IV. poglavje: Kasta na intenzivni obravnavi

       V majhni pisarni policijske postaje je zavladala tišina, ki jo je kvarilo le enakomerno brnenje ventilatorja na stropu. Štirje mali kužki so bili od kolesarjenja po dopoldanski pripeki še vedno pošteno razgreti in bolj kot karkoli so si želeli, da bi gospod Perks vstal, potegnil ročico in ventilator ustavil. Toda Nerova navodila so bila jasna, da bolj ne bi mogla biti.
       Ko bo potrebno govoriti, naj govori Zara, ko in če bo potrebno prosjačenje, se bo vmešal on. V nobenem primeru brez neumestnih stavkov, vprašanj ali česarkoli. Karo in Mack sta se ob ukazu, naj se smehljata in občasno pokimata z glavo, sicer zmrdovala, ampak ko se je Zara strinjala s tem in dodala, da Nero svojega očeta verjetno pozna najbolje od vseh in bi ga zato bilo verjetno pametno poslušati, sta se vdala v usodo.
       Gospod Perks je počasi vstal s stola in si pogladil lepo negovane brčice. Več kot očitno je bilo, da ga je družba pošteno presenetila in da še išče prave besede. Sprehodil se je do okna, pokukal skozi dve lameli žaluzij ter počasi pokimal. Nero je na skrivaj rahlo pomežiknil Zari. Hrtica je sklepala, da so blizu uspeha.
      »Pravi šaljivci ste,« je policist nazadnje zagodrnjal z globokim, močnim glasom.
Mack je že odprl usta in verjetno bi začel resno ugovarjati, če ga ne bi Zara strupeno pogledala.
      »Prav zares ste pravi šaljivci,« je še enkrat odsotno zagodrnjal gospod Perks.
      »Oči,« je Nero dvignil tačko v zrak. »Obljubim, stokrat obljubim, da ne bo nič narobe. Res ne. In vsak dan bom pomival posodo in nikoli več ne bom zamudil prihoda domov niti za …«
      »Bla, bla, bla!« ga je prekinil oče. »Nero, privarčuj te obljube, ki jih ne boš izpolnil, za tvojo mamo. Zara?«
       Hrtica se je ob omembi svojega imena presenečeno stresla, naslednjo sekundo pa se ji je na gobčku narisal čaroben nasmeh. Tudi zaradi njega so jo imeli radi vsi, ki so jo poznali. »Da, gospod Perks?«
Policistu je ob ljubkem glasu čez obraz ušla rahla senca smehljaja. »Recimo, da sem za. Recimo, da bi Nerovo mamo lahko prepričal, da bi ta čas sama skrbela za red in mir v mestu. Recimo, da grem z vami. Deset mladičev in jaz.«
      »Enajst,« je Karo skoraj čivknil.
Gospod Perks se je namrščil in strogo pogledal dalmatinčka, da se je ta v hipu osramočeno zazrl v tla. »No, pa enajst. Zara, mi ti lahko zagotoviš, da ne bo nobenih neumnosti?«
       Hrtica se je za hip vprašala, zakaj mora biti prav ona najbolj bistra mala kužika v ulici ali celo v celem mestu, kot so bili mnogi prepričani. Povsem jasno je bilo, da je tudi tako robustnega in strogega policista, kot je bil gospod Perks, nekoliko strah prevzeti odgovornost za kar enajst desetletnih mladičev. A kako neki naj trdno zagotovi, da se Mack in Karo ne bosta sprla že po nekaj urah, ker jima morda zgolj in samo ponos ne bo pustil, da bi dala drug drugemu prav? In kako naj ve, da se morda Aisha in Merry ne bosta sprli glede vprašanja, katera je lepše oblečena in lepše počesana, še preden bi sploh kam odrinili?
      »Ne vem,« je razočarano pogledala v tla. »Lahko se potrudim, ne morem vam pa zagotoviti.«
Gospod Perks ji je prijazno pokimal in si še enkrat pogladil brčice.
      »Ampak gospod Perks, jaz res obljubim, da ne bo nobenih neumnosti, če le Mack ne bo izzival,« je s prosečim glasom zajavkal Karo.
      »Jaz? Ti si tisti, ki je vedno najbolj pameten!« je zarenčal Mack.
      »Tišina!« je policist povzdignil glas, da so se vsi štirje mladiči vidno stresli. »No, mladička moja, to se je pa res dobro začelo. Šele pogovarjamo se, vidva pa že v vojni!«
       Nero je zakopal smrček v tačke in nejeverno odkimal. Vsem navodilom navkljub se pitbul in dalmatinec nista mogla zadržati niti za bore pol ure. In zdaj je vse izgubljeno. Z glasnim vzdihom je vstal s stola, ostali so se že pripravljali, da mu bodo sledili, ko jih je ustavila dvignjena tačka gospoda Perksa. »Kam pa kam, otroci? Nismo še končali pogovora.«
      »Mislil sem, da ...« je zajecljal mali nemški ovčar.
      »Nero, misliti in narediti sta dva različna pojma, to bi pri svojih letih že lahko vedel,« mu je odvrnil oče in spet strogo pogledal pitbula in dalmatinca, ki sta drug drugemu užaljeno kazala hrbta, da si ne bi spet skušala skočiti v lase. »Občudujem vas zaradi te ideje. Resnično si ne bi mislil, da ste pri svojih letih lahko tako zelo zreli. A preden se resnično lotimo načrtovanja, boste morali izpolniti nekaj pogojev.«
       Malim kužkom so se gobčki v trenutku spet razlezli v pričakovanja polne smehljaje in verjetno bi se začeli vidno veseliti, če ne bi Nero hitro dregnil Macka pod rebra, Zara pa z repom Kara po nogi.
      »Najprej to. Prosili ste me tudi v imenu sedmih kužkov, ki so trenutno še na morju.«
Karo je že odprl gobček, da bi pripomnil, da je Gama pravzaprav na smučanju na ledeniku, a tokrat je Zara zamahnila z repom z vso močjo, ki jo je premogla, in ga strupeno pogledala.
      »Najprej se želim srečati z vsemi vami. Vseh enajst, brez izjeme. Dobili boste spisek stvari, ki jih bo moral imeti vsakdo. Vaše nahrbtnike ali torbe bom osebno preveril, že zdaj pa vam lahko izdam, da brez šotorov, podlog in spalnih vreč ne bo šlo. To najbrž veste tudi sami.
       Prav tako bova z Nerovo mami pregledala vaša kolesa vse do zadnje podrobnosti. Kolo, ki ne bo ustrezalo cestno prometnim predpisom, pomeni konec izleta za njegovega lastnika.«
       Znova se je sprehodil do okna, rahlo razprl aluminijasti lameli ter ju čez nekaj sekund spustil, da je sobo spet napolnil zoprn kovinski zvok.
      »Dva dni pred odhodom hočem na svoji pisalni mizi pisno dovoljenje vseh mam in očetov, da se z izletom strinjajo.«
Karo je sramežljivo dvignil tačko in tokrat mu je policist izredno spodbudno pokimal. »Izjema je Karo, za katerega bo dovolj mamin podpis. Hvala, ker si me spomnil.«
       Še enkrat se je sprehodil do okna. Male kužke je s sprehajanjem po prostoru delal povsem živčne. Želeli so si posrkati in si vtisniti v spomin vsako izrečeno besedo, da se ja ne bi zgodilo, da bi kaj pozabili, s premikanjem po prostoru pa jih je zgolj spravljal ob živce. A policist tokrat ni zgolj pogledal skozi lamele, temveč je jezno zavrtel kljuko in odprl okno.
      »Še enkrat se približajta kolesom in prisežem, da bosta imela do konca tedna polno oskrbo! V zaporu!« je jezno zalajal in vidno jezo je spet zaprl okno.
      »Mislil bi si, da imate vsaj toliko pameti kot Nero in da znate prikleniti kolesa, ko jih pustite brez nadzora,« je zamrmral in strogo pogledal sina, ki se je ponosno zravnal in se zadovoljno nasmehnil. »Tudi ko boste izpolnili vse te pogoje, se boste morali zavedati, da bom vodja poti jaz. Sami ne bi nikoli našli poti in samih vas starši nikoli ne bi spustili. Zato se boste morali zavedati, da kar bom ukazal, to bo veljalo. Zmenjeno?«
Neru in Zari je namenil spodbuden pogled in se bolj sam zase kot zanju prijateljsko nasmehnil, kot bi imel nekaj za bregom.
      »Zmenjeno!« so skoraj hkrati zaklicali.
      »Je pa še en pogoj,« je znova strogo zagrmel policist. »Docela neodgovorno od mene bi bilo, da grem z vami samo jaz in za red zadolžim Zaro ali Nera. Veliko bolj odrasla sta kot vsi drugi otroci skupaj, a še vedno sta samo otroka. Zato je vaša naloga, da mi najkasneje dva dni pred odhodom pripeljete odraslo osebo, ki bo voljna iti z nami in hkrati v dovolj dobri kondiciji za kolesarjenje!«
       Kužki so obnemeli in nihče si ni upal niti narahlo pokimati, kaj šele karkoli izreči. Tako blizu, a hkrati tako zelo daleč. Gospod Perks je tako rekoč že pristal, da bo šel z njimi in jih vodil. V mislih so že zajahali kolesa in se zapodili na cesto, zdaj pa ... Kje pa naj dobijo odraslo osebo? Sami so sicer res uživali v poletnih počitnicah, a njihovi starši so redno hodili v službe in glede na to, da je bila velika večina družin že na morju, si nikakor niso mogli vzeti še nekaj prostih dni.
      »Ampak oči ...« je skušal ugovarjati Nero.
      »Nero, nobenega ampak ni. Če ne boste izpolnili teh pogojev, iz vsega skupaj ne bo nič! Voljno!« je svojo odločitev potrdil gospod Perks.
       Mack je jezno razjahal s kolesa in pustil, da je nemarno padlo na peščeno potko parka, skozi katerega se je dalo najlažje priti iz ulice astronavtke Lajke do policijske postaje ali obratno. Vrgel se je na lepo pokošeno in skrbno negovano zelenico ter glasno zavzdihnil. Tako kot ostalim trem, je tudi njemu hlad pisarne gospoda Perksa dodobra premrazil kosti.
      »Pa saj ne morem verjeti!« je jezno siknil.
Tudi ostali trije prijatelji so sestopili s koles in se mu pridružili. Če bi jih zalotil kakšen od premnogih mestnih redarjev, bi zaradi poležavanja v travi sicer lahko imeli težave, ampak ta trenutek so imeli samo eno.
      »Mislim, da ...« je počasi zapredel Karo.
Mack je zavil z očmi. »Od kdaj pa ti misliš, bedak? Daj, prosim, povej mi od kdaj ti misliš. A se ti sploh zavedaš, da si skoraj vse pokvaril?!«
      »Ej, ne ti meni bedak!« mu dalmatinček ni ostal dolžan. »Ti si začel prvi renčati, ne jaz!«
      »TI si prvi odprl kljun! A ti nista Zara in Nero lepo rekla, da se ne oglašaj, če te nihče nič ne vpraša! In zdaj te ni nihče nič vprašal, zato prosim, če zapreš!«
      »Mir!« je zavpila Zara. »Fanta, gospod Perks ima prav. Čudi me, da si sploh upa z nami v spremstvu samo še enega odraslega glede na to, kako se obnašata.«
      »Kako se on obnaša!« je revsknil pitbul.
      »Mack!!«
       Tudi Zara ni imela niti najmanjše ideje, kje naj dobijo še enega odraslega. Na svoja starša nikakor ni mogla računati. Čeprav bi mestno knjižnico nekako že lahko vodil samo en, sta bila oba afganistanska hrta nekoliko preobilna za kolesarjenje v poletni vročini. Pa tudi sicer je bilo ukvarjanje s športom zanju španska vas in na kolesu bi zdržala največ eno uro. Ali pa še to ne.
      »Kaj pa učiteljica Magalis?« je tiho predlagala po nekaj sekundah.
      »Prav gotovo,« je prhnil Nero. »Že čez leto nas težko prenaša. Pa ne pozabi, da ima še čisto majhne mladiče, ne more jih kar pustiti.«
      »Mislim ...« se je znova oglasil Karo.
      »Daj no, Mack ima prav. Zapri že, da v miru razmislimo,« je revsknil Nero.
      »Mislim, da poznam odraslo osebo, ki bi jo lahko prepričali, da bi šla z nami!« je jezno zalajal dalmatinček. »Če vas ne zanima, pa grem takoj domov in potem razmišljajte sami, kolikor želite!«
Za hip so ga pogledali, kot da bi padel z lune, Macku pa se je čeljust v nejeveri povesila navzdol.
»Kaaaaaj?« je počasi izdavil.
Karo je važno dvignil glavo in se pretkano nasmehnil. »A zdaj vas pa kar naenkrat zanima, kaj vam moram povedati?«

*

       Kasta je počasi odprla oči in nejeverno zamežikala v mlečno zelene stene. Kdaj pa je oči prebarval njeno sobico in zakaj je ni o tem obvestil niti z besedo? In kdaj se je okno na levi strani sobe preselilo na njeno desno? Še nekajkrat je nejeverno zamežikala, nato pa je prejšnji dan počasi začel prihajati za njo.

       Ni se prebudila v svoji mali sobi, temveč na inštitutu Smaragdna reka in prav tukaj bo ostala še nadaljnje štiri tedne. Zato je v sobi vse drugače in zato ne leži v svoji udobni postelji z lesenim belim okvirjem in vzmetnico, ki je po navadi popolnoma podpirala njeno hrbtenico. Železna rumena postelja z neudobnim ležiščem je bila nekaj povsem drugega, a kljub temu se je počutila spočita in polna energije. Po okenskem okvirju so nagajivo poplesavali prvi sončni žarki velike ognjene krogle, ki je počasi vzhajala nekje v daljavi in pritajeno se je nasmehnila, ko je najbolj vztrajen počasi, sekundo za sekundo prodrl skozi šipo ter jo nežno požgečkal po smrčku.
      »Dobro jutro, ljubica!«
       Počasi je obrnila glavo in mami vrnila ljubeč nasmeh. Naya je udobno nameščena sedela na precej dotrajani zofi. Noge je položila na stol in uživala v prebiranju ene od svojih debelih knjig v angleškem jeziku.
      »Dobro jutro, mami. Moram že vstati?«
Naya je počasi odkimala. »Ne, še kakšnih deset minut lahko poležiš, ampak potem pa bova res morali na zajtrk. Fizioterapije te čakajo.«
Počasi je vstala in Kasta je na sosednji postelji zagledala Menosa. Prikupno se ji je smehljal, ko je opazil, da ga je videla, pa je hitro pogledal stran in Sindy trdno objel okoli vratu.
       Prav prikupen kuža je, jo je spreletelo. Le kaj se mu je zgodilo? Se je tudi on rodil prezgodaj Sprednje tačke je uprla v posteljo in se počasi vzdignila za par centimetrov.
      »Mami, a lahko greva lulat? Nočem več ležati. Dobro jutro, Menos!«
Mali jazbečar se je še bolj stisnil k svoji mami, a hip zatem je spet nagajivo pokukal izpod njene tačke.
      »Malo je še sramežljiv, ker te ne pozna,« je pojasnila Sindy in ga nežno pogladila po glavi in gladkem vratu. » Že čez par dni se ne bo hotel več ločiti od tebe niti za sekundo.«
      »Še…undo,« je zasanjano ponovil Menos.
       Kasta je bila prejšnjega dne tako malo v bolnišnični sobi, da si je ni utegnila niti dobro ogledati. Nikakor ni bila tako majhna, kot se ji je sprva zdelo. Veliki okni in stene v mlečno zeleni barvi so ustvarile celo vtis, da je še nekoliko večja, kot je v resnici bila. Poleg dveh postelj zanjo in za Menosa sta bili v njej še dve veliki zofi, na katerih sta prenočili njena mama in Sindy. Ob steni nasproti postelj sta v kotu stali dve rumeni garderobni omari, desno od njiju pa je na stojalu, ki je omogočalo premik v vse smeri, visela majhna televizija. Pod njo je bil še velik hladilnik, v katerem so si pacienti ali njihovi starši lahko shranili kakšen priboljšek ali del obroka, ki so ga želeli pojesti pozneje. Tik ob belih vhodnih vratih je bilo na eni strani prostorno, invalidom prilagojeno stranišče, na drugi pa kopalnica, v kateri ji je Naya sinoči do čistega zdrgnila in do suhega posušila mogočen kožušček.
       Čez deset minut je oblečena, sveža in počesana že potisnila ročico na električnem vozičku in po zelenem linoleju širokega hodnika zapeljala proti jedilnici. Vmes je opazila celo, da so stene na gosto posejane z nalepkami ščurkov, pajkov ter muh in za hip se je vprašala, kateremu kužku so insekti tako pri srcu, da je menil, da bo to dobro izpadlo. Njej se še zdaleč ni zdelo simpatično.
      »Kje je Jelica?« je tiho vprašala, ko je medicinska sestra Oven pred njo položila plastičen pladenj s pokritimi posodami.
      »Danes dela popoldne, boste že potrpeli brez nje,« je osorno odgovorila samojedka.
Zlata prinašalka je žalostno pogledala svojo mamo.
      »Ne sekiraj se, Kastica,« je Naya zašepetala, ko se je Oven obrnila stran.
      »Ampak mami ...«
      »Nobenega ampak ni. Tvoja dolžnost je, da vedno lepo pozdraviš, vse ostalo pa je njena težava.«
      »Saj jaz vsakogar rada pozdravim, ampak ne vem ... Dobro jutro!«
       Nekoliko debelušna rjava pekinezerka, ki je pred seboj počasi potiskala velik voziček, na katerem je napol sedela, napol ležala nekoliko mlajša pekinezerka, očitno njena hčerka, ji je vrnila prijazen nasmeh.
       Kasta je obe opazila že prejšnji večer. Na starejši kužiki je bilo nekaj pristno materinskega in ljubečega, mlajša pa je bila prava lepotica. Sicer ni opazila, da bi kaj veliko govorila ali se premikala, a zdaj je že lahko avtomatsko sklepala, da je tako kot Menos tudi mala pekinezerka morda samo nekoliko bolj sramežljiva. Nikakor pa si ni znala razložiti cele vrste cevčic, ki so se vile po njenem telesu in vozičku, kot tudi ne računalniškega ekrana na mizici vozička. Zakaj neki bi mlad kuža potreboval računalnik pri jedilni mizi? Ko je sama dobila svojo ljubo elektronsko tablico z neizčrpno zalogo risank in video igric, je nekaj časa trmasto vztrajala, da jo bo uporabljala tudi med obroki v jedilnici. Naya in predvsem Andi sta izgubila dobršno merico živcev, preden sta ji uspela dopovedati, da igrače, čeravno elektronske, med hranjenjem pač ne spadajo na mizo.
       Starejša pekinezerka je počasi parkirala hčerkin voziček tik ob zlati prinašalki, nato pa še sama sedla na drugo stran.
      »Dobro jutro, Alissa,« je pozdravila Naya.
      »Dobro jutro, dekleti!« je dobrovoljno vzkliknila pekinezerka. »Kako sta kaj spali?«
      »Ne sprašuj. Sinoči sem še nekaj delala za službo, potem pa ... Saj veš bolje kot jaz, koliko udobno se lahko spi na teh foteljih.«
       Kasta je od strani pogledala malo pekinezerko. Njen položaj še zdaleč ni bil videti udoben, a ničesar ni naredila, da bi se premaknila in Kasta se je vprašala, zakaj neki je mami ne poskusi popraviti, tako kot je Naya njo, ko se je na vozičku včasih preveč povesila na desno stran. Še veliko bolj srhljiv je bil pogled na tačke. Tako sprednje kot tudi zadnje so bile popolnoma zvite v nemogoč položaj. Zlata prinašalka je za hip pogledala svojo skoraj popolnoma neuporabno desno tačko. Na trenutke jo je tako bolela, da bi kar brez prestanka vpila od bolečin. Pa še zdaleč ni bila tako zvita kot so bile zvite vse štiri tačke te pekinezerke. Le kako zelo mora šele njo boleti? Gobček pa je bil sploh zgodba zase. Napol odprt in iz njega ji je nekoliko nemarno visel slinast jezik. Brez nasmeha, brez kakršne koli geste z roko. Samo globok, nekoliko voden, a vseeno izredno čudovit pogled nekam v prazno.
      »Dobro jutro,« je tiho pozdravila med čvekanjem odraslih kužik.
Ne bev, ne mev. Kot da je mala, neverjetno koščena kužika sploh ne bi slišala. Ali še bolje, kot da je sploh ne bi zaznala.
      »Dobro jutro!« je nekoliko glasneje vzkliknila. »Jaz sem zlata prinašalka Kasta!«
Spet nič. Pekinezerka ni premaknila glave niti za milimeter. Še pomežiknila ni, le iz kotička gobčka ji je počasi pritekel potoček goste sline.
      »Ne more ti odgovoriti, ljubica,« ji je nežno rekla starejša pekinezerka Alissa in hčerki z robčkom skrbno otrla slino s smrčka.
Kasta ji je namenila vprašujoč pogled.
      »Moja Tai Suki je telesno ena najhuje prizadetih malih kužkov ali kužik v celi državi. Povsem je odvisna od tuje pomoči.«
       Zlata prinašalka se je znova zazrla v pekinezerkine oči. Zenice se niso premaknile in prisegla bi, da njene veke ne utripajo. Tudi jezik je ostajal na istem mestu. Še vedno je nekoliko nemarno visel iz gobčka, kot da bi se kužika hotela namerno afnati svoji mami.
      »Peta, najhujša stopnja cerebralne paralize,« je dodala Naya. »Enkrat sem ti pripovedovala o Tai Suki, a si verjetno pozabila.«
      »Torej me ne more slišati?« je Kasta vprašujoče pogledala najprej mamo, nato pa pogled preusmerila na Alisso.
      »Tega pa nisem rekla. Počakaj par sekund.«
Pekinezerka se je spet materinsko nasmehnila in nekoliko nagajivo pogledala hčerko, nato pa premaknila računalniški zaslon nekoliko višje, da je Kasta lahko zagledala cel kup najrazličnejših ikon na beli podlagi. Po polju so bile razporejene brez vsakega reda in brez logične razlage. Velik srček in gusarska zastava sta bili povsem na vrhu največji, pod njima pa še cel kup manjših. Znak za melodijo, knjiga, kača, postelja, krožnik, pasja tačka, snežinka, sonček in še in še.
       Kasta si v pričakovanju kaj neki se bo zdaj zgodilo, ni upala niti vdihniti. Nato pa se je na ekranu pojavila puščica in prav počasi zdrsnila proti velikemu srčku v zgornjem delu ekrana.
      »No, tudi jaz menim, da je Kasta super,« se je nasmehnila Alissa in poljubila hčerko na smrček.
      »Waaaaaaw!« je vzkliknila Kasta. »Je to bralnik misli? Je prebral, kaj Tai Suki razmišlja?«
Alissa je očitno pričakovala to vprašanje. »Ne vem, ali je bralnik misli primeren izraz. Mi temu rečemo nadomestna komunikacija. Tai Suki ne more povedati, kdaj je lačna, kdaj je žejna, kdaj mora na stranišče, kaj želi delati in tako naprej. Tudi s tačkami ne more tega pokazati. A zato ima tale trakec na glavi, ki beleži valove njene možganske aktivnost in jih nekako prevede.
       In pravkar ti je sporočila, da si ji zelo zelo všeč. V bistvu mislim, da se sploh še ni zgodilo, da bi srečala neznanega kužka in ga kar takoj posrčkala.«
       Kasta je razburjeno pogledala svojo mamo, pa spet malo pekinezerko in spreletel jo je prijeten srh. »Tai Suki, tudi ti si meni všeč, veš!«
Znova se je ozrla na ekran in majhna puščica se je po nekaj sekundah premaknila k rumenemu nasmejanemu smešku. Alissa si je s tačko presenečeno pokrila gobček.
      »Kaj ...«
      »Saj pravim,« se je zahihitala Naya. »Naši cerebralčki se začutijo med seboj. Kot bi rekel moj Andi, to so ene višje sfere, ki jih mi ne razumemo.«
      »Kaj se je zgodilo, da ste tako presenečeni?« je zmedeno vprašala Kasta.
      »Moja punca nikoli nikomur ne podari smeška,« ji je pojasnila Alissa. »Včasih meni, včasih mojemu možu, njenemu očetu, nekoliko bolj pogosto naši domači živalici. Tebi pa ga je iz prve. In naj me bolha, če kaj razumem.«
       Puščica na ekranu se je spet premaknila in se ustavila na ikoni knjige. Kasti ni bilo več težko sklepati. »Mami, mami! A lahko Tai Suki nekaj preberem?«
      »Kasta,« je nežno odgovorila Naya. »Morda pozneje. Pojej zajtrk, čez petnajst minut imaš fizioterapijo.«
      »Mami, prosim, no.«
      »Kasta!«
       Ta ton je mala zlata prinašalka dobro poznala. Pomenil je, da njena mama noče slišati več nobenega ugovora. Kolikor sta se imeli radi iz vsega srca, tako je vedela, da ko njeno ime reče z zelo strogim glasom, to pomeni tudi konec pogajanj.
       Vdano je zagrizla v kos kruha, ki ga je Naya na debelo namazala z jagodno marmelado, in posegla po skodelici s kakavom.
      »Obljubim, da bom popoldne šla v knjižnico in bova cel večer brali,« je tiho šepnila proti Tai Suki.
       Že čez pet minut je nejevoljno premaknila ročico na ročaju in zapeljala za svojo mamo.
       Velika telovadnica otroškega oddelka, kakor je pisalo na vratih, je bila ogromen, v svetlo zeleno barvo prepleskan prostor, in Kasta se je vprašala, ali bosta njuno fizioterapevtko v množici pacientov in v bele hlače ter majice oblečenih fizioterapevtov in fizioterapevtk sploh lahko našli. Poleg vse te množice kužkov ter ogledal, fizioterapevtskih miz in ostalih telovadnih pripomočkov, ki jih je bila navajena iz fizioterapevtskega centra, kjer je delala s Trixi, pa je bilo v telovadnici še kup naprav, za katere si pri najboljši volji ni znala predstavljati, čemu služijo. Fiziatrinja dr. Harriet je sicer res omenila vadbo na Inno walkerju, a kaj bi to lahko bilo in kaj bo na tej napravi delala, je bilo zanjo nerešljiva uganka.
       Pa še nekaj je opazila na prvi pogled. Kamorkoli se je obrnila, so bili čisto vsi fizioterapevti višavski terierji in terierke. Nekateri bolj, drugi manj glasno so prigovarjali, grajali, hvalili ali zgolj spodbujali svoje varovance.
       Ob mizi, nedaleč proč od njiju, je s pomočjo nekoliko starejše fizioterapevtke Ren s težavo delal počepe. Od napora in verjetno tudi vročine, ki je klimatske naprave niso mogle kaj prida ublažiti, je bil že popolnoma moker po čelu in hrbtu. Kasti je namenil nekoliko sramežljiv nasmeh, nato pa se je spet z vso zavzetostjo posvetil delu.
      »Dobro jutro, Kasta! Dobro jutro, gospa Naya!«
       Kasta se je stresla, tako kot vedno, ko je doživela nepričakovan zvok, a naslednji trenutek je že vzdignila glavo in vrnila nasmeh visokorasli šarplaninki.
      »Jaz sem Buljuba, ampak lahko mi rečeta Bubu. Te štiri tedne bom tvoja fizioterapevtka,« je dodala šarplaninka z močnim naglasom, ki je izdajal, da prihaja z oddaljenega juga in pokleknila k vozičku. »Upam, da se strinjaš s tem.«
       Kasta je nekoliko obupano pogledala Nayo, kot bi hotela reči, da ve, da ji karkoli drugega pravzaprav sploh ne preostane. »Okej. Ampak jaz nisem dojenček. Znam reči Bul…juba.«
Šarplaninka se je prisrčno nasmejala. »Sploh ne dvomim o tem, ampak meni vsi rečejo preprosto Bubu. Tudi zdravnica Harriet. Razen če bi ti bilo Buljuba ljubše.«
      »Neee, saj vam lahko rečem Bubu.« »Pa nič me ni potrebno vikati. Bova kar na ti, prepričana sem, da se bova tako veliko bolje ujeli.«
       Šarplaninka je vstala, si za hip pretegnila hrbet in vzela nekaj listov, ki ji jih je pomolila Naya. »Papirji. Še veliko časa bo za papirje. Kaj praviš, a pošljeva tvojo mami na eno kavico in bi medve vmes pogledali, kaj vse ti zmoreš? Morda pride medtem tudi Alfa z bazena in se bosta zmenili, kdaj bi ti ustrezalo malo čofotanja z njo.«
       Kasta je kar videla prizor, kako je zdravnica Harriet njeni novi fizioterapevtki potrpežljivo razlagala o njenih težavah in kako jo šarplaninka potrpežljivo posluša. Ni se veselila fizioterapije, ampak Bubu je vsekakor bila izredno pozitivna kužika in nekaj ji je govorilo, da se bosta še zelo dobro razumeli. Bolj kot bi se z višavsko terierko, ki je bila pravkar zelo huda na Rena, ker je izgubil ravnotežje in z vso težo padel nazaj, da ga je komaj ujela.
      »Okej,« je vedro odgovorila. »Adijo, mami!«
      »Na svidenje, gospa Naya,« je prikimala Bubu. »Se vidimo čez dobro uro in pol.«
      »Ampak ...« se je namrščila velika zlata prinašalka.
      »Nič ampak, adijo mami,« se je zahihitala Kasta. »Se bova že sami vse zmenili, boš videla, da se bova!«
       Šarplaninka se je že po desetih minutah izkazala za fantastično fizioterapevtko z velikim srcem. Kasto je najprej naučila delati piruete z električnim vozičkom in šele, ko se je zlata prinašalka toliko vživela, da kar ni mogla nehati, je ustavila igro in počasi sta zlezli na modro telovadno blazino. Nato jo je temeljito izprašala o tem, kakšne vaje dela s Trixi in ji na koncu izdala, da sta bili z mopsico dolga leta sodelavki v velikem fizioterapevtskem centru. Po tem, ko sta dobili vsaka svoje mladiče, so se njune poti razšle. Trixi je odprla svoj fizioterapevtski center, sama pa je končala na otroškem oddelku Smaragdne reke in čeprav sta še ostali prijateljici, se zaradi razdalje vidita zelo poredko.
      »Auči,« je vzkliknila Kasta.
       Šarplaninkine tačke so bile mehke, strokovne in izredno spretne, a zadnja poteza je bila vseeno nekoliko boleča.
      »Mhm,« je prikimala Bubu. »Zdravnica Harriet ima prav. Tvoje tačice so res zelo zategnjene. Tako, dovolj masaže in raztezanja mišic. Bi mi morda lahko pokazala, kako se s trebuha dvigneš na prednje tačke in koliko visoko lahko ob tem dvigneš prsi?«
      »Lahko poskusim tudi vstati na vse štiri.«
      »Počasi, Kasta, počasi. Vse bo še prišlo na vrsto. Korak za korakom. Najprej bi želela videti, kako visoko lahko dvigneš prsi in koliko lahko v resnici iztegneš sprednje tačke.«
       Po pol ure intenzivne vadbe sta bili obe pošteno preznojeni, telovadna blazina pa povsem spolzka, mastna in posejana z zlatimi dlakami. Kasta je zdaj razumela, zakaj je bil Ren, ki se je medtem odpeljal kdo ve kam, tako moker. V telovadnici je bilo absolutno prevroče.
      »Tako, Kasta,« je prikimala šarplaninka. »To bi bilo za danes od mene vse, zdaj pa še enkrat toliko časa na Inno walkerju.«
Zlata prinašalka je radovedno vzdignila glavo. »Hotela sem že vprašati kaj to je pa sploh ni bilo časa.«
      »To je nagrada za pridne male kužke in kužike,« je pojasnila fizioterapevtka. »In ti si bila danes izredno pridna. Takšne zavzetosti že zelo dolgo nisem videla.«
      »Pa saj ni bilo nič kaj tako težkega,« je protestirala Kasta. »Do vzdigovanja na štiri tačke sploh nisva prišli!«
Bubu je z dvignjeno tačko ustavila naslednjo pripombo. »Kot sem rekla. Počasi, počasi, korak za korakom. Počakaj tu, čez minutko se vrnem.«
       Kot blisk je stekla na drug konec telovadnice, kjer je bilo v vrsti postavljenih pet čudnih naprav, ki jih zlata prinašalka še svoj živ dan ni videla in slišala je, da je eni od višavskih terierk navrgla, da bo vzela en Inno walker. Ko je sogovornica, ki je Menosu s kotnim ravnilom merila prostor na pregibu tačke ter si vestno zapisovala izmerjene rezultate, odsotno pokimala, je Bubu stopila k eni napravi, odblokirala koleščke in jo brez vidnejšega napora pripeljala do nje.
      »Tako, Kasta,« je zadovoljno prikimala. »To je Inno walker. Pomagal ti bo hoditi.«
      »Kaj!?« je zazijala.
      »Aham, čisto prav si slišala,« se je nasmehnila fizioterapevtka. »Seveda ne boš hodila zares, a vsekakor boš v pokončnem položaju, robotske stopalke pa bodo tvoje zadnje tačke premikale v potezah pravih korakov.«
Kasti še vedno ni bilo nič jasno. Bo hodila, a vendar ne bo hodila. V pokončnem položaju. Kako neki pa naj se zadrži v pokončnem položaju, če se pa še na vseh štirih tačkah ne more? Inno walker je ni navdajal z zaupanjem in veliko raje bi še celih petinštirideset minut vadila brez njega.
      »Kaj pa, če padem?«
Šarplaninka se je od srca zasmejala, a se tudi takoj spet zresnila. Kasta se ni pretvarjala, zares jo je bilo strah tega, kaj neki jo čaka na napravi. »Ne boš padla, obljubim, da ne. Pripasana boš z močnimi trakovi in premikala se boš samo toliko, kot je ...«
      »NE!« je glasno zavpila Kasta. »Nočem tega. Nočem, res ne!«
Fizioterapevtka se ni pustila zmesti. Prav počasi se je usedla na rob blazine in nekoliko nagnila glavo, medtem ko jo je pogledala v oči. »Si prepričana, da ne bi vsaj poskusila? Če ti ne bo všeč, obljubim, da bova takoj nehali.«
Kasta je odmaknila pogled in se žalostno zazrla v napravo. »Strah me je.«
      »Naj te ne bo. Nisi prva kužika, ki jo je strah nečesa novega. Jaz ti pa lahko izdam, da je bil vsak kuža, ki je kdajkoli poskusil Inno walker, na koncu tako navdušen nad njim, da ni hotel dol.«
      »Bova res takoj nehali, če mi ne bo všeč?«
      »V istem trenutku. Naj se mi že nocoj izrabijo blazinice na tačkah, če ne bom držala obljube!«             Izraz na šarplaninkinem gobčku je bil smrtno resen, a prijazen in zelo ljubeč. Kasto pa je veliko bolj presenetilo, da se ji ni prav nikamor mudilo. Dala ji je čas za razmislek, a odločiti se je morala sama. Ni si mogla lagati, da ni radovedna in da je ne zanima, kako je, ko hodiš tako kot vsi drugi kužki. A verjetnost, da bi lahko šlo kaj narobe, jo je vseeno navdajala s strahom. Kaj pa, če se trak raztrga in bo telebnila po tleh, kolikor je dolga in široka?
       Nazadnje je radovednost začela zmagovati in počasi je prikimala. »Kako to gre?«
      »Čisto preprosto,« je zarotniško odgovorila fizioterapevtka. »Če mi boš le pomagala, o čemer pa sploh ne dvomim.«
       Seveda ni bilo tako preprosto, kot si je Kasta predstavljala. Po naporni uri vadbe se je le s težavo vzdignila na sprednje tačke in vzdignila glavo ter prsi. Nato pa je še težje in z izdatno pomočjo fizioterapevtke, ki se je je okoli vrati oprijela kot klop, le vstala na zadnje tačke in se na koncu z ritko naslonila na mehak sedež. Bubu jo je poravnala in ji položila zadnje tačke na plastične stopalke.
      »Ne vem, če ...« je zajavkala Kasta.
      »Oh daj no,« je nekoliko pokroviteljsko odvrnila šarplaninka. »Toliko truda sva vložili, da sem te namestila na Inno walker pa da bi zdaj obupala.«
Zlata prinašalka je komaj opazno prikimala. Bubu je imela prav. Sama se je odločila, da bo vendarle preizkusila napravo, pa da bi zdaj obupala. To bi bilo najbolj neumno, kar bi sploh lahko naredila.
       Z zanimanjem je opazovala, kako ji fizioterapevtka z vso možno skrbnostjo zapenja trakove okoli zadnjih tačk in ob vsakem temeljito preverja, ali ni preveč ohlapen ali zategnjen. Ko so bile zadnje tačke trdno na mestu, je prišel na vrsto trak okoli pasu, čisto nazadnje pa še zadnji čez prsi. Sprednje tačke so ji prosto visele navzdol.
      »Kaj pa zdaj?«
      »Zdaj pa pride na vrsto čarovnija. Vzdignila te bom v stoječi položaj,« je odgovorila šarplaninka. »Zapomni si, nikakor ne moreš pasti, ker te trakovi trdno držijo. Pripravljena?«
      »Aham.«
       Fizioterapevtka je pritisnila gumb na majhnem daljinskem upravljalniku, Kasta je zaslišala rahlo brenčanje, nato pa se je sedež skupaj z njo počasi začel vzdigovati. Za hip jo je prijela panika in že je želela zavpiti, da želi nehati, a gola radovednost, kaj neki se bo zdaj zgodilo, ji je zaprla gobček in le zvedavo je opazovala, kako se dviguje skupaj s sedežem in kako se tudi zadnje tačke čedalje bolj iztegujejo v pokončni položaj. Šele, ko se je sedež zravnal v popolnoma ravno hrbtišče in je prvič v življenju stala na zadnjih tačkah, je brenčanje utihnilo.
      »Wauuuuu!« je tiho bevsknila. »Takšen je torej razgled od zgoraj, ko stojiš na zadnjih tačkah!«
Bubu se je pritajeno nasmehnila in Kasta bi prisegla, da se je le s težavo premagala, da ji ni razmršila kožuščka na glavi. »Pa to še ni vse. Ko bom pritisnila tale gumb z želvico, bo naprava začela premikati tvoje zadnje tačke v potezah pravih korakov. Kot hoja na mestu. Ti pa se potrudi, da boš vsakič, ko bo šla stopalka navzdol, potisnila z isto tačko. Čim bolj močno, tem bolje. Razumela?«
      »Približno,« je vznemirjeno odgovorila. »Ko bo stopalka šla dol, potisnem tudi sama dol.«
      »Tako!« je prikimala fizioterapevtka. »Začeli bova z želvico. To je počasen program, kot so počasne vse želve. Po nekaj minutah bova pospešili na program zajca, ki je hitrejši. Seveda samo, če boš želela.«
Z veščo potezo je pritisnila gumb in naprava je znova zabrnela, Kasta pa je začutila, kako so se njene zadnje tačke začele premikati. Gor dol, gor dol, gor dol. V enakomernem ritmu. Brez prestanka, brez napora in brez bolečin. Kasta je prvič v življenju izkusila, kako je hoditi.
      »Bubu!«
      »Ja?«
      »Hodim! Hodim tako kot vsi drugi kužki. Kot vsi moji prijatelji!«
      »Odlično. In kakšen je občutek?«
       Za hip se je zamislila. Saj ga v resnici sploh ni znala pravilno opisati. A bil je fenomenalen in skozi telo jo je prežemal občutek, da bi jo lahko Bubu ta trenutek snela z naprave in bi bila sposobna zgolj po zadnjih tačkah steči iz telovadnice, naravnost v mamičino naročje.
      »Feno...menalen!« je glasno zalajala. »Kje je zdaj mami, da bi me videla?! Vsak dan hočem biti na tem, tem …«
       Bubu se je od srca nasmejala in Kasta se ni mogla premagati, da se ne bi skupaj z njo. Zdaj ji je bilo povsem jasno, zakaj je bila fizioterapevtka tako vztrajna in zakaj si je vzela toliko časa, da jo je prepričala, naj vsaj poskusi. Točno je vedela, kaj se bo zgodilo in kako bo odreagirala na prvi občutek prave hoje, ki ga je doživela v svojem kratkem življenju.
      »Zdaj ne morem ponjo. Ne smem te pustiti same. Prepričana pa sem, da bo vsak čas prišla.«
Kasta bi se ob vsaki drugi priložnosti nekoliko razburila in zahtevala, naj Naya pride ta trenutek pa kjerkoli se že nahaja, tokrat pa se je le prepustila umirjenemu ritmu korakov, ki jih je narekovala naprava in počasi je zaprla oči.
      »Opa, nič ne bova lenarili!« je vzkliknila Bubu. »Lepo odpri oči, s hrbtom se nasloni nazaj in s tačkami pomagaj stopalkam, da bo Inno walker porabil manj elektrike.«
      »Ampak to je težko …«
      »Mhm, prav zato morava vaditi. Poglej.«
Fizioterapevtka je pokleknila k njenim zadnjim tačkam in rahlo potisnila levo navzdol. Inno walker je rahlo zapiskal.
      »Vidiš. Zaznal je, da je bil to pravilen korak. Zdaj pa poskusi sama.«
Stisnila je zobke in tiho zarenčala. Saj ne more biti tako zelo težko.
       A vendarle je bilo in po dveh minutah ter mnogih neuspelih poskusih je grdo pogledala fizioterapevtko. »Ne gre!«
      »Seveda ne,« ji je pomirjujoče odgovorila. »Nisem pričakovala, da bi ti šlo že prvi dan. A prepričana sem, da boš po štirih tednih na Inno walkerju že naredila svoje prve prave korake. Resda zgolj na mestu, ampak vendarle.
       Opa, glej jo, Alfo, ravno pravi čas se je oglasila! Alfa!!«
       Mlada, simpatična maltežanka s kopalno brisačo okoli vratu, se je presenečeno obrnila. Ko ju je opazila, se je nasmehnila in spremenila smer hoje. »Ravno vaju iščem!«
      »Dober dan,« je nekoliko sramežljivo pozdravila Kasta.
      »Ja, živijo,!« je vzkliknila maltežanka. »Preizkušaš naš Inno walker, kaj? Kako ti je kaj všeč?!«
      »Super je!« je prikimala. »Samo pravih korakov ne znam delati.«
Maltežanka se je za hip zresnila. »Oh, kaj bi to. Kot da je neumno piskanje naprave vse, kar je pomembno.«
Kasta se je glasno zahihitala, ko je Bubu malo za šalo, malo zares obupano zavila z očmi. Maltežanka Alfa, ki ji nasmeh kar ni hotel izginiti z obraza, izpod kot sneg belih resic pa je vedro mežikala z globokimi rjavimi očmi, je bila očitno najbolj zabavna fizioterapevtka med vsemi in nobenega dvoma ni bilo, da je Bubu to povsem jasno.
      »Bom res popoldne lahko plavala z vami v bazenu?« je sramežljivo vprašala.
Alfa je uprla tačke v bok in s še vedno širokim nasmeškom na gobčku strogo pogledala šarplaninko.
      »Priznaj, da si ji ti rekla, da sem stara kužara, ki jo mora vikati.«
      »Ne,« se je zasmejala Kasta. »Nič mi ni rekla.«
      »Hmmm, ne vem, če bi verjela,« je maltežanka zmajala z glavo. »Nič me ni potrebno vikati, Kasta. In ja, danes sem videla na razporedu, da imava medve popoldne uro plavanja in uro fizioterapije. Kaj bi raje kot prvo?«
      »Plavanje!« je vzkliknila zlata prinašalka tako glasno, da so se skoraj vsi višavski terierji začudeno obrnili proti njim.
      »Okihowki! Imaš kopalke?«
Kasta se je za hip namrščila in globoko pomislila. Pred odhodom je mami sicer pomagala pakirati oblačila v torbe, a pri najboljši volji se ni mogla spomniti ali je Naya dala zraven tudi kopalke. Kako bi jih sploh lahko? Saj se vendar nista odpravljali na morje!
      »Veš, kaj,« ji je tok misli prekinila Alfa. »Če jih tvoja mami ni vzela s seboj, bova danes izjemoma imeli najprej eno uro fizioterapije, medtem bo tvoja mami skočila do bližnjega Barkatorja in ti jih nabavila. Ker brez kopalk …«
      »Alfa!« je vzkliknila šarplaninka. »Obnašaj se, no.«
      »Oprosti,« se maltežanka ni pustila zmesti. »Hotela sem samo reči, da brez kopalk pač ne bi šlo.«
      »Ja, ja, se mi kar zdi,« je hudomušno odgovorila Bubu. »Dajmo, Kasta, še morava poskušati. Leva, desna, leva, desna.«
       Preostanek dneva je zlati prinašalki minil kot v sanjah. Ko se je čas za vadbo na Inno walkerju iztekel, ji je morala Bubu najprej na vse, kar ji je sveto, obljubiti, da bosta spet poskusili naslednjega dne takoj, ko končata fizioterapijo. V istem času, ko jo je šarplaninka znova nameščala na električni voziček, pa se je v telovadnici pojavila Naya in še preden se je lahko docela opravičila, ker se je popolnoma zaklepetala z Neno in še eno drugo mamico, kar se ji je sicer rado dogajalo, ji je Kasta začela vzhičeno pripovedovati, kako super se je imela na fizioterapiji in kako fenomenalen je bil občutek, ko je prvič v življenju doživela prave korake in to zgolj po zadnjih tačkah. Naya se je ob tem smehljala in nejeverno zmajevala z glavo, preden sta zapustili telovadnico, pa je Bubu vseeno morala tudi njej obljubiti, da bo Kasta tudi naslednjega dne lahko vadila na Inno walkerju.
      »Naj mojemu dedku že nocoj pobegnejo vse ovce, če temu ne bo tako!« je fizioterapevtka pribila za slovo in rahlo pomežiknila v pozdrav.
       Tudi pri kosilu je vladalo prešerno vzdušje. Medicinska sestra Oven se je sicer nekoliko zmrdovala, a Jelica, ki je medtem prišla v službo, se ni pustila zmesti in medtem, ko je stregla male kužke z gibalnimi težavami in njihove starše, je z glasnimi šalami in dovtipi poskrbela za salve smeha, da so se vsi, ki so to zmogli, že držali za trebuščke od krohotanja.
      »Tako, mislim, da ste vsi postreženi! Po kosilu pa v svoje sobe in glejte, da boste res zaspali, ker sicer vas bom zatožila medicinski sestri Oven!«
Samojedka jo je sicer strupeno pogledala, a to je izzvalo še več smeha, nato pa so se le umirili in z vilicami napadli špagete s paradižnikovo omako. Ti so bili takoj za pico Kastina druga najljubša jed.
       Seveda je bila na koncu popolnoma rdeča ne samo okoli gobčka, temveč tudi po majici in pajkicah, a Naya se povsem obratno kot doma, kjer je včasih že zaradi ene same packe na ovratniku zagnala vik in krik, tudi tokrat ni razburjala. Ren, ki se je pripeljal pet minut po začetku kosila in spet parkiral tik ob njej, je bil prav tako kot ona pošteno sestradan, a zlata prinašalka je tako zavzeto opazovala Alisso in Tai Suki, da ni bila na volji za klepetanje.
       Velika pekinezerka je dolgo in izredno debelo injekcijsko brizgalko potisnila v steklen kozarček, v katerem je bila nekakšna čežana. Potisni valj je povlekla navzgor in ko se je prazen prostor napolnil z vsebino kozarčka, je izpod majice svoje hčerke privlekla eno izmed cevk, na njen rob nastavila brizgalko ter v nekaj minutah vsebino izbrizgala vanjo.
      »Medve sva zlati ptički!« je zmagoslavno zaklicala in požela glasno odobravanje.
      »Tai Suki ne more sama jesti, saj si videla, da ne zmore ničesar,« je Naya ob tem pojasnila Kasti. »Zato ima skozi trebušček naravnost v želodček speljano cevko, po kateri jo lahko nahranijo.«
      »Joj!« se je nekoliko namrščila Kasta. »To pa sploh ni fer. Saj sploh ne ve, kakšen okus ima to, kar ji dajejo. Kaj pa če te hrane v resnici sploh ne mara, tako kot jaz ne maram medu?«
      »Veliko stvari v njenem življenju ni fer,« je odgovorila Naya. »A pomisli malo, Kastica. Dokler niso strokovnjaki razvili računalnika, ki omogoča nadomestno komunikacijo, nikakor ni mogla povedati, kaj sploh želi in Alissa in drugi so lahko samo ugibali.«
       Po uri in pol popoldanskega počitka, med katerim Kasta kljub  »grožnji«  medicinske sestre Jelice, v pričakovanju čofotanja v bazenu, nikakor ni mogla zaspati, se je dan nadaljeval v popoldanske fizioterapije in ostale vadbe.
       Naya seveda resnično ni pomislila, da bi med kupe oblačil v torbah stisnila še njune kopalke, zato sta jo z Alfo poslali v trgovino. Medtem sta pridno vadili počepe, ki so bili težji kot po navadi, saj je maltežanka z duhovitimi pripombami vedno znova poskrbela za huronsko krohotanje, ob katerem se resnega počepa seveda še zdaleč ni dalo narediti. Potem pa je končno prišlo na vrsto tisto, kar je tako zelo željno čakala.
       Z Nayo, ki je glasno godrnjala, da so ji kopalke absolutno premajhne, sta se v garderobi preoblekli in Kasta je lahko zapeljala v ogromen prostor.Tako po tleh kot po stenah so bile položene keramične ploščice v razno raznih, a nežnih barvah, skozi nekoliko zatemnjeno stekleno streho pa so naravnost na velik in ne preveč globok bazen padali sončni žarki.
       Začutila je, kako ji srce divje razbija v pričakovanju in kako se trese od vznemirjenja. Kar vrgla bi se z vozička in se odplazila v vodo. Ampak glede na to, da ni znala plavati, je vedela, da to ne bi bilo ravno pametno in le željno je pogledala Alfo, ki ju je že čakala v bazenu.
      »Pridi, Kasta, voda je super!«
       Naya jo je nežno vzela v naročje in zakorakala po stopnicah v vodo. Ko je gladina dosegla njene zadnje tačke, se je Kastin glasni vrisk veselja in brezmejne sreče morda razlegel celo čez vseh pet velikih stavb Smaragdne reke. Potem pa je celo uro škropila mamo in Alfo, brcala z zadnjimi tačkami in glasno lajala od navdušenja, ko ji je fizioterapevtka raztegovala tačke in jo poskušala naučiti, kako naj se sprosti, da jo bo voda vzdignila in tudi držala.
       Zresnila se je šele, ko je maltežanka pogledala na veliko vodotesno uro na svojem zapestju in glasno ugotovila, da je zabave konec.
      »Pa ne še,« je glasno protestirala.
      »Cela ura je mimo,« je odločno ponovila Alfa in Kasta jo je prvič videla povsem resno. »Utrujena si že, sploh pa je jutri še en dolg dan. In tudi jutri, pojutrišnjem in tako naprej je na vrsti enak program, torej tudi plavanje.«
      »Ne, sploh nisem utrujena. Samo še pet minut, obljubim da samo še pet minut!«
A maltežanka se ni pustila izprositi in čeprav je Kasta praskala, grizla in se z vsemi mogočimi gibi skušala izviti iz maminega naročja, jo je Naya le trdno stisnila k sebi in jo odnesla iz bazena.
      »Preden se posušiva in preoblečeva, bo tu že večerja, potem pa bo že čas za posteljo. Po kosilu nisi spala niti sekunde,« ji je nežno šepnila.
      »Neeeeee! Nočem večerje in nočem v posteljo. Hočem v bazen in potem moram po knjigo za Tai Suki v knjižnico. In ... MAMI!!«
      »Ja?«
      »Macki! Mackija nisem poklicala! Že sinoči bi ga morala, pa sem zaspala. Ga lahko pokličeva takoj, ko prideva na oddelek? Prosimmmm? Prosim, mami, prosim!?«
      »Zvečer, ljubica, Mack je zdaj gotovo na igrišču,« se je nasmehnila velika zlata prinašalka in hčerko ogrnila v veliko belo brisačo.

*

      »Tu smo!« je zavpil Karo, ko je divje zavrl na pločniku, razjahal z modernega cestnega kolesa in ga nemarno prislonil na zid, da je po nekaj sekundah z glasnim ropotom padlo na tla.

      »Kaj?« je revsknil Mack. »Pred najbolj luksuznim hotelom v mestu smo. Tu bomo pa res zagotovo našli odraslega, ki bo hotel z nami. Pravi genij si, mali, nimam besed.«

      »Mack!« je zavpil Nero.

      »Midva ne bova igrala požarnega zidu med vama. Oba bomo pustili v mestu in šli sami, če ne nehata,« je z nemškim ovčarjem potegnila Zara. »Prisežem!«

       Tudi njej sicer ni bilo povsem jasno, kaj delajo pred hotelom in kazinojem Diamant. To je bil daleč največji in najbolj luksuzen hotel v mestu in odrasli kužki od blizu in daleč so hodili v mesto samo zato, da so se lahko nagledali čudovitega pročelja ogromne stavbe in se fotografirali pred njim. Le-to je bilo povsem prekrito s ploščami refleksnega stekla, ki so se ob vsakem sončnem žarku, ki je padel nanje čudovito zableščale in tudi zaradi njih se je hotel dalo videti iz skoraj vsakega kotička malega mesta.

       Kužki, ki so si bivanje v kakšni od luksuznih sob ali kockanje v največjem evropskem kazinoju lahko privoščili, so bili povečini že starejši gospe in gospodje, elegantno oblečeni in skrbno urejeni ter počesani, vozili pa so najboljše avtomobile na svetu, ki so jih po navadi pustili pred vhodom, uslužbenci hotela pa so jih nato parkirali v veliki garaži.

       Karo je afganistanski hrtici in nemškemu ovčarju namenil hvaležen pogled, nato pa važno prikimal. »Vem, kaj delam.«

      »Seveda, on ve, kaj dela. Najbrž bo šel do prve špagetarske Fifi in jo vprašal, kje je stranišče,« je znova zamomljal Mack.

Karo ga je tokrat namerno preslišal. »Poslušajte. Na policijski postaji ste govorili vi, jaz sem moral biti tiho. Zdaj, prosim, pustite, da govorim jaz.«

      »Okej,« je v imenu vseh treh prikimala Zara. »Upam samo, da nismo brez potrebe kolesarili čez celo mesto v tej vročini.«

      »Nismo, verjemi, da ne,« se je dalmatinček zarotniško nasmehnil.

       Orjaška vhodna vrata iz jekla in kaljenega stekla so se v levo in desno razprla takoj, ko so stopili prednje in v njihova prepotena in pregreta telesa je udaril hlad, ki jim je v hipu naježil dlake. V notranjosti je bilo še huje in Zara se je vprašala, kako neki kužki sploh zdržijo v takšnem mrazu. Kot ena najbolj gostodlakih malih kužik v mestu, je v času poletne pripeke tudi najbolj trpela, a vseeno si ni znala predstavljati, da bi morala na tako lep, sončen poletni dan čemeti v takšnem mrazu. Saj bi skoraj potrebovala zimska oblačila.

       Nelagodno pa se ni počutila samo ona. Tudi Nero in predvsem Mack, ki je s strganimi kratkimi kavbojkami in razvlečeno črno majico s simbolom in napisom njegove priljubljene rock skupine Bones'n'roses najbolj izstopal, sta se zgolj preplašeno ozirala po hotelski avli in zgolj čakala, da jih nekdo ustavi in jih nažene ven. Dobro so vedeli, da štirje desetletni, nemarno oblečeni psički nimajo kaj početi v hotelu.

       A Karo se niti za hip ni zmedel. Povsem samozavestno, kot da bi v šolski telovadnici vodil žogo proti golu, se je napotil naravnost proti ogromnemu pultu z velikim napisom RECEPCIJA, za katerim je sedel povsem lisast dalmatinec v elegantni črni obleki. Tipkal je po računalniški tipkovnici in druščine ni opazil, vse dokler se ni Karo iztegnil, pozvonil z zvončkom na pultu in se prisiljeno nasmehnil. »Živijo, stric Sting!«

Receptor se je za hip se je zdrznil, nato pa se je rahlo dvignil s stola in ob pogledu na Kara ter ostale tri mladiče, se mu je obraz razlezel v prijateljski nasmeh. »Ja, živijo, Karo. Živijo, druščina. Kaj je pa vas prineslo sem?«

      »Ehm …« se je zresnil mali dalmatinček. »Sting, mi bi te prosili za zelo veliiiiiiko uslugo. Ane, da imaš čez tri tedne dopust?«

*

       Kasta je bila veliko bolj utrujena, kot je bila sama sebi pripravljena priznati. Po poti nazaj na otroški oddelek je zavijala levo in desno po hodniku, kot da bi ob kopanju v bazenu pozabila, kako se krmari voziček, da gre kot po tračnicah. Tudi hitrosti kar naenkrat ni znala več prilagajati in ko je na otroškem oddelku začela prepozno zavirati, je popolnoma izgubila nadzor ter se z robom odbijača precej močno zabila v sprejemni pult. Iz sobe za medicinske sestre, ki je bila takoj za pultom, se je zaslišal prestrašen Jeličin bevsk in Naya je bila upravičeno jezna.

      »Kasta, kaj pa je narobe s tabo?«

      »Nič!«

      »Kasta …«

      »Mami!! Nič ni N-A-R-O-B-E!«

      »Vem, da si utrujena, Kastica,« je dodala Naya s spravljivim tonom. »A to ti ne daje pravice, da divjaš po hodnikih in povzdiguješ glas name.«

Kasta jo je pogledala, tiho zacvilila in gobček se ji je povesil v najbolj žalostno grimaso, kar jo nek mali kuža lahko naredi. Sekundo zatem je bruhnila v neutolažljiv jok in skoraj histerično vpitje.

      »Mami, nisem utrujena. Nisem, nisem, nisem. V knjižnico moram. In Rena moram poiskati. In poklicati Mackija!«

      »Saj ga boš poklicala, ljubica. Zdaj se greva najprej skopat, malček imaš vonja po kloru.«

      »Aaaaaa …« je glasno zahlipala Kasta. »Neeee, mami, nimam, nimam, nimam vonja po kloru!«

       Njen oče bi verjetno že po malem izgubljal potrpljenje, a Naya je dobro vedela, da je njena hčerka zgolj zgarana do onemoglosti in čisto nič drugega. Z glasnim vzdihom je spustila torbo z mokrimi brisačami in kopalkami na tla ter jo kot peresce vzdignila z vozička in stisnila k sebi.

      »Greva v sobo, ljubica. Malce si bova odpočili, potem pa greva na večerjo. Ren in Tai Suki bosta gotovo tam, Macka pa lahko pokličeš pozneje.«

      »Res, mami?«

      »Res, ljubica.«

       Med nežnim prigovarjanjem, ki ga je prekinjalo le tiho cmihanje male zlate prinašalke, sta zakorakali proti sobi številka tri. Naya je odprla vrata in rahlo pomežiknila Sindy, ki je Menosu skušala na silo stlačiti nekaj tablet v gobček, medtem, ko se ji je na vso moč upiral in jih sproti pljuval. Jazbečarka je razumela namig. Takoj je prekinila mini vojno in sina trdno stisnila v naročje. Naya je medtem zakorakala do rumene postelje in še vedno žlobudrajočo in cmihavo Kasto odložila nanjo.

      »Poglej,« je zašepetala s tonom, da je še sama sebe težko slišala. »Yorki te čaka.«

      »Yorki …« se je raznežila Kasta. »Tako sem te pogrešala. Tako sem utrujena, da ti ne znam povedati.«

Naya jo je pobožala po obrazu in ji spet nekaj nežno zašepetala, Kasta pa je uspela zgolj še zamomljati, da si bo samo malo odpočila, nato pa bo takoj poklicala Mackija. Ko ji je mama s tačk potegnila roza pajkice, je presenečeno opazila, da je že utonila v svet sanj.

*

       Sonce se je rahlo dotaknilo vrha najvišjega hriba nad malim mestom, ko je Mack počasi pricapljal po stopnicah in pokukal v dnevno sobo. Malina je sedela na kavču in ob poslušanju nekega kviza na televiziji reševala križanke ter občasno srknila kozarec sveže pripravljene limonade. Samson je bil še v službi. Ali pa na poti domov, kdo bi vedel.

       Mack je težko požrl slino. To je bilo veliko težje kot pogovor, ki sta ga imela tekom dneva, ko se je okoli poldneva zatekel domov toliko, da je nekaj na silo pojedel, preden se je s prijatelji odpravil v center mesta oziroma v hotel Diamant. Mama mu je takrat zgolj potrdila domneve, da do izleta nima nobenih zadržkov, če le ne bo neumnosti in če jih bosta resnično spremljali dve odrasli osebi.

       A malega pitbula je ta trenutek nekaj preveč morilo, da ne bi že drugič v enem dnevu požrl ponosa in se skušal pogovoriti.

      »Mack, ne stoj tam kot lipov bog,« je revsknila.

      »Oprosti, mami. Nisem te hotel motiti.«

       Malina je zataknila pisalo na rob ugankarske revije in jo odložila na kavč. Počasi se je dvignila in začudeno pogledala sina. »Si prepričan, da nimaš sončarice, Mack?«

Ko je odsotno pokimal in se sesedel na tla, se je pitbulka namrščila. Mack je bil takšne volje ravno tako redko, kot je bil redek sneg v malem mestu. Torej približno na vsaka tri leta enkrat. In če ji za sneg ta trenutek ni bilo mar, četudi ga nikoli več ne bi videla, jo je zdaj resno zaskrbelo za sina.

      »Mack, kaj je narobe?«

      »Nič,« je zatrepetal in si s tačko poskušal zadržati solze, ki so mu silile iz drobnih oči.

      »Mack! Mack, a res jokaš? Daj, pridi sem, no.«

       Mali pitbul se ni obotavljal. Glavo je sicer resda obrnil stran od mame, a vseeno je vstal, ji stekel v naročje in glasno zahlipal, ko ga je trdno stisnila.

      »Mack. Mack, noooo, kaj se je zgodilo?«

Hotela je že dodati vprašanje, če slučajno nelegalni triki za video igrice ne delujejo več, a si je zadnji trenutek premislila. Njen sin je bil tokrat resnično žalosten in več kot očitno zelo prizadet.

      »Kasta, mami,« je med krčevitim jokom smrknil v njeno ramo. »Kasta me ne mara več.«

      »Kaj?« je presenečeno odgovorila Malina in ga pobožala po glavi. »Jooooj, Mack, kaj pa kvasaš? Saj si vendar njen najboljši prijatelj. Zakaj pa te kar naenkrat ne bi več marala?«

      »Mami, ne mara me,« je še bolj krčevito zajokal Mack. »Ne mara me več. Rekla je, da me bo poklicala, pa me ni. Ne včeraj, ne danes. Samo zato ker sem … ker sem … zaspal.«

Pitbulka se je zalotila, da ji je čez gobček šinil nagajiv smehljaj. »Mack, poslušaj me. Si prepričan, da za to ne obstaja neki razlog?«

      »Od včeraj imam iDoga pri sebi. Nič. Niti klica niti sporočila!« je zavpil mali pitbul skozi debele solze, ki so mu neumorno tekle iz oči. »In malo prej sem jo prek Vufferja desetkrat klical, pa je nedosegljiva. Ne mara me več, mami. Zato ker sem zaspal in je nisem pospremil.«

       Malina ni pomnila, da bi bil njen sin že kdaj tako prizadet. Njegove oči so bile popolnoma rdeče, zabuhel gobček pa ji je dal vedeti, da to niso lažne, krokodilje solze. Prav zares je bil žalosten.

      »Stavim, da je medtem že desetkrat poklicala tistega meš… dalmatinca!«

      »Mack,« je umirjeno rekla Malina. »Če se boš umiril, ti povem skrivnost. Obljubiš, da jo lahko zadržiš zase?«

      »Mhm,« je rahlo prikimal in se ji spet privil v prsi.

      »To sem ti želela povedati potem, ko bi se s Kasto slišal, ker sem res želela, da se nekaj naučiš iz te šole in postaneš malo bolj odgovoren. Ampak menim, da je ta šola življenja zate že bila dovolj poučna.«

Znova ga je pobožala po glavi in nadaljevala, ne da bi se še zmenila za občasno smrkanje in solze, ki so ji močile majico. »Mack, pred pol ure sem govorila z Nayo. S Kastino mami. Na koncu pogovora mi je naročila, naj ti nujno povem naslednje. Včeraj je bila Kasta povsem izmučena od poti, pregleda in vsega ostalega stresa, zato jo je zvečer premagal spanec, preden bi te lahko poklicala.

       Danes pa je imela tako naporne fizioterapije in še plavanje v bazenu, da ni šla niti na večerjo. Kar zlomilo jo je. Toda preden je zaspala, je Nayi rekla, da se bo samo malo odpočila, potem pa te takoj pokliče. Nikogar ni poklicala, najmanj Kara.«

       Mack se je v hipu prenehal tresti v joku in še preden bi Malina zaprla usta, je skočil iz njenega objema. S tačkami si je naslednje solze otrl iz oči. »Mami! A je to res?«

      »Naj ne bom pitbulka Malina, če ni,« se je nasmehnila. »Zdaj pa lepo v svojo sobo in spat. Morda pa te pokliče že takoj zjutraj. Pa ne pozabi si napolniti baterije iDoga!«

       Žalost je bila le še spomin izpred parih minut. Mack se je od same sreče dobesedno odkotalil do stopnic in zdivjal navzgor, kot bi mu gorelo pod petami.

      »In res upam, da si se iz vsega tega kaj naučil!« je še glasno zavpila, preden je zaslišala tresk vrat podstrešne sobe in kako je njen sin od same sreče zatulil kot volk.