjšem naporu in Bubu skoraj ni mogla verjeti, da je to ista zlata prinašalka, ki je pred dobrimi štiriindvajsetimi urami tako trdo in zavzeto trenirala.
      »Veš, kaj,« je zavzdihnila. »Še dobro, da mi je tvoja mama povedala, kaj se je ponoči zgodilo, sicer bi mislila, da te je ponoči kdo zamenjal.«
Kasti se izjava sploh ni zdela duhovita. »Če pa ne morem, no!«
      »Kasta, ne renči name!« je vzrojila fizioterapevtka. »Nekaj bova morali narediti, sicer bom danes zdravnici lahko poročala samo o cviljenju in javkanju.«
       Pa ni bilo nič bolje. Kasti ni uspevalo popolnoma nič. Tudi Innowalker ji ni prinesel toliko veselja kot prejšnji dan in ko sta bili obe uri fizioterapije mimo, je bilo nemogoče reči, katera od njiju si je bolj oddahnila.

*

       Debelušen buldog v zapackanem modrem pajacu je uprl tačke v boke. Skupinica malih kužkov ga je spravila v pošteno zadrego. Med iskanjem pravih besed si je s črno in od olja mastno tačko popravil kapo višje na oči ter strogo pogledal svojega sina.

      »Lars, je ta ideja tvoje maslo?«

Mali buldog je milo pogledal očeta, nato pa oči sramežljivo uprl v tla. »Ja, oči.«

      »Kot da ne bi vedel, kako sem zabit z delom,« je nejevoljno zagodrnjal.

       Pogledal je po ostali druščini. Vsi so bili tu, manjkala sta le oba mala beagla, dvojčka Amor in Eros. Povsem mirno so stali, rahlo mahali z repki in ga v pričakovanju magične besede proseče gledali. Njihova kolesa so bila ob vratih avtomehanične delavnice nemarno zložena drugo na drugo. Devet jih je bilo. Od prastarega dirkalnika in modernega gorskega kolesa, vse do dveh pravih damskih koles v nežni roza barvi.

      »Oči, saj vem, res vem!« je zajavkal Lars. »Ampak to je res zelo zelo pomembno!«

      »Lars…« je začel njegov oče z nepotrpežljivim glasom, a hip zatem se mu je jezik zataknil.

       Mladiči očitno sploh niso pomislili na možnost, da bi jih zavrnil. Sicer so res zelo milo in nedolžno prosili, a zanje je bilo povsem samoumevno, da jim bo slej ko prej ustregel.

      »Lars, v tem času, ko smo bili na morju, se mi je na dvorišču nabralo enajst avtomobilov. Enajst! Ne morem vam v enem tednu pregledati, servisirati ali popraviti skoraj deset koles!«

      »Ampak oči!!« je vzkliknil mali buldog. »Če tega ne narediš, ne moremo na izlet! Gospod Perks je …«

      »Ja, ja, ja,« ga je prekinil oče. »V petih minutah ste mi to povedali najmanj desetkrat.«

       Ni imel srca, da bi jih zavrnil, a hkrati je vedel, da je to, kar so ga prosili, povsem nemogoče. Ne v tako kratkem času, ne ravno tik ob koncu poletja, ko so ga kužki iz celega malega mesta v pričakovanju zimske sezone dobesedno zasuli z delom. Obupano je pogledal ženo, Larsovo mamo Tenso, ki je z zvrhanim pladnjem piškotov v roki prišla izza vogala in se ob pogledu na druščino prisrčno nasmehnila. Male kužke je oboževala, prav tako kot so oni njo, še posebej pa njene slaščice.

      »Kaj se dogaja?« je prijateljsko zabevskala.

      »Mami!« je zajavkal Lars, še preden bi njegov oče lahko odprl gobček. »Mami, oči pravi, da nam ne more pregledati in popraviti koles!«

      »Anubis! Kako si lahko tak?«

      »Tensa, samo ne mi še ti skakat po repu. Prosim!«

       Žena ga je strupeno pogledala in v hipu mu je bilo žal, da je povzdignil glas. Tensa je zadovoljno pokimala in kužkom ponudila z debelo plastjo čokolade oblite piškote.

      »Anubis, v tem času, ki si ga porabil za pregovarjanje z njimi, bi eno kolo že končal!« je navrgla.

Lars ji je namenil občudujoč pogled in se na skrivaj pritajeno nasmehnil prijateljem.

      »Tensa!«

      »A še nisi začel? Če se zmigaš, boš do kosila eno zagotovo že končal. In če hočeš jesti, je bolje, da bo temu tako.«

       Brez nadaljnjih besed se je znova obrnila k mladi druščini in čez gobček ter smrček ji je znova zavel ljubeč, materinski nasmeh. »Postrezite si, mladički moji, čisto ste shirani in škoda bi bilo, če bi se piškoti pokvarili!«

       Že čez deset minut so s polnimi želodčki popadali v senco mogočnega hrasta na otroškem igrišču.

      »Sem vam rekel, da bo šlo,« se je zahihital Lars. »Samo da mami omeni hrano pa se lahko z mojim očijem vse zmeniš.«

      »Mislila sem, da bo težje,« je navihano zalajala Gama. »Samo še mojega očija moramo prepričati, da nam bo posodil šotore in spalne vreče in mislim, da bo to vse. Mogoče pa bi se lahko že danes zvečer oglasili pri nas.«

      »Pa misliš, da bo šlo?« je podvomila Zara.

      »Bo, bo,« je prikimala haskica. »Če si z mojim očijem iskren, se lahko marsikaj zmeniš. Če pa te ujame na laži, si ga nasrkal. Samo par stvari iz šole moramo prej ponoviti.«

      »Torej jih bomo. Takoj zdaj, tudi če je to matematika!« je vzkliknila Aisha.

      »Izlet bo! Tako ali drugače!« je zavpil Nero.

      »In pika!« je pribila Merry.

*

       Kasta je razočarano ugotovila, da na Smaragdni reki ne bodo pripravljali zgolj njenih najljubših jedi. Pod prvim plastičnim pokrovom je tokrat odkrila špinačno lazanjo z mastno sirovo omako, pod drugim pa nekaj rezin vložene rdeče pese. Oboje je bilo na njenem spisku najmanj ljubih jedi čisto pri vrhu. Pravzaprav takoj za vampi.

      Ko je z vilico nejevoljno brskala po zeleni kaši in se s krulečim želodčkom, ki je zahteval hrano, pogajala ali ne bi nemara vseeno poskusila, so se ji počasi zaprle oči.

      »Prideš danes v klub malih borcev?« jo je presenetil znan glas.

Nekoliko se je stresla in sunkovito odprla oči. Ren se je pripeljal v jedilnico in parkiral tik ob njej. Tako kot po navadi so se mu oči za debelimi očali skoraj dobesedno iskrile od dobre volje.

      »Klub kakšnih borcev?« je zaspano zamomljala in si nerodno popravila nekaj pramenov zlatih dlak, ki so ji s čela silili na oči.

      »Malih borcev!« je vzkliknil gladkodlaki prinašalec. »Pri Savannah. Daj, pridi, ful bo zabavno!«

      »Ne vem, tako sem utrujena, da bi spala tri dni skupaj,« je nejevoljno revsnila.

      »Čisto brezveze! Spala boš ponoči, klub malih borcev pa je samo enkrat na teden.«

Nikakor se ji ni šlo v nekakšen klub, še posebej ne, če bo to pomenilo še eno dodatno obveznost v tem dnevu, ki je bil zaradi vročine naporen že za vsakega odraslega kužka, kaj šele za malo in povsem neprespano kužiko.

      »A je to kakšna posebna vrsta fizioterapije?«

      »Joj, neeeee,« se je široko zarežal Ren. »To je srečanje vseh otrok, ki so na otroškem oddelku Smaragdne reke. Usedemo se v krog, potem pa se pogovarjamo, si pripovedujemo zgodbe, igramo družabno igro ali pa nam Savannah pove kakšno zanimivo zgodbo iz njene dolge kariere.«

      »Dolgčas,« se je namrdnila.

      »Daj no, kaj si tako zamorjena,« se Ren ni pustil zmesti. »Vedno se imamo lepo. Drugače pa udeležba itak ni obvezna in lahko kadarkoli prideš in kadarkoli odideš.«

      »Bomo videli,« je na kratko odsekala, čeprav se je v mislih že odločila.

       Zvečer si bo napolnila baterijo tablice čisto do konca, potem pa se bo udobno namestila na posteljo, poklicala Macka in z njim klepetala še dolgo v noč. Toliko stvari, ki so se ji zgodile v dobrih dveh dneh, mu mora povedati.

       Kljub zanič okusu, zaradi katerega je želela vsak grižljaj sproti izpljuniti nazaj na krožnik, ji je na koncu le uspelo pojesti polovico porcije lazanje in v pričakovanju popoldanskega počitka je le na kratko pozdravila Rena ter se odpeljala proti sobi številka tri. Gladkodlaki prinašalec je ob njeni osornosti sprevidel, da ji danes pač ni do klepeta ali smeha in je v miru prežvečil kosilo, ne da bi se še zmenil zanjo.

      »Vseeno menim, da obisk tega kluba malih borcev ni tako slaba ideja,« ji je šepnila Naya, ko jo je dohitela.

      »MAMI!« je jezno zavpila Kasta, a nadaljevanje stavka se ji je zataknilo v grlu.

       Iz njune sobe so poleg glasnega lajanja in cviljenja spet prihajali tudi zvoki, kot da bi se dva kužka resno ruvala.

      »Pa ne že spet,« je Naya zavila z očmi. »Počakaj zunaj, da mine, prosim te.«

       Stekla je v sobo, a navkljub povsem nedvoumni prošnji, Kaste na hodniku ne bi mogla zadržati niti najdebelejša veriga. Čeprav je s svojim električnim vozičkom vedno rada divjala, je potisnila ročico na naslonjalu za tačke na najnižjo možno hitrost, mimo kopalnice zapeljala do vogala in pokukala proti posteljama.

       Menosa je nevidna sila spet metala gor in dol ter levo in desno po postelji, prav tako kot je močan veter premetaval papirnate zmaje, ki so jih preteklo jesen izdelovali v šoli in nato spuščali na šolskem dvorišču v zrak. Sindy je z obema sprednjima tačkama držala sinovo glavo in mu s težavo izvlekla jezik iz gobčka, Naya pa se mu je skoraj dobesedno ulegla na trebuh, a mali jazbečar je še vedno od nekod našel moč, da je vse tri pošteno premetavalo. Iz gobčka mu je v potočkih špricala gosta slina, da je bila rjuha že povsem premočena, zenice pa so poplesavale kot vrtavke in izginjale navzgor in navzdol po zrklih očes. Vse to je spremljalo glasno renčanje in cviljenje. Prizor je bil grozljiv in če Kasta zdaj ne bi vedela, da je to epileptični napad, bi prisegla, da ga Sindy in njena mama pretepata.

      »Kasta!« je zasikala Naya, ko je Menos še posebej glasno zacvilil v tonu, ki ga mala zlata prinašalka v življenju še ni slišala in ji je ob tem ušel glasen bevsk strahu. »Rekla sem ti, da počakaj zunaj!«

      »Mami, samo pomagati sem hotela,« je preplašeno izdavila in nežno pogledala malega jazbečarja. »Menos, prosim, nehaj. Vse je v redu. Vse! Danes se bova igrala, obljubim da se bova!«

      »Kasta, žal te ne sliši,« je rekla Sindy in nekoliko popustila prijem. Napad se je očitno umirjal in Kasta je prestregla jazbečarkin nežen pogled. »Ničesar ne moreš narediti zanj. Nihče ne more.«

Tudi Naya se je vzdignila za nekaj centimetrov. Vsakih nekaj sekund je Menos še živčno trznil, a spet je bilo najhuje mimo. Nazadnje se je povsem umiril in refleksno zamežikal, ko mu je Sindy z robčkom obrisala slino z gobčka in okoli oči.

      »Ljubček, nocoj bova vzela zdravila, prav?«

Kasti se je zazdelo, da je mali jazbečar rahlo prikimal.

      »Sindy,« je tiho šepnila, kot bi se bala, da sicer utegne prekiniti ljubeč trenutek med mamo in sinom. »Sindy, morda mu lahko zdravila zamešate med hrano, tako kot mami zmeša meni sirup proti kašlju z jabolčnikom.«

      »Kasta!« je presenečeno vzkliknila Naya.

      »Mama,« je nepotrpežljivo bevsknila Kasta. »Saj nisem neumna, no.«

      »Hvala za idejo,« jo je prijazno zavrnila Sindy. »Ampak teh tablet ne smeš odpreti in jih zmešati s hrano. Namenjene so, da se, hm … Odprejo šele v želodčku.«

      »Aham,« je še vedno po vseh širnih mislih iščoč rešitev odvrnila mala zlata prinašalka.

       Nekaj trenutkov je tehtala, ali naj vpraša ali ne. Naya se je že pripravljala, da jo bo vzdignila z vozička in jo nesla v posteljo, ko se je naenkrat opogumila. »Sindy, vas lahko nekaj vprašam?«

       Jazbečarka je radovedno vzdignila glavo in se kljub utrujenemu izrazu na že nekoliko ostarelem obrazu radovedno nasmehnila. Prava lepotica je, je spreletelo Kasto. Lahko bi bila tudi manekenka.

      »Seveda lahko, ljubica. Karkoli!«

      »A Menos te napade doživlja, odkar se je skotil?«

Ni ji ušlo, da sta se mami zarotniško spogledali in da je Naya med pokroviteljskim nasmeškom spodbudno prikimala. Sindy je globoko zavzdihnila in poljubila sina na smrček. Menos je ob tem zadovoljno zagodel.

      »Moj Menos je bil vse do drugega leta čisto navaden mladiček, prav takšen, kakršni so vsi drugi.«

Kasti so se od presenečenja široko razprle oči, jezik s katerim si je radovedno obliznila smrček pa je pozabila pospraviti v gobček in ta je nemarno obvisel navzdol, vse dokler je ni Naya nežno krcnila.

      »Igriv, na trenutke nekoliko nagajiv, a znanja in novih dogodivščin željan mladič,« je z nekoliko otožnim glasom nadaljevala Sindy. »Včasih je bil celo nekoliko preveč živahen in z njegovim očetom sva ga morala kakšen dan dobesedno loviti, da ni kam pobegnil.«

      »Pa potem?« jo je nestrpno prekinila Kasta.

Zapeljala je bližje k postelji in sovrstnika nežno pobožala po suhljati tački. A zdelo se je, da Menos tega ni začutil. Sindy je debelo požrla slino in Kasta ne bi mogla zatrditi, da se ji oči niso napolnile s solzami.

      »Drobcen trenutek na mokri cesti je bil dovolj, da se je vse spremenilo. Neodgovoren mešanec je pod vplivom alkohola sedel za volan ter se zabil v naš avto. Bil je hud trk. Zelo hud.«

Kasta je preplašeno trznila.

      »Meni ni bilo nič, samo par prask. Menosa pa so gasilci več ur reševali iz avta. Pločevina ga je ukleščila in njegovemu telesu prizadejala nepopravljivo škodo.«

      »Ojoj,« je ušlo Kasti in Sindy ji je spet naklonila ljubeč nasmeh. »Te zanima, kako se je nadaljevalo?«

      »Aham!« je prikimala.

Jazbečarka je spet debelo požrla slino. »Poškodbe so bile zelo hude. Hrbtenica je bila več ur povsem stisnjena, da o hudem udarcu v glavo niti ne govorimo. Več mesecev je bil v komi in zdravniki so že mislili, da se ne bo nikoli več prebudil. A nekega dne se je. In z veliko učenja in fizioterapijami je danes, več kot deset let kasneje, prišel v stanje, v kakršnem si ga spoznala.

       A verjetno ne bo nikoli več samostojno hodil ali normalno uporabljal sprednjih tačk. Tudi govoril bo verjetno bolj slabo. Poleg tega pa se je pojavilo to zlo … Ta …«

      »Epise… epi… lep… sija,« jo je dopolnila Kasta.

       Skorajda ni mogla verjeti svojim ušesom. Mama ji je neštetokrat potrpežljivo razložila, zakaj ne more hoditi in kaj je v prvih dneh njenega življenja šlo narobe, da je na koncu pristala na invalidskem vozičku. A niti v najbolj hudih sanjah si ne bi mislila, da se lahko zgodi, da je nekdo lahko en trenutek majhen, iskriv in nadobuden kužek, potem pa ena prometna nesreča vse to postavi na glavo.

      »Mhm,« ji je prikimala Sindy. »Epilepsija. Zelo pogosta spremljevalka cerebralne paralize.«

      »…Ize,« je zasanjano zamomljal Menos. »Mami, utujen sm!«

      »Saj bo dovolj,« je Naya posegla v pogovor. »Tudi Kasta je zelo utrujena in mislim, da je prav, da si gresta oba malo odpočiti tačke.«

      »Ne, nooooo!« 

      »Kasta, kar sem rekla, sem rekla. Čez dobri dve uri imaš uro fizioterapije z Alfo in eno uro plavanja, po večerji pa te čaka še obisk kluba malih borcev.«

      »Mami, ne grem v nek neumen klub z neumnim imenom poslušat neumnih zgodb!«

      »Kasta! Nehaj se prepirati z mano in danes si že prevečkrat povzdignila glas. Ne bova se pogajali. Tako bo in pika!«

       Brez nadaljnjih besed jo je kot peresce vzdignila z vozička in jo prenesla na posteljo. Grdi pogledi, ki ji jih je namenila Kasta, je seveda niso omehčali, da bi si premislila. A mala zlata prinašalka je bila sama pri sebi trdno prepričana, da bo sicer res šla, toliko da bo mama zadovoljna, vendar bo izkoristila prvo priliko in pobegnila. Ko je k sebi stisnila Yorkija, v nosnicah zavohala njegov značilen vonj in začutila, kako jo počasi, a zelo zanesljivo odnaša spanec, je bila še trdneje odločena, da bo tako in nič drugače.