III. poglavje: Kasta na inštitutu Smaragdna reka

       Her fur reminds me of a warm safe place,
       Where as a child I'd hide,
       And pray for the thunder and the rain,
       To quietly pass me by…

       Mack je nejevoljno zagodrnjal in s tačko zamahnil v smer, iz katere je prihajala glasba, ki je pravkar prekinila tok njegovih lepih sanj. Ob glasnem ropotu, ko je zastareli iDog priletel v kdo ve kateri kotiček razmetane podstrešne sobice, je rahlo zarenčal in se pokril čez glavo.
       Te budilke … Zakaj morajo kužka, ki želi zgolj uživati v poletnih počitnicah, buditi ravno takrat, ko je najlepše dremati? Že čez nekaj sekund je znova zasmrčal.
       Sonce se je povzpelo visoko na nebo in skozi strešno okno so ga žarki začeli nagajivo žgečkati po smrčku. Obrnil je glavo in jezno zagodel. V polsnu se mu je prikazala prijateljica, ki se z njim lovi po otroškem igrišču in v istem trenutku ga je zmrazilo od uhljev do repa.
      »KASTA!«
       Kot blisk je skočil s postelje in čeprav je bil pregovorno znan po tem, da se mu zjutraj ni nikamor mudilo, je tokrat verjetno postavil svetovni rekord v oblačenju. Majica od prejšnjega dne, kratke kavbojke, sončna očala. Gremo!
      »Kam pa kam, mladenič!?« je zaslišal za hrbtom, ko je pritekel po stopnicah in se napotil proti vratom, ne da bi v kuhinjo ali jedilnico vrgel en sam pogled.
      »Kasta danes odhaja na Smaragdno reko! Obljubil sem ji, da jo pospremim!« je zavpil nazaj, medtem ko je že zgrabil kljuko.
Malina je rahlo zavila z očmi. »Mack!! MACK!!!«
      »KAJ!?« je nepotrpežljivo zalajal. »Mami, a ne vidiš, da se mi mudi? Nimam časa za zajtrk!«
Pitbulka je odložila kuhinjsko krpo in ga grdo pogledala. »Mack, ura je deset. Kasta se je s svojo mamo odpeljala v glavno mesto pred dvema urama, ko si ti še sladko smrčal.«
      »KAJ!?« je nejevrno bevsknil mali pitbul in začutil je, da ima oči polne solz. »Mami, zakaj … Zakaj me nisi zbudila!?«
      »Poskušala sem te,« je potrpežljivo, a strogo odgovorila Malina. »Tudi budilka na telefonu ti je zvonila. Toda svojega iDoga si vrgel v vrata, mene pa si poskušal šavsniti, ko sem te začela tresti za rame.«
      »Nisem! Mama, nisem, prisežem da nisem!« je zavpil skozi solze.
      »O ja, pa si,« ga je zavrnila. »Mack, spet si pozno v noč igral video igrice, ne da bi pomislil, da boš moral zgodaj vstati, ker si prijateljici nekaj obljubil. To naj ti bo šola za drugič. Morda pa se enkrat za spremembo naučiš nekaj malega odgovornosti.«
       Mack ni mogel verjeti, da se to res dogaja. Besno je snel sončna očala in jih jezno vrgel čez hodnik. Sesedel se je na tla in zakopal smrček v tačke.
      »Ampak Kasta ... Kasta je šla čisto sama za štiri tedne na Smaragdno reko. Nihče ji ni rekel, da jo bo pogrešal…«
      »Ne?« se je narejeno začudila Malina. »Ooo, to pa že ne bo držalo. Malo preden sta se z mamo odpeljali, me je poklicala po telefonu. Rekla mi je, da ji je žal, ker te ni mogla objeti za slovo, ampak da te zvečer, ko pride do brezžične internetne povezave, zagotovo pokliče, prek Zare ti pošilja ljubčka na ličke, prek Kara pa trden objem.«
      »Kkkkaj …« je zajecljal Mack in kljub dopoldanski vročini, ki je vela skozi priprta vrata, se je vidno stresel. »Ta …ta …ta … mešanček jo je pospremil?!«
      »MACK!« je Malina povzdignila glas. »Karo ni mešanček in če se ne motim, sva že dorekla, da nočem več slišati takšnega žaljenja sovrstnikov! Sicer pa, ja, Karo je več kot očitno zjutraj lepo vstal in pospremil prijateljico, kot se za pravega prijatelja tudi spodobi.«
Zgrabila je krpo in se znova posvetila brisanju pomite posode.
      »In ja,« je še dodala čez rame. »Svetujem ti, da se umiriš, če ne želiš kazensko ostati brez iDoga. In ker je čas, da se naučiš odgovornosti, boš danes po več kot enem mesecu generalno pospravil svojo sobo.«
      »Mami!!«
      »Pa Žikovo tudi. Če boš pohitel, boš morda do večera že končal.«
      »Ampak mami, danes se Nero vrne z morja, zmenjena sva za judo na …«
      »Blablabla,« je revsknila pitbulka. »Nero in judo bosta počakala. In ena sama beseda te loči od tega, da bo tvoj oče izvedel za jezikanje.«

*

       Velik črn karavan z Nayo za volanom in Kasto na zadnjem sedežu je na avtocesti obtičal v dolgem zastoju. Ko sta odrinili iz malega mesta in se po nekaj kilometrih avtoceste zapeljali mimo nepreglednih vinogradov, v katerih so kmetje ugotavljali, da bo čas trgatve kmalu napočil, je šlo kot po olju. Tudi ko se je avtocesta nekoliko zožila in se je avtomobil začel mučiti v hrib skozi cel niz mostov in tunelov, je še šlo. Ko sta prispeli na vrh, kjer se je krak hitre ceste, ki je povezoval malo mesto, združil z glavno državno avtocesto, pa so se stvari začele zapletati. Na eni strani so se še zadnji dopustniki iz notranjosti države podajali na počitnice, z druge strani pa so se drugi spočiti vračali z njih. Med njimi pa kup večjih in manjših kamionov in kombijev, ki so prevažali najrazličnejše stvari z enega konca države na drugega.

      Vse skupaj še ne bi bilo tako hudo, če se ne bi neki kuža (Kastin oči Andi bi ga verjetno poimenoval za »pesjana«) odločil, da bo podjetje za upravljanje avtocest čez poletje popravljalo velik viadukt in da bo zaradi tega ves promet preusmerjen le na en pas. Ker ta navala pločevine na štirih kolesih ni zdržal, so v obe smeri nastali več kilometrov dolgi zastoji, kužki pa so se preznojeni in živčni vrivali drug pred drugega, skozi odprta okna jezno renčali in lajali ter glasno hupali.

       Ampak Kaste vse skupaj ni preveč motilo. Naya je zaprla vsa okna, prižgala klimo, ki je v vozilu ustvarila prijetno temperaturo, in v avtoradio potisnila zgoščenko z italijanskimi romantičnimi pesmimi, ki sta jih obe oboževali.

      »Saj se nikamor ne mudi,« je pomežiknila hčerki.

      »Kako to? A nimava že danes tam cel kup opravkov?« se je začudila mala zlata prinašalka.

Naya se je skrivnostno nasmehnila. »Res je, Kastica. Ampak zdravnica Harriet mi je sporočila, da se morava na sprejemu zglasiti do poldneva ali najkasneje ob enih popoldne, nato te bo natančno pregledala, dobili bova postelji, sobo …«

      »Bova sami v njej?« jo je prekinila Kasta.

      »A-a,« je njena mama zmajala z glavo. »Ne vem še, s kom bova, prepričana pa sem, da boš s to kužiko ali kužkom postala še zelo dobra prijateljica.«

      »Hočem, da sva sami! Nobenega novega prijatelja ne rabim!«

      »Žal je to nemogoče,« je mirno odgovorila Naya. »Smaragdna reka ni hotel, kjer bi se lahko po mili volji izmišljevali, kaj bi in kaj ne bi. O prijateljih pa le to. Spomni se na Kara. Še pred nekaj tedni ga nisi niti poznala, danes pa te kar ni nehal objemati, ker te štiri tedne ne bo videl.«

       Kasta se je vidno zresnila. Mama jo je povsem nenamerno spomnila na to, da cel mesec ne bo videla svojih prijateljev, ki bodo tako lahko vse do začetka šole uživali poletne počitnice. Vsak dan se bodo lovili po igrišču, se vrteli na vrtiljakih in gugali na gugalnicah. Šli se bodo vojne z vodnimi pištolicami in poležavali v senci. In Siriusova noč … Do polnoči in še čez se bodo zabavali, opazovali, kako bo z nočnega neba zasijal Sirius, medtem pa bo ona morala ležati v trapasti bolnišnični sobi z nekom, za katerega je mami že vnaprej odločila, da bo postal njen prijatelj. Pa ne bo! Nalašč ne!

      »Ne bodi žalostna, Kasta,« je dodala Naya, ko je v vzvratnem ogledalu opazila, kako se ji je omračil obraz. »Prepričana sem, da se bova imeli zelo zelo lepo. Da bodo to na koncu prave pravcate počitnice. Samo medve, kužika s kužiko!«

      »Pa naju bo prišel vsaj oči kdaj pogledat?«

Naya se je ljubeče nasmehnila.. »Seveda, ljubica! Se ne spomniš, da ti je še eno uro nazaj rekel, da bo prišel vedno, ko bo v službi dobil prosto? Ajdi, dajva zapet skupaj, tvoja najljubša pesmica, Per Fifi je na vrsti.«

      »Jupijeeeeee,« je zavriskala Kasta.

       Avtomobili pred njima so se počasi začeli premikati in ob nežni melodiji je Kasta za hip pozabila na krivico, ki se ji je zgodila. Morda pa ima oči vseeno prav. Nekega dne bo hodila po svojih tačkah, morda bo potrebovala zgolj pohodno palico ali pa še tega ne, brezskrbno se bo lovila in se igrala z vsemi svojimi prijatelji, na vozičku pa se bo nabrala debela plast prahu in vsi bodo pozabili nanj. Do takrat pa mora premagati to preizkušnjo, ki ji jo namenilo življenje.

       Ko je bila zapora mimo in je Naya spet lahko pritisnila na plin, je bila že spet povsem dobre volje.

       Inštitut Smaragdna reka, sklop štirih pritličnih in med seboj povezanih velikih stavb, v katerih se invalidni kužki zdravijo ali okrevajo po operacijah, je zgrajen na samem robu glavnega mesta, tik ob gozdu. Iz slednjega prihaja čist in svež zrak, ki ga majhni in malo večji kužki radi dihajo, ko si med terapijami nabirajo novih moči. Prav tako se v prostih urah radi sprehodijo ali z vozičkom zapeljejo po peščeni potki proti veliki jasi med prvimi drevesi. Tja je uprava inštituta postavila lesene mizice in stolčke ter zgradila velik kamin, v katerem je moč speči slastno pico ali klobasice. Če so njihovi varovanci prikrajšani za prosto gibanje in so primorani dneve in dneve, tedne in tedne, nekateri tudi po mesece in mesece ležati v bolnišničnih posteljah, sedeti v invalidskih vozičkih in garati na fizioterapijah, jim je vodstvo želelo čim bolj popestriti vsakdan.

       Do sedaj sta vsakič, ko sta prišli na pregled, parkirali avto čisto zraven stavbe, v kateri je otroški oddelek in se po tem, ko sta opravili, po isti poti napotili nazaj. Tokrat pa sta se morali najprej oglasiti v sprejemni pisarni na čisto drugem koncu inštituta, kjer je Naya dobila cel kup šelestečih listov. Šele ko jih je le s težavo stlačila v torbico, sta se otovorjeni z dvema velikima kovčkoma odpravili po širokem hodniku.

      »Dobro so mi jih napeli zaradi zamude,« se je Naya trpko nasmehnila. »Kot da sva medve krivi, ker se en pesjan odloči, da je poleti pametno zapreti pol avtoceste.«

       Že čez slabih sto metrov sta se znašli sredi ogromne knjižnice, v kateri je bil poleg polnih regalov knjig tudi majhen računalniški kotiček, poleg tega pa ogromna lcd televizija . Kasta bi se ob vsaki drugi priložnosti razveselila tako knjig kot računalnikov in televizije, a zdaj so vso njeno pozornost pritegnili starejši kužki na invalidskih vozičkih, med katerimi je marsikomu manjkala zadnja tačka ali kar obe. Brez besed so zrli v njo, a zdelo se je, da je ne vidijo. Bili so žalostni in Kasto je rahlo stisnilo pri srcu.

      »Nič ne skrbi,« ji je zašepetala Naya. »V stavbi tri, kjer bova, bodo samo otroci. In tudi v sobici, kjer bova nastanjeni, bo televizija. Pa tudi hladilnik.«

      »Kako veš?«

      »Ptička na veji mi je prišepnila,« se je zahihitala Naya in ji razmršila kožušček na glavi. »Če bova pohiteli in bo zdravnica hitro opravila pregled, morda lahko kakšnega majhnega kužka in njegovo mami povabiva v slaščičarno na sladoled.«

      »Slaščičarno!?« je glasno vzkliknila Kasta, da se je starejša kužika, ki se je na ročnem invalidskem vozičku zapeljala mimo, začudeno obrnila. »Hočeš reči, da imajo tu tudi slaščičarno?«

      »Seveda,« je odgovorila Naya. »Saj nisi prišla v zapor, Kastica. Tu zgledno skrbijo, da se majhne kužike, kot si ti, dobro počutijo.«

       Do stavbe, ki je bila namenjena mladim kužkom in kužikam, sta prišli že čez pol minute in Naya se je ustavila ob sprejemnemu pultu.

      »Dober dan. Prišli sva na intenzivno obravnavo.«

      »Dober dan,« je vse prej kot prijazno odzdravila visoka vitka samojedka. »Zdravnica Harriet vaju je že iskala. Pozni sta.«

      »Na žalost je prišlo do zastoja na avtocesti in …« se je namrščila Kastina mami.

      »Kakorkoli že,« jo je nestrpno prekinila samojedka. »Svoje stvari lahko odložita v sobi številka tri, potem pa potrkajta pri vratih glavne medicinske sestre Mirise in zdravnica vaju bo takoj sprejela.«

       Kasta je težko požrla slino in gobček se ji je povesil navzdol. Je na Smaragdni reki res tako? So tu vsi tako strogi in nesramni? Začetno navdušenje je splahnelo v zrak kot kafra in zaželela si je, da bi ta trenutek zganjala norčije na otroškem igrišču.

      »Nič ne skrbi,« jo je znova potolažila Naya, ko je pred vrati, s katerih se je bleščala velika rdeča številka tri, odložila svoj kovček. »Že dolgo sumim, da medicinska sestra Oven svojega dela ne mara prav preveč.«

      »Ji je res tako ime?« se je zahihitala Kasta. »Oven?«

      »Aham,« je vedro odgovorila Naya. »Ampak iz tega se ne smemo norčevati. Še posebej pa ne v njeni prisotnosti. Pridi, Kasta, zdravnice Harriet ne smeva pustiti čakati.«

       Kasta ni vedela, ali naj bo dobre ali slabe volje. Obljuba slaščičarne je sicer še vedno delovala izredno mamljivo, ampak če bo to pomenilo, da bo vsak dan imela opravka s tole samojedko ... Počakala je, da je Naya na široko odprla vrata in se počasi zapeljala v sobo.

      »Ja, pozdravljena, Kasta!« jo je s širokim nasmeškom pozdravila nekoliko debelušna, povsem črna kavalirka in pomahala z repom. »Pričakovali smo te, ljubica.«

Kasta je začudeno pogledala svojo mami.

      »Oh, se opravičujem,« je kavalirka znova prijazno zabevskala, ne da bi ji nasmeh izginil z gobčka. »Jaz sem medicinska sestra Jelica. Zdravnica Harriet mi je sporočila, da bosta naslednje štiri tedne pod mojo oskrbo. Prepričana sem, da bova še zelo zelo dobri prijateljici.«

Pokleknila je k vozičku in zlati prinašalki ponudila tačko, ko ji jo je Kasta sramežljivo stisnila s svojo levico, pa ji je v zameno rahlo razmršila kožušček na glavi in nato podarila materinski nasmešek tudi Nayi.

      »Zelo sva pozni, na avtocesti …«

      »Oh, niti ne začenjajte, gospa Naya,« je prijateljsko bevsknila medicinska sestra. »Saj vsi vemo, kako je, ko sredi poletja zaprejo avtocesto. Pa čisto nič se vama ni potrebno sekirati, samo en pacient je prišel do sedaj, čakamo jih pa še … Uf, raje niti ne pomislim.«

Vzravnala se je in pokazala proti eni od dveh postelj. »Lahko izbirata. Zajtrk sta sicer zamudili, s kosilom smo pa danes nalašč počakali in vaju bo po pregledu počakalo v skupni jedilnici!«

Kasta je z očmi polnimi upanja pogledala najprej medicinsko sestro, nato pa še mamo. »A sem lahko pri oknu?«

      »Ne vem, zakaj ne,« se je obraz znova razvedril tudi Nayi.

      »Odlična izbira, ljubica!« je prijateljsko vzkliknila Jelica. »Prosim, nekam potisnita kovčke, bosta že potem razpakirali, jaz pa bom medtem poskrbela, da vama zdravnica ne zbeži na kosilo.«

Prijateljsko je pomežiknila in odhlačala iz sobe.

      »Mami,« je šepnila Kasta. »Mami, a to pomeni, da medicinske sestre Oven ne bom veliko videla?«

      »Mislim, da res ne,« je optimistično odvrnila Naya. »Pridi, še lulat greva, potem morava pa res pohiteti.«

       A še preden bi tačko potisnila pod Kastino ritko, počakala da jo hčerka objame okoli vratu in jo vzdignila, so se vrata znova odprla in v sobico je ritensko zakorakala visoka, celo nekoliko preveč vitka jazbečarka. Kljub širokemu vhodu so ji torbe, ki si jih je naložila čez ramena, povzročile nemalo težav, poleg tega pa se je mučila še z invalidskim vozičkom, na katerem se je povsem zvit rahlo smehljal mlad, skoraj bolestno suh črn jazbečar. Nikakor ne bi mogel skriti, da je njen sin, čeprav bi si to iz nekega razloga zaželel. Nayi se je obraz še nekoliko bolj razvedril.

      »Sindy!«

Jazbečarka je torbe nemarno odvrgla po tleh in se začudeno obrnila. Ob pogledu na zlati prinašalki, se je tudi sama prisrčno nasmejala. »Ja pozdravljena, Naya! Sploh nisem vedela, da sta bili poklicani na Smaragdno reko!«

      »Tudi jaz nisem vedela, da bova prišli,« je pohitela Naya. »Dolga zgodba, pozneje ti razložim, hitiva k zdravnici.«

      »Tudi midva,« je prikimala jazbečarka. »Poletna sezona, oni pa …«

      »Zaprejo avtocesto,« se je zahihitala Kasta. »Že celo jutro to poslušam.«

Tudi jazbečar na vozičku se je rahlo, nekoliko skrivnostno nasmehnil in počasi vzdignil tačko v pozdrav.

      »Menos, to sta Kasta in njena mami,« je nežno rekla Sindy. »Cel mesec se bosta lahko skupaj igrala.«

      »Aglala,« je ponovil mali jazbečar in obraz se mu je razlezel v izredno širok in prikupen nasmešek.

      »Ampak prej moramo opraviti, kar moramo opraviti,« se je namrščila Naya. »Drži pesti, Sindy.«

      »Veš, da bom,« je prikimala jazbečarka. »Z vsemi štirimi tačkami, če bo potrebno!«

      »Mami,« se je zamišljeno oglasila Kasta, ko sta se počasi zapeljali proti ordinaciji zdravnice Harriet. »Od kje poznaš to jazbečarko?«

Naya je pričakovala, da jo bo Kasta to vprašala ob prvi priložnosti. »Kasta, a se spomniš, da včasih grem od doma in me po ves dan ni?«

      »Aham,« je prikimala. »Po navadi rečeš, da greš na predavanja.«

      »Tako je,« ji je odvrnila mama. »To so predavanja uglednih strokovnjakov za starše otrok z gibalnimi težavami. Prav tam sem spoznala Sindy in še marsikatero drugo mamico. Z njo in tudi mnogo drugimi pa sem tudi vsak dan v stiku prek Puppybooka.«

      »Ima tudi njen Minos ceri… cerebralno paralizo?«

      »Menos,« jo je popravila Naya. »Ja. In to precej hudo obliko. Pozneje ti povem še, kaj je pri njegovi zgodbi najbolj žalostno.«

      »Kaj?« je nestrpno odvrnila Kasta.

      »Čakaj, saj sem rekla, da ti potem povem,« ji je mama odvrnila z zarotniškim glasom. »Tu sva.«

Rahlo je potrkala na vrata in ob pridušenem bevsku: »Naprej,« sta zakorakali oziroma zapeljali naprej.

       Na dva dela razdeljeno ambulanto z glavno medicinsko sestro otroškega oddelka, kokeršpanjelko Miriso na eni in fiziatrinjo bernardinko Harriet na drugi strani, je Kasta že dobro poznala. Prav tu je bila že nekajkrat na pregledu in prav tu je pred nekaj leti dobila svoj ljubi električni voziček. Starejši kužiki sta bili prijazni in razumevajoči in čeprav sta večkrat uporabljali besede, ki jih Kasta ni povsem razumela, so ji njune pohvale ob kakršnem koli napredku vedno lepo sedle v uhlje . Ko je odhajala pa ji je medicinska sestra vedno, ampak res čisto vedno ponudila veliko liziko.

      »Kar počasi,« se je kokeršpanjelka nežno nasmehnila Nayi, ko je zlata prinašalka iz torbice nestrpno izvlekla šop papirjev, ki jih je dobila v sprejemni pisarni in jih položila na njeno pisalno mizo. »Zdravnica ima še en podroben pregled, a mislim, da bi morala vsak čas končati.«

      »Dober dan, gospa Mirisa,« je zacvilila Kasta.

      »Ja, dober dan, Kasta! Dobrodošla na Smaragdno reko,« je vzhičeno odzdravila medicinska sestra. »Slišala sem, kaj ti je uspelo!«

      »Bom zaradi tega dobila …«

      »Kasta!!!« je vzkliknila Naya.

Mirisa se je široko nasmehnila in Kasta je bila prepričana, da se je le s težavo zadržala, da se ni zahihitala. »Seveda boš, Kasta, takoj po pregledu!«

      »Jupijeee,« je zavriskala.

      »Pšššt,« jo je opomnila mami.

       Kasta je vedela, kaj zdaj sledi. Fiziatrinja Harriet se bo najprej zelo dolgo pogovarjala z mami, ona pa se bo medtem poskušala čim bolj samostojno sleči vse do spodnjega perila. Zdravnica jo bo med tem opazovala in poskušala oceniti stanje njenih tačk. In če po navadi s pajkicami ni imela prevelikih težav, se je slačenje puloverja ali majice vedno zapletlo do nezavesti. Najverjetneje se bo končalo tako, da desne tačke na noben način ne bo mogla izvleči iz rokava, kaj šele, da bi si oblačilo potegnila čez glavo, mami pa ji bo lahko pomagala šele, ko bo to dovolila zdravnica.

       Nato ji bo bernardinka pretipala tako sprednje kot tudi zadnje tačke, preizkusila, koliko so gibljive, čisto na koncu pa jo bo položila na telovadno blazino in jo prijazno prosila, naj ji pokaže, kaj se je novega naučila.

       Na tem mestu se je pregled in obisk Smaragdne reke zanju po navadi končal in z mami sta se lahko samo še prijazno poslovili ter čez nekaj minut že bili na poti proti domu. Danes bo drugače, morala bo ostati tukaj. Daleč od doma, daleč od otroškega igrišča, daleč od prijateljev.

      »Pridi, ljubica, nič ne bodi žalostna,« se je toplo nasmehnila Naya, ko jima je Mirisa pokimala, da lahko vstopita v ambulanto.

      »Ampak mami, jaz pogrešam Mackija.« »Zvečer ga boš lahko videla prek video klica, saj sva se tako zmenili.«

       Kasta je bila še v petek prepričana, da se bo ob pregledu pri fiziatrinji Harriet zgolj vrgla na blazino in tam ležala, dokler se ne bosta naveličali čakati, a ob tako prijazni in topli osebi, ki jo je vedno pozdravila s širokim nasmehom in toplim, umirjenim glasom, je v hipu pozabila na kujanje.

      »Dober dan, Kasta. Dobrodošla na tvojo prvo intenzivno obravnavo na Smaragdni reki.«

      »Dober dan, gospa zdravnica,« je vrnila nasmeh.

      »Gospa, Naya, kar pomagajte ji na mizo, naj se poskusi sleči, medve pa bi se medtem malo pogovorili.«

       Fiziatrinja in Naya sta kot vedno govorili v sila nerazumljivem jeziku. Kasta je razumela zgolj kakšno besedo ali ime, a vseeno ji ni bilo težko uganiti, da razpravljata predvsem o tem, kar ji je pred nekaj dnevi uspelo na fizioterapiji s Trixi.

      »Ampak mi ne bi, če tam ne bi bilo Kara,« je vskočila, ko se je mučila potegniti desno tačko iz rokava.

      »Oooo?« se je prijazno začudila bernardinka. »Kdo pa je Karo?«

      »Moj prijatelj,« je odvrnila Kasta. »Kuža, ki se je pred kratkim priselil v našo ulico. Dalmatinček.«

      »Lepo, vesela sem, da to slišim.«

Fiziatrinja je počasi vstala s stola in se napotila proti Kasti. »Vidim, da ti slačenje še vedno dela nekoliko težav.«

      »Saj bi … saj bi…« je zajecljala mala zlata prinašalka. »Pa mi te majice delajo težave.«

      »Prepričana sem, da imam pravo osebo zate,« je zarotniško šepnila zdravnica in ji nežno pomagala povleči tačko iz rokava. »Buljuba je fantastična fizioterapevtka.«

      »Nočem nobene nove fizioterapevtke,« je zacvilila. »Rada imam svojo Trixi.«

      »Potem pa ti bo tudi naša Bubu zelo zelo všeč! Mi boš pomagala, da bova preverili, koliko se tvoje tačke lahko iztegnejo?«

       Pustila je, da ji je fiziatrinja počasi potegnila majico čez glavo ter jo nato nežno polegla na mehko telovadno blazino. Povsem refleksno je rahlo stisnila zobke, kajti ni ji bilo všeč, da se kdorkoli drug kot njena mami, oči ali Trixi dotika njenih zadnjih tačk. En sam nepreviden gib je bil včasih dovolj, da je doživela bolečino. A Harriet je vedela, kaj dela. Prijem njenih mehkih, lepo negovanih tačk je bil nežen in strokoven in čisto počasi jih je raztegovala ter ob tem ves čas opazovala izraz na Kastinem obrazu.

      »Auči!«

Prijem je v istem hipu popustil in Harriet ji je nežno pogladila tačko po celi dolžini. »Vse je v redu. Lahko pogledava še drugo?«

      »Mhm,« je pokimala.

Tudi pri drugi tački se je zgodba ponovila. Fiziatrinja je resnično imela občutek za majhne kužke in Naya je slej ko prej imela prav, ko ji je pred vsakim pregledom povedala, da je Harriet v svoji dolgi karieri na Smaragdni reki dala skozi že tisoče takšnih pregledov in da točno ve, do kod lahko gre.

      »Tako, Kasta,« se je nasmehnila bernardinka. »Zdaj pa se prosim prevali na trebuh in mi pokaži, kako si vstala s Trixi in svojim novim prijateljem.«

       Tega se je Kasta najbolj bala. Bolj kot v petek, soboto in nedeljo samega odhoda na Smaragdno reko. Da bo fiziatrinja dejansko želela videti, kako je vstala in se zadržala na tačkah tri sekunde. Kako neki naj to zmore? S Trixi je garala po cele dneve, da ji je enkrat uspelo. Trixi je seveda trdila, da je to naredila že večkrat, da je ni držala, ampak Kasta ji še vedno ni povsem verjela.

      »Ne vem, ali …« je zajavkala.

      »Nič hudega, če se ti ne bo uspelo zadržati na tačkah cele tri sekunde,« je pohitela fiziatrinja. »Želim pa videti, kako se boš potrudila.«

Ob njenem žametnem, materinskem glasu se je spet povsem sprostila. Morda pa lahko poskusi. Če bo padla na blazino, se utegne Harriet še premisliti in jo poslati domov k prijateljem. To pa bi bilo presenečenje, še posebej za Macka.

       Vzdignila je glavo in v blazino uprla levo tačko. Ampak to ni bila presušena zemlja, v katero je lahko zapičila kremplje in se tako počutila vsaj malo bolj stabilno. Pogledala je Nayo.

      »Nič ne bo narobe, blazino bomo kmalu zamenjali,« je Harriet zamahnila s tačko. »Kar pogumno.«

Iztegnila je krempeljčke v mehko peno in počasi položila nanjo še blazinice desne tačke. Prav počasi in brez vidnejšega napora je vzdignila prsni koš navzgor. Kako je že rekla Trixi? Težo telesa je potrebno enakomerno razdeliti med obe sprednji tački, sicer tista, ki bo bolj obremenjena, ne bo zdržala. Iztegnila je tudi krempeljčke desne tačke in jih zapičila v blazino.

      »Kar tako naprej,« jo je spodbudila fiziatrinja.

Zdaj je bil na vrsti najtežji del in Kasta je zbrala ves pogum, ki ga je premogla. Bo, kar bo. Če bo že padla, bo vsaj na mehko, kar nikakor ni bilo nezanemarljivo. Stisnila je zobke in na blazino položila blazinice zadnje leve tačke. Za hip ji je zdrsnilo, toda ne dovolj, da bi izgubila ravnotežje in pogum. Rahlo je zacvilila in zelo počasi, a karseda zanesljivo, v mehko podlago uprla tudi blazinice desne tačke. Tiho je zacvilila.

      »Mhm, odlično ti gre,« je skoraj zapredla fiziatrinja.

Kasta se ni utegnila niti zahvaliti. V istem hipu, ko ji je v ušesa priletela pohvala, je z ritko preveč hitro in vse preveč silovito sunila navzgor in … 

ČOF!!! 

Naenkrat se je znašla na boku na blazini in jezna sama nase glasno zalajala. »Mami, sori, obljubim, da mi bo v drugo uspelo.«

       Pogledala je Nayo, nato še zdravnico in od presenečenja široko razprla oči. Mami ni bila jezna, češ da se ni dovolj potrudila. In tudi Harrietin smrček ni sumljivo utripal v iskanju primernega komentarja. Obe sta naravnost sijali od sreče in zadovoljstva, čez nekaj sekund pa je fiziatrinja zadovoljno pokimala.

      »Kasta, to je bilo fantastično. Prav to sem želela videti.«

      »Ampak, ampak …« je zajecljala zlata prinašalka. »Saj mi ni uspelo.«

      »Nič hudega!« je vzkliknila fiziatrinja. »Pred nekaj tedni si bila tukaj, pa nisi zmogla pol toliko kot danes. Se res ne spomniš?«

Ne da bi počakala na odgovor, se je spet obrnila k Nayi. »Kaj pa tista govorna napaka?«

Naya je rahlo odkimala. »Včasih se ji zatakne pri kakšni težji besedi ali besedni zvezi, kot je recimo 'cerebralna paraliza', to je pa vse.«

      »Odlično,« je bolj sama zase kot zanjo odvrnila fiziatrinja. »Torej te ne bomo nadlegovali še z logopedinjo, Kasta. Dve uri fizioterapije dopoldne, od tega ena ura na Inno walkerju, še ena ura popoldne in … in …«

Kasta je napela ušesa. Samo, da se ne bi fiziatrinja domislila, da bi bilo dobro, če bi imela popoldne kakšno uro pouka.

      »Bi morda preizkusila naš bazen?«

      »Bazen!?« je vzkliknila in pogledala Nayo.

      »Ja, čisto pravi bazen,« je odvrnila Harriet in se rahlo zahahljala. »Če ne želiš, bom seveda razumela.«

      »Jaaaa, želim, seveda želim!« je zalajala, čeprav še vedno ni docela dojela.

       Kolikokrat si je želela, da bi se lahko vsaj malo ohladila v ribniku na otroškem igrišču, kar so si občasno privoščili njeni prijatelji. Tako kot njej so starši tudi njim izrecno prepovedali, da bi se vodi sploh približali, a predvsem fantje in Gama so se na prepoved gladko požvižgali. Resda niso plavali v globoko vodo, a vseeno je bilo čofotanje čisto prijetna zabava, ob kateri so se v vročih dneh zlahka ohladili. Njo so ob tem redno škropili ali špricali z vodnimi pištolicami, a to niti približno ni bilo enako. Zdaj pa … Zdaj pa pride na Smaragdno reko in tu jo čaka čisto pravi bazen! Za hip jo je spreletelo, da morda sploh ni slabo, ker jo je fiziatrinja povabila na intenzivno obravnavo. Pa karkoli to že pomeni.

      »Odlično,« se je bernardinka še enkrat ljubeče nasmehnila in si hitro nekaj zapisala na list. »Torej fizioterapija z Buljubo in terapevtsko plavanje z Alfo. Če bosta karkoli potrebovali, se, prosim, oglasita pri medicinski sestri Mirisi in z veseljem vam bo uredila srečanje.«

      »Hvala, gospa zdravnica,« je hvaležno odvrnila Naya.

      »Ja, hvala,« je pokimala tudi Kasta. »Mami, a lahko zdaj greva? Umiram od lakote.«

      »Kasta, noooo …«

A fiziatrinja se je zgolj od srca nasmejala in zlati prinašalki skuštrala kožušček na glavi. »Seveda, ljubica, tudi moj želodček že močno protestira. Uživaj na Smaragdni reki, pa se še kaj vidiva.«

       Čez nekaj minut sta že sedeli za dolgo mizo v jedilnici. Bila je skoraj povsem prazna, le dobra dva metra od njiju je na podobnem invalidskem vozičku, kot ga je imela sama, sedel gladkodlaki prinašalec čokoladno rjave barve. Bil je nekaj let starejši od nje in nekoliko debelušen, a ne preveč. Med gledanjem neke vsebine na tabličnem računalniku je počasi prežvekoval.

       Kasta se je na pregledih že nekajkrat zapeljala tako čez dnevno sobo, ki je bila tik za vogalom, kot tudi skozi jedilnico, a nikoli si ne bi mislila, da bo kdaj jedla za to mizo. Niti predstavljati si ni znala, kaj jo čaka, a vseeno se je skupaj z Nayo vljudno zahvalila medicinski sestri Jelici, ki je pred njo položila plastičen pladenj z železno skodelico in širokim krožnikom. Oboje je bilo pokrito z roza plastičnimi pokrovi.

      »Kaj je to?« se je ozrla k mami.

      »Hmmm, ne vem. Predlagam, da poskusiva, potem pa greva takoj v slaščičarno,« je odvrnila Naya in ji z veščo potezo potegnila pokrovček z železne skodelice.

      »Mmmmmm,« je zacvilila Kasta. »Goveja juha! Me prav zanima, kakšna je!«

      »Ni slaba,« se je z druge strani oglasil gladkodlaki prinašalec. »Nasploh hrana ni slaba, samo malo premajhne porcije so.«

Presenečeno je vzdignila smrček s pladnja in pogledala proti njemu. Rjav kuža z globokimi kostanjevo rjavimi očmi je medtem ugasnil tablični računalnik in jo nežno gledal. »Je to tvoja prva intenzivna obravnava?« je dodal.

      »Aha,« je odvrnila. »Pa tvoja?«

Kuža je rahlo zavzdihnil, premaknil ročico na vozičku in vzvratno zapeljal od mize. Vešče se je obrnil za devetdeset stopinj.

      »Jaz sem že četrtič. Ali petič, ne vem več,« je rahlo zavzdihnil, ko je zapeljal proti njej. Skomignil je z rameni, nato pa podal tačko čez mizo. »Jaz sem Ren.«

Kasta mu je namenila prijazen nasmešek. »Jaz pa Kasta. Če želiš, lahko sediš tu.«

      »Z veseljem!« je bevsknil brez obotavljanja.

      »Kje imaš pa Neno?« se je oglasila Naya. »V sobi. Razpakirala bo torbe. Na avtocesti …«

      » … je bila grozna gneča,« se je zahihitala Kasta. »Mami, a tudi Renovo mami poznaš?«

      »Aham,« je odvrnila Naya, medtem ko se je iztegnila proti Renovemu pladnju in ga počasi porinila proti njemu. »Pa ne samo njo, tudi njegovega očija poznam.«

      »Naši starši se vsi poznajo med seboj,« je pokimal gladkodlaki prinašalec. »Eni bolj, drugi manj. Mami mi veliko pripoveduje o drugih kužkih. Tudi zate sem že slišal.«

      »Upam, da kaj lepega,« se je zahihitala Kasta in odkrila pladenj z glavno jedjo. »Mmmm, mami!! Pica!! Pica s pravimi paradižniki in papriko!«

      »Če ti je všeč zelenjava, ti jo z veseljem prepustim,« je veselo zalajal Ren.

       Prijateljstvo je bilo v hipu sklenjeno in ko je čez dobro urico v četrti stavbi Smaragdne reke, v prijetno klimatizirani in dobro založeni slaščičarni, počasi lizala čokoladni sladoled z veliko merico smetane in klepetala z Renom, je že pozabila, kako zelo se je branila prihoda v glavno mesto.

       Njen novi prijatelj, ki ga je čez dober mesec čakal zadnji, deveti razred osnovne šole, ni bil samo izredno klepetav in predvsem zelo prijazen kuža, temveč je bilo od daleč videti, da ga poleg video igric (ob čemer se je Kasta spet spomnila na Macka) zanima čisto vse in da je šola nekaj, kar je zanj dobesedno mala malica.

      »A se to cele dneve učiš?« ga je v nekem trenutku prekinila zlata prinašalka.

      »Ah kje pa,« se je zarežal. »Nisem piflar. Samo v šoli poslušam, pa mi kar gre v uho.«

      »Kako?«

      »Ne vem. Enostavno si zapomnim, to je vse. Tako kot trike pri video igricah.«

       Nekaj minut sta se tiho sladkala vsak s svojim sladoledom. Kasta je bila že povsem popackana okoli ust in po majici, a zdelo se je, da Ren tega sploh ni opazil, pa tudi Naya se ob čvekanju z njegovo mamo Neno, precej svetlo gladkodlako prinašalko, enkrat za spremembo ni vznemirjala, ker je spet umazala najlepšo majico.

      »Te lahko nekaj vprašam?« se je na koncu opogumila.

      »Seveda. Karkoli!« se je nasmehnil Ren in zadovoljno cmoknil. »Ja, tu imajo res najboljši sladoled. Cel dan bi ga lahko jedel, pa se še ne bi naveličal.«

      »Daj no, Ren,« je Nena zavila z očmi. »Ne pretiravaj, lepo te prosim.«

Kasta se je sramežljivo nasmehnila, nato pa svojo pozornost spet preusmerila k svojemu novemu prijatelju. »Rekel si, da si že četrtič ali petič na Smaragdni reki. A to pomeni, da si že velikokrat sam vstal na noge in da boš kmalu hodil?«

Ren je počasi odložil žličko k robu krožnička in čeprav mu simpatičen nasmeh ni izginil z gobčka, je bilo videti, da se je nekam zamislil.

      »Zakaj pa misliš, da sem že velikokrat vstal?«

      »Ne vem,« je skomignila Kasta. »Jaz nisem bila še nikoli na intenzivni obravnavi. Zdaj ko sem v četrtek prvič vstala brez pomoči in se zadržala na tačkah tri sekunde, pa me je zdravnica takoj poklicala.«

Renu so se od presenečenja na široko odprle oči, gobček pa se mu je povesil v nekoliko nejeveren smehljaj. »Tri sekunde so ti uspele? Brez pomoči? Waw!«

      »Aham. Ful je bilo naporno.«

Gladkodlaki prinašalec ji je namenil občudujoč pogled. »Meni še ni uspelo. Moje tačke me brez pomoči ne zadržijo niti pol sekunde. Niti stotinko sekunde!«

Kasta si sicer ni znala predstavljati, koliko je to stotinka sekunde, a zdelo se ji je logično, da je to veliko manj od treh sekund, kar je tistega norega četrtkovega dopoldneva uspelo njej.

      »Ne razumem. Saj si starejši in si imel več časa kot jaz.«

Ren je premaknil prazno skodelico na sredino mize in z jezikom polizal nekaj sladkih kapljic s smrčka. Povsem očitno je bilo, da ga je Kasta spravila v zagato.

      »Oba imava cerebralno paralizo,« je nazadnje počasi zapredel. »Ko me je mami rojevala, je prišlo ob rojstvu do težav in za več minut sem ostal brez kisika. To je bilo dovolj, da so se moji možgani poškodovali.«

Za hip je pomislil, uprl pogled v zrak ter ošvrknil svojo mamo ali ga ne bo prekinila.

      »Kužkov s cerebralno paralizo je zelo zelo veliko. Nekaterim se skoraj sploh ne pozna, drugi ne bodo nikoli okrevali, jaz in ti pa se morava zapeljati z vozičkom, ko želiva nekam priti.«

      »Aham!« je veselo vzkliknila Kasta. »Tudi jaz tako rečem vedno, ko me kdo vpraša, zakaj sedim na vozičku.«

Ren se ni pustil motiti. Še vedno globoko zamišljen je nadaljeval misel, kot da ga zlata prinašalka sploh ne bi prekinila.

      »Nama je to normalno. Pa mojim in tvojim staršem in prijateljem tudi. Ampak ni pa vsem. Saj ne, da bi se hotel komu smiliti, ker nikoli nikomur ne bom pustil, da bi me pomiloval, ampak ne bi verjela, kaj vse se mi je dogajalo v osnovni šoli.«

      »Kaj!?« je vzkliknila Kasta in od presenečenja na široko razprla oči.

      »Drugi kužki, predvsem tisti iz višjih razredov, so mi neštetokrat poškodovali voziček ali pa me zafrkavali. Pa bi vse potrpel, če ne bi bilo slabih kužkov tudi med učitelji.

       Pred nekaj leti me je imela učiteljica za matematiko na piki. Prepričana je bila, da kužki ki ne znajo hoditi, spadajo v posebno šolo. Enkrat, ko me je poklicala k tabli, sem jo prosil, ali to lahko prestaviva na naslednji dan, ker sem bil tistega dne že vprašan zgodovino, geografijo in fiziko. Rekla mi je, da ni ona kriva, če hodim v šolo nepripravljen in da mi bo kar dala cvek. Potem sem se vseeno odločil, da grem k tabli ...«

Zlata prinašalka je za nekaj sekund pozabila na dihanje.

      »To je bila tistega dne moja četrta petica,« je počasi zaključil Ren. »In ne vem, komu naj bom hvaležen, da imam vsaj med sošolci dobre prijatelje, ki jim ni mar, da sedim na vozičku in jim je popolnoma vseeno, da ne zmorem vsega, kar zmorejo oni. Brez njih bi že zdavnaj znorel.«

Kasta bi prisegla, da so se mu oči, s katerimi je naravnost skozi njo zrl nekam v daljavo, pravkar napolnile s solzami in spreletelo jo je, ali tako kot ona tudi Ren pogreša svoje prijatelje.

      »Trudim se, da se ne bi smilil sam sebi, ampak včasih je tako težko … Ko se zgodi krivica.« Iztegnil je tačko proti Kasti in jo ljubeče pogledal. »Še nikoli nisem samostojno vstal na svoje tačke. In ne vem, ali bom kdaj hodil. Morda so pa moji možgani poškodovani bolj kot tvoji. Ne vem. Ampak to bodo ostale moje sanje. In zanje se bom boril, vse dokler bom imel kaj moči. Zaradi mame in očija. Pa zaradi prijateljev. In tudi zaradi vseh slabih ljudi, ki so mi kdajkoli naredili kaj slabega.«

      »Žal mi je, ker so se ti dogajale slabe stvari,« je čez nekaj sekund zašepetala Kasta in svojega novega prijatelja nežno pobožala po čokoladno rjavi tački. »Moja učiteljica je zelo prijazna, vedno mi pomaga. In moji sošolci in sošolke tudi.«

      »Tudi pri meni do četrtega razreda ni bilo težav,« je otožno odvrnil Ren in nežno stisnil njeno tačko. »Tudi na šolske izlete in ekskurzije sem vedno lahko potoval z drugimi sošolci in sošolkami. Učiteljica ali šofer sta me je z lahkoto nesla z avtobusa in me posadila v električni voziček. Potem pa sem zrasel. Zadnja tri leta nisem mogel s šolo nikamor, ker nihče noče prevzeti odgovornosti zame. Mami pravi, da ta svet včasih ni pravičen, ampak sam se s tem ne bom nikoli sprijaznil. Nikoli!«

      »Jaz …jaz ...« je presenečeno zajecljala Kasta. »Jaz sem mislila, da so tu na Smaragdni reki samo kužki, ki že skoraj sami hodijo.«

Ren je počasi odkimal. »Niti pod razno. Saj jih boš v prihodnjih tednih zagotovo veliko spoznala. Ampak dajva midva raje o čem drugem, da ne bova na koncu oba slabe volje.«

       A kljub temu, da sta oba rade volje preusmerila pogovor od Renovih trpkih spominov k najbolj modernim video igricam, ki jih je njen novi prijatelj med počitnicami igral od ranega jutra pa vse do poznih nočnih ur, včasih tudi, dokler mu mami ali oči nista na silo ugasnila računalnika, Kasta ni mogla kar tako pozabiti njegovih besed.

       Ali na tem svetu res obstajajo tako hudobni kužki, kot je ta učiteljica matematike? Rena ni marala samo zato, ker ne more hoditi po svojih tačkah, čeprav ni sam kriv, da je temu tako. Tako kot ni nihče kriv, da tega ne zmore sama. Njeni starši so jo vedno učili, da ni nič manj vredna, ker se naokoli vozi v vozičku in tudi njeni prijatelji so to sprejeli. Na koncu tudi Karo. Povsem vseeno ji je bilo, ali bo kdaj lahko sama hodila ali ne. Če bi to nekega dne dočakala, bi bilo odlično. Če ne, pa tudi prav. Ampak kaj pa, če je na svetu še veliko takšnih kužkov, kot je ta učiteljica in jo vse to še čaka? In kaj če se bo nekega dne zgodilo, da bodo vsi njeni prijatelji lahko odšli na izlet, sama pa ne bo mogla z njimi, ker bo že prevelika, da bi jo učiteljica Magalis lahko dvignila v naročje in jo nesla na avtobus ali dol z njega?

       Več kot jasno ji je bilo, da je Renu zelo žal, da ji je vse to sploh povedal, saj slabe volje ne bi mogla skriti niti, če bi si to želela. A ni je mogel pripraviti, da bi se sprostila tudi, ko se je počasi, a zelo zanesljivo bližal večer in se je otroški oddelek Smaragdne reke povsem napolnil s mladimi in malo starejšimi kužki s takšnimi in drugačnimi gibalnimi težavami in sta se pred gnečo, ki je nastajala v jedilnici in na hodnikih, umaknila v dnevno sobo ter odigrala maratonsko partijo kart 'Ena kost'

      »Oprosti,« je navsezadnje poklapano izdavil, ko se Kasta tudi desetemu vicu po vrsti ni niti nasmehnila. »Saj mami pravi, da bi včasih lahko bil tudi tiho, ampak kaj ko tako rad govorim.«

      »Heeej,« se je navsezadnje le nasmehnila. »Nič hudega. Vesela sem, da si mi vse to povedal.«

      »Jaz pa ne. To se je dogajalo meni. Nikjer ne piše, da se bo tudi tebi.«

Zlata prinašalka se je pritajeno zahihitala.

      »Kaj?« se je Ren presenečeno ozrl okoli sebe.

      »Pomislila sem, kako bi Macki reagiral, če bi bila kakšna učiteljica nesramna do mene.«

      »Macki? Tvoj fant?«

      »Neeee,« se je zarežala Kasta in rahlo zardela. »Samo dober prijatelj. Ne samo dober. Najboljši! Od vrtca dalje me ščiti, včasih še preveč.«

      »In kaj bi naredil? Bi ji rekel, da bo naščuval svojega očeta nanjo?« je smehljaje odvrnil Ren in ji prijateljsko pomežiknil.

Kasta je prasnila v smeh, da jo je kar zvilo. »Jaaaaaaaa!!! Točno to bi naredil!«

       Druženje se je nadaljevalo tudi ob večerji, ko je medicinska sestra Jelica vsem po vrsti na krožnike naložila po dve palačinki in zraven dodala majhen tetrapak jabolčnega soka.

      »Dober tek vsem skupaj,« je glasno zaželela, ko je na koncu postregla tudi Kasto in Rena. »Najejte se, potem pa v svoje sobe, umijte si zobke in hitro spat. Jutri se vaše intenzivne obravnave začenjajo zares!«

       Kasta kar ni mogla verjeti, da je lahko bila tako trapasta, da je mislila, da bodo na Smaragdni reki samo kužki, ki hodijo po svojih tačkah ali pa so tik pred tem. Sicer do sedaj res ni bila še na nobeni intenzivni obravnavi, a hkrati ji ni nihče rekel, da je ta rezervirana samo za tiste, ki so tik pred tem, da se postavijo iz invalidskega vozička na lastne tačke.

       In prav zares se je v jedilnici zbrala pisana druščina. Visok, mišičast bokser, celo kakšno leto starejši od Rena, ki se je naokoli poganjal na ročnem invalidskem vozičku. Pa mala pekinezerka z zasanjanim pogledom in celim kupom cevk na vozičku in telesu. Pa kokeršpanjelka z debelo povitimi zadnjimi tačkami. Poleg malega jazbečarja Menosa, ki ga je spoznala takoj po prihodu na Smaragdno reko pa še kopica drugih kužkov in kužik najrazličnejših velikosti in pasem. Nekateri na vozičkih, drugi na berglah, tretji so le s težavo hodili, četrti pa zgolj nekoliko šepali. Niti v najbolj norih sanjah pa si ne bi mislila, da bi tu lahko spoznala tako prijetnega fanta, kot je bil Ren, in nekje v kotičku misli si je zaželela, da bi bila v teh štirih tednih čim več časa z njim.

      »Mami,« je zalajala, ko je čofotala v kadi in pustila, da ji je Naya s krtačo drgnila oranžen kožušček. »Mami, a lahko grem k Renu v sobo, da bova še malo igrala igrice na tablici?«

      »Jooj, Kasta,« je zavila Naya. »Še cele štiri tedne bosta skupaj. Še veliko priložnosti bo. Sicer pa … Kaj nimaš ti še nekaj nujnega opraviti nocoj?«

      »Uuuu, ja!« je vzkliknila. »Macki! Mackija moram poklicati!«

      »No vidiš. Kaj pa je to za eno prijateljstvo, če pozabiš na prijatelja že zaradi nekaj video igric?«

       Nazadnje je bilo dolgega dneva le konec. Sveža in prijetno dišeča se je namestila na posteljo ob oknu in se ljubeče nasmehnila Sindy, ki je poskušala svojemu sinu na vse mogoče načine potisniti nekaj pisanih tablet v gobček, ta pa se je zvijal, renčal in odmikal glavo ter ob tem nerazumljivo momljal.

      »A vam lahko jaz kako pomagam?« se je nazadnje opogumila.

      »Ne moreš, Kasta,« je jazbečarka zmajala z glavo. »Tudi tvoja mami me je že vprašala, a res ne moreta ničesar storiti. Te tablete pa mora Menos obvezno pojesti, sicer nocoj nihče od nas ne bo veliko spal.«

       Zlata prinašalka je pomislila, da verjetno ni pravi trenutek za nadaljnja vprašanja, kaj točno to pomeni, a ob zvokih, ki jih je Menos spuščal, zdaj res ni mogla zagnati Vufferja in poklicati prijatelja.

      »Mami, a lahko grem …«

      »Pšššt, Kasta. Samo še malo, da Menos pogoltne zdravila in zaspi,« je odločno zasikala Naya. »Objemi Yorkija, saj ne bo več dolgo trajalo, potem pa skupaj pokličeva Macka.«

A Menos se ni bil voljan vdati mamini volji in prav neverjetno je bilo videti, da ima tako suhcen in droben kuža toliko moči. Kasta je le še od daleč slišala vedno bolj pritajeno renčanje in škripanje rumene postelje, prisegla bi lahko, da je slišala še Sindyjin obupan vzdih in kovinski zvok, ko je jazbečarka odložila žlico s tabletami na nočno omarico, nato pa jo je spanec dokončno premagal.

*

       Mack je glasno godrnjajoč izpod svoje postelje potegnil kup zastarelih stripov. Kako neki se je pa to znašlo tukaj? Povsod jih je iskal, ko je nekoč obljubil Neru, da mu jih prinese. Ali pa sploh niso bili njegovi in si jih je sam v resnici sposodil od nemškega ovčarja.

       Sicer pa je bil povsem upravičeno nekoliko ponosen sam nase. Tekom dneva je dvakrat poskušal pretentati mamo, ko je kaos v sobi zgolj ublažil tako, da je največje stvari nerodno stlačil kamor koli se mu je zazdelo, da jih ne bo opazila in ji šel povedati, da je končal. A Malina ne bi bila njegova stroga mami, če ne bi prevare opazila v manj kot eni minuti. Dovolj je bilo, da je nekoliko močneje odprla predalnik, v katerega je zbasal prepotena in umazana oblačila, pa so ta kar zletela ven.

       Nazadnje je le spoznal, da je ne bo mogel prinesti naokoli in se je lotil pravega pospravljanja. Knjige in stripe na najvišje police, igrače na regale, s katerih je prej z vlažno krpo pobrisal prah. Tudi sesalec je privlekel iz sobe za likanje in skoraj dobro uro vlekel debele kosme prahu izpod postelje in iz vseh kotičkov, do katerih je cev segla. In ob tem, ko je našel kup stvari, ki jih je že zdavnaj izgubil, si je sicer sila nerad, ampak vendarle moral priznati, da je soba naenkrat postala veliko veliko lepša, preglednejša in celo večja.

       Skrbelo ga je samo nekaj.

       Kasta.

       Odkar se je lotil pospravljanja, se ni ločil od svojega iDoga. Ves čas ga je imel v žepu in pozorno poslušal, ali ne bo morda začutil vibriranja ali slišal melodije zvonjenja. Nekajkrat se mu je že zazdelo, da nekaj sliši ali čuti, a ko je v hipu vse spustil iz tačk in zgrabil majhno elektronsko napravico, se je izkazalo, da se mu je samo zdelo.

PLINK! PLENK!

Presenečeno je vzdignil uho k oknu na povešenemu stropu podstrešne sobice. Kaj je bil ta zvok?

PLENK!

Spet. Ne, zunaj zagotovo ni začela padati toča, v tem primeru bi bila šipa že popolnoma mokra.

PLINK! PLENK! PLINK, PLINK!!

Ne, to nikakor ne morejo biti prisluhi.

       Skočil je na posteljo, se iztegnil, kolikor je bil dolg, in z vso močjo odrinil strešno okno navzgor. Večerna sopara po še enem pasje vročem dnevu mu je udarila v smrček, a ni se veliko menil zanjo, kot tudi ne za to, ker je hlad, ki ga je oddajala klima nad posteljo začel odtekati na prosto. Na cesti pod hišo je zagledal tri znane smrčke. In če se je dveh razveselil, kot že zelo dolgo ne, ga je ob tretjem prijela sveta jeza.

      »Pa kje si ti?!« je glasno zalajal Nero in spustil po tleh nekaj drobnih kamenčkov, kakršne je očitno metal na streho. »Že ves dan te iščemo.«

Mack je s težavo pogoltnil slino. Neru in Zari bi že nekako priznal, da je v hišnem priporu. Ampak da bi pa to slišal Karo, za katerega bi lahko prisegel, da se mu privoščljivo nasmiha ... Ne, to pa ni prišlo v poštev v nobenem primeru.

      »Prevroče je bilo,« je bleknil in se s sprednjimi tačkami potisnil višje skozi okno.

      »Aha,« se je porogal Karo. »In tvoja mami se boji, da bi te pičilo močno večerno sonce, zato nam je rekla, da ne moreš dol.«

Poleg Kara, sta se glasno zasmejala tudi Nero in Zara. Macku je bilo povsem jasno, da jim je njegova mami povedala vse o hišnem priporu in razlogih zanj. A svoje jeze nad popolnoma zapravljenim dnevom počitnic, pomešane z obupom, ker ga Kasta še vedno ni poklicala, vseeno ni mogel zadržati.

      »Poslušaj, ti mešanec! Srečo imaš, da se mi ne da dol, ker bi ...«

      »Hej, nisem jaz kriv, če zjutraj nisi mogel vstati!« je tudi dalmatinec povzdignil glas. »Ampak ti pa povem, da je bila Kasta zelo razočarana!«

Mackov divji lajež se je zdaj najbrž slišal čez pol malega mesta.

      »Daj, Mack, umiri se,« se je naposled oglasila še Zara in dalmatinčku nalašč stopila na tačko, da mu je privoščljiv smehljaj v hipu splahnel. »Zjutraj ob osmih pridi na igrišče, mi trije imamo eno idejo in mislim, da ti bo všeč! Pa glej, da spet ne zaspiš!«