Kasta in prijatelji

 »Lepo, da si prišla,« se je zarežal Ren in malo zlato prinašalko prijateljsko dregnil pod rebra.        Kasta mu je namenila strupen pogled in se namrdnila. Kot da ji je kaj drugega sploh preostalo. Mamin ultimat, ko sta se po dobri uri in pol trdnega spanca predramili, in se je spet poskušala začeti pogajati, je bil povsem jasen. Ali se udeleži srečanja v klubu malih borcev ali pa ji bo zvečer zaplenila tablico, kar bi seveda pomenilo, da ne bo mogla poklicati Macka. Ni pomagalo ne prosjačenje niti vpitje in nazadnje tudi jok ne.        Tudi ko se je na fizioterapiji z Alfo odrezala veliko bolje kot dopoldne pri Bubu in uro terapevtskega plavanja zaključila brez sitnarjenja, da bi ostala v vodi še pet minut, to Naye ni premaknilo niti za pol centimetra. In tudi pri večerji, ko jo je mala zlata prinašalka še enkrat milo prosila, če lahko gre naravnost v sobo, ker je na smrt utrujena, se ni omehčala. Zakaj je tako vztrajala pri svoji odl...

       Mala zlata prinašalka je preplašeno vzdignila glavo. Kaj se dogaja? Kaj pomeni to renčanje in od kod prihaja? Za hip se je spomnila hudih sanj, ki jih je doživljala, preden je od groze široko odprla oči.        Bila je v puščavi, sredi ničesar. Vse naokoli, do koder je segel pogled, same peščene sipine, pred njo pa trije veliki lačni tigri, ki so se ob pogledu nanjo mastno oblizovali in glasno renčali. Največji med njimi je že na široko odpiral gobec. Otrpnila je in potem … Zastokala je, odprla oči in začutila, kako ji srce glasno razbija.        A renčanje je še bilo prisotno. Iz sekunde v sekundo je bilo bolj glasno, vmes pa se je slišalo nežno, prijazno šepetanje. Zunaj je bila še trdna noč in tudi mlečno zelene barve sten so bile povsem drugačne kot čez dan, a skozi temo je počasi le razločila posamezne predmete v sobi. Zofa, namenjena njeni mami, je samevala, zato pa se je zagotovo nekaj dogajalo na sosednjem...