V majhni pisarni policijske postaje je zavladala tišina, ki jo je kvarilo le enakomerno brnenje ventilatorja na stropu. Štirje mali kužki so bili od kolesarjenja po dopoldanski pripeki še vedno pošteno razgreti in bolj kot karkoli so si želeli, da bi gospod Perks vstal, potegnil ročico in ventilator ustavil. Toda Nerova navodila so bila jasna, da bolj ne bi mogla biti. Ko bo potrebno govoriti, naj govori Zara, ko in če bo potrebno prosjačenje, se bo vmešal on. V nobenem primeru brez neumestnih stavkov, vprašanj ali česarkoli. Karo in Mack sta se ob ukazu, naj se smehljata in občasno pokimata z glavo, sicer zmrdovala, ampak ko se je Zara strinjala s tem in dodala, da Nero svojega očeta verjetno pozna najbolje od vseh in bi ga zato bilo verjetno pametno poslušati, sta se vdala v usodo. Gospod Perks je počasi vstal s stola in si pogladil lepo negovane brčice. Več kot očitno je bilo, da ga je družba pošteno p...
Vsem slovenskim malim (in malo večjim) SDR junakom...