Kasta je prisrčna mala zlata prinašalka. Šteje že polnih deset let in to ni kar tako, kajti to pomeni, da bo naslednje leto zakorakala v prava najstniška leta. Rada počne čisto vse, kar radi počnejo vsi desetletni kužki. Rada ima svoja starša, mamico Nayo in očija Andija. Rada gleda risanke in igra video igrice. Zvečer se v postelji rada stisne k svojemu medvedku Yorkiju, počaka, da jo oče pokrije z njeno najljubšo odejo, nato pa ga objame in mu pove, da ga ima najraje na celem svetu. Najraje od vsega pa se Kasta igra s svojimi pasjimi prijatelji. Med poletnimi počitnicami cele dneve prebijejo na največjem in hkrati edinem igrišču v ulici astronavtke Lajke, na robu mesta. Tam se igrajo, spoznavajo svet, se včasih sprejo, a se tudi hitro spet pobotajo.
Ampak Kasta je vseeno nekoliko bolj posebna od svojih prijateljev. Zaradi bolezni, ki ima tako zapleteno ime, da jo desetletni kuža komaj zna izgovoriti, cerebralne paralize, Kaste njene zadnje tačke ne držijo, s sprednjo desno pa le s težavo drži v roki žlico ali barvico. Zato se Kasta doma večinoma nerodno plazi po trebuhu ali se pusti nositi, ko gre ven, pa se zapelje s svojim električnim invalidskim vozičkom. A motili bi se, če bi pomislili, da zaradi tega cele dneve žalostno gleda naokoli, objokuje svojo usodo in vdana vanjo renči na vse, kar leze in gre. Ah, kje pa. Kasta se od jutra do večera veselo smeji, s svojim očarljivim pogledom omehča srce vsakega kužka in včasih s svojimi prijatelji tudi še prehitro ušpiči kakšno neumnost. Tako je enkrat z žogo razbila šipo na oknu soseda, ostarelega šnavcerja Pepija, in med zalivanjem rož pred hišo z vrtno cevjo poškropila jezično sosedo, pudljico Kalio. Pa da ne boste mislili, da sta bila oba kaj manj jezna nanjo samo zato, ker se naokoli vozi na vozičku, namesto da bi tekala po dveh tačkah. Prav pošteno jih je slišala, tako od njiju kot tudi od svojih staršev. Ne, zaradi svoje bolezni Kasta ni nič na slabšem, ampak tudi nič na boljšem ne. To sta jo mama in oče naučila že pred časom in Kasta to rada ponovi. A nekega dne je spoznala, da tako ne mislijo čisto vsi kužki v ulici astronavtke Lajke.
Bil je še en lep in zelo vroč poletni dan, ko se je Kasta skoraj točno opoldne na vozičku pripeljala do največjega in edinega igrišča v ulici. Po njem so že tekali in se igrali čisto vsi njeni prijatelji. Pitbul Mack in nemški ovčar Nero, najmočnejša kužka v ulici, ki okoli vratu tudi že ponosno nosita jekleni verižici, sta se učila hoditi po sprednjih tačkah, ob čemer sta ju prisrčni in vedno razigrani pudljica Aisha in maltežanka Merry občudujoče opazovali in se pritajeno hihitali. Buldog Lars in haskica Gama sta se šla dirko z avtomobilčki na daljinsko upravljanje okoli celega igrišča in navdušeno vpila, ko je komu od njiju uspelo drugega izriniti s proge. Hrtinja Zara, hčerka mestnega knjižničarja, je sedela na klopici in jorkširski terierki Lavi kazala slike iz debele knjige, ki si jo je izposodila navsezgodaj zjutraj ter ji obenem nekaj zavzeto pripovedovala. Dvojčka Amor in Eros, drobna, toda navihana beagla, pa sta se vrtela na vrtiljaku in glasno lajala od užitka, ko jima je zrak mršil dolga ušesa.
»Živijo, družba!« je zaklicala Kasta.
Vsi hkrati so se obrnili in ko so jo zagledali, so se jim gobčki razlegli v široke nasmeške in družno so se zapodili proti njej.
»Mislili smo že, da te danes ne bo!« je navdušeno zabevskal Nero.
»Ja,« je dodala Aisha. »Ustrašili smo se, da si zbolela, ker smo se včeraj škropili ob robu ribnika in smo imeli na koncu vsi čisto mokre kožuščke.«
»Ah kje,« je odkimala Kasta. »Domov sem prišla malo mokra, a me je mami hitro preoblekla. Pa tudi nič jezna ni bila. Danes sem imela pregled pri svojem fizatru.«
»Misliš fizioterapevtu?« jo je popravil Lars.
»A-a,« je odkimala Kasta. »Fizi...fiza...joj, kako so te besede težke.«
»Najbrž misliš na fiziatra,« je učeno, a s svojim širokim nasmeškom rekla Zara in si popravila očala, ki so ji zlezla na smrček.
»Fiziatra?« je presenečeno pogledal Mack. »Kaj je pa zdaj to?«
»Fiziater je zdravnik, ki obravnava kužke z gibalnimi težavami, kot je naša Kasta,« je razložila najbolj načitana majhna kužika v ulici. »Prav tako, kot gremo vsi kdaj pa kdaj k zdravniku, ko smo bolni, mora tudi Kasta včasih k fiziatru, da pogleda, kaj je z njenimi tačkami in ji predpiše ustrezne terapije.«
Vsi prijatelji dobro vedo, da Kasta vsako dopoldne obišče svojo prijazno fizioterapevtko, mopsico Trixi. Ta ji razteguje tačke, da jo manj bolijo, uči jo vaj, s katerimi ohranja moč v svojih drobnih mišicah in jo poskuša naučiti prvih pravih korakov. Trixi tudi pravi, da bo Kasta nekega dne lahko čisto sama hodila, ampak samo, če bo dovolj pridno trenirala. Nekajkrat jih je vse skupaj tudi že obiskala na igrišču in vsem je bila zelo všeč. Ampak za fiziatra pa še niso slišali.
»Je pregled kaj bolel? Če je, bom rekel očiju in bo ...« je Mack pokazal svoje ostre zobke.
»Ne,« se je zahihitala Kasta. »Prav nič. Zdravnica bernardinka Harriet je bila ful ful prijazna. Rekla je, da mi gre odlično in me vprašala, če se že veselim naslednjega šolskega leta.«
»Jaaaaaaaa, šola,« sta vzkliknili Zara in Lava.
Pasja druščina v ulici zelo rada hodi v šolo. Jeseni in čez zimo, ko je zunaj hladno, jo vsak dan pridno obiskujejo in se učijo pisanja, branja, računanja in tujih jezikov. Ob koncu minulega šolskega leta, jim je učiteljica rotvajlerka Magalis zaželela prijetne počitnice in jim naročila, naj si dobro odpočijejo, saj se čez tri mesece začne resno šolsko delo, ampak nihče ni vedel, kaj natančno je s tem mislila.
»Ahhh, šola,« je vzdihnila Aisha. »Ko le ne bi bilo toliko matematike.«
»Pusti zdaj matematiko, kje je še to,« ji Amor v hipu pregnal skrbi in razigrano skočil v zrak. »Pridi, Kasta.«
»Se boš z nama zavrtela na vrtiljaku,« ga je dopolnil Eros.
Kasta se tako kot vsi kužki rada vrti na vrtiljaku. Rada ima občutek vetra, ki nagaja njenemu gobčku in smrčku ter ji mrši košate uhlje. Ker pa ne more tako kot vsi drugi samo skočiti nanj in se pognati, pusti, da jo nekdo kar na vozičku porine na vrtiljak, dva kužka držita voziček, sama pa obrne železen volan in potem se skupaj vrtijo, vrtijo in še malo vrtijo.
»Samo malo,« je vzkliknila Kasta in s tačko pokazala navzgor po ulici. »Nekdo prihaja!«
»Kdo je pa to?« se je vprašala Merry.
»Ne vem. Nikoli ga še nisem videla,« ji je odgovorila njena najboljša prijateljica Aisha.
Res se jim je po peščeni potki navzdol bližal visok dalmatinec njihovih let, ki je pod levo sprednjo tačko skrbno držal pravo pravcato nogometno žogo. In žoga je nekaj, kar obožujejo čisto vsi kužki v ulici. Velike, majhne, bele in pisane, mehke ali trde. Samo da se dobro kotali in odskakuje. Vsi so navdušeno stekli proti vrstniku, Kasta pa je počasi premaknila ročico na naslonjalu roke in zapeljala za njimi.
»Živjo!« je nasmejano rekel dalmatinček, ko so ga kužki vprašujoče obkrožili. »Jaz sem Karo. Včeraj sva se z mami priselila v to ulico! Imate radi nogomet?«
»Če ga imamo radi?« je vzkliknil Nero.
»Obožujemo ga!« je zabevskal Lars in odrinil Erosa, ki je želel s smrčkom izbiti Karu žogo izpod tačke.
»Super!« je odvrnil Karo. »Potem bomo pa lahko skupaj igrali!«
A naslednji trenutek se je izraz na njegovem gobčku povsem zresnil. Tik ob njem se je namreč ustavila Kasta in v znak pozdrava potrobila s sireno na vozičku.
»Kdo si pa ti?« se je vidno začudil.
»Živijo, jaz sem Kasta!« se je nasmehnila.
»Zakaj ... Zakaj pa se voziš v tej stvari?«
Kužki so spoznali, da se Karo očitno še ni srečal z invalidnostjo. A to jih ni zmotilo.
»To je invalidski voziček. Pomaga mi pri gibanju, ker ne morem hoditi. To je zaradi bolezni, ki se je reče ... «
»Cerebralna paraliza,« je vskočila Zara, saj je vedela, da ta izraz Kasti povzroča težave.
»Kdaj boš pa ozdravela?« je še vedno globoko začudeno nadaljeval Karo.
»Pravzaprav nikoli,« je spet vskočila Zara. »Cerebralna paraliza ni bolezen v pravem pomenu besede, ampak stanje. Kuža, ki jo ima, ni bolan, temveč živi z njo.«
»To je pa res neumno!« je vzkliknil Karo. »Torej ne moreš hoditi, ne teči, ne skakati?«
Pitbul Mack, ki je resda najmočnejši majhen kuža v ulici, prav tako kot je njegov očka najmočnejši pes med vsemi odraslimi, a ima hkrati najbolj mehko srce in je Kastin najboljši prijatelj in največji zaveznik, se je namrščil ...
»Res ne, lahko pa počnem veliko drugih stvari,« je brez vsake zadrege odgovorila Kasta.
»Le kaj bi lahko bilo bolj zanimivo od tekanja, plezanja, skakanja in igranja nogometa?« se je namrdnil Karo.
»No ...« je pomislila Kasta, a hip zatem jo je preglasilo glasno bevskanje njenih prijateljev.
»Kasta je edina mala kužika v ulici, ki zna angleško!« je zaklicala Aisha.
»In italijansko!« jo je dopolnila Merry.
»In oboje uči tudi nas!« se je oglasila Gama.
»Na svoji tablici ima najboljše video igrice in vedno jih deli z nami!« se je spomnil Mack in grdo pogledal Kara.
»Včasih midva zavrtiva njo na vrtiljaku ... « je začel Eros.
»Včasih pa ona naju na svojem vozičku. Jupiiii!!!« ga je dopolnil njegov brat Amor.
»Mene vedno premaga v polaganju tačk!« je zavpila Lava.
»Napisala je besedilo za našo šolsko himno, ko sem naredil melodijo zanjo!« je vzkliknil Nero.
»Najboljša je v igrici Potapkaj muco in Ugani besedo!« je dodala Zara.
»In njena mami dela najboljše piškote!« se je domislil Lars in se obliznil po smrčku.
Kasta je ob vseh komplimentih nežno zardela in se sramežljivo nasmehnila.
»Pa si že kdaj zakopala v zemljo kost, ki ti je bila posebej všeč?« se ni dal Karo. »Se kotalila po bregu navzdol? Skakala v zrak od navdušenja, ko si zabila gol?«
Kasta žalostno pogledala v tla.
»Ne. Še nikoli.«
»Potem pa že nisi pravi kuža!« je prhnil dalmatinček.
Naenkrat je med družbo zavladala zmešnjava. Mack se je s svojimi močnimi zadnjimi tačkami odrinil v zrak in pristal na Karu, da sta oba padla na tla.
»Takoj se opraviči Kasti!« je grozljivo zarenčal, ne da bi dvignil tačke z njega.
»Ne bom!« je kljubovalno zavpil Karo.
»Takoj!« se Mack ni dal.
Nero in Lars sta ga prijela za ramena in ga skušala dvigniti z dalmatinčka, ki se je silovito upiral, a iz močnega prijema Mackovih mišic se ni mogel izviti.
»Pusti ga,« je rekel Nero.
»Če on ne mara Kaste in misli, da ni prava kužika samo zato, ker sedi na vozičku, tudi mi ne maramo njega,« je umirjeno dodal Lars. »Kot da se sploh kdo hoče igrati z njim in njegovo neumno žogo.«
Mack je nerad spustil Kara, ki je zgolj žalostno, tako kot to znajo samo dalmatinčki, pogledal po kužkih, ko pa je videl, da med njimi ni niti enega, ki bi ga podprl, je pograbil nogometno žogo in stekel po potki nazaj proti prvim mestnim hiškam.
»Lahko bi se igrali z njim, če bi želeli,« je Kasta prekinila tišino, ki je zavladala.
»Ne!« je ostro odsekala Gama.
»Ti si naša prijateljica. In če kdo ne mara tebe, tudi mi ne bomo marali njega!« jo je odločno dopolnila Aisha.
»Daj, no, pridi že!« je nestrpno zaklical Amor.
»Vrtiljak čaka!« je dodal Eros.
»Pa s štoparico na vozičku boš merila, kdo lahko dlje časa hodi po sprednjih tačkah!« je zalajal Mack. »Nero vedno goljufa!«
»Ne, pa ne!« je prijateljsko zabevskal njegov prijatelj in ga dregnil. »Vedno me porineš, da padem!«
»In potem bomo odkopali kost, ki sem jo zakopal včeraj zjutraj!« se je obliznil Lars.
Mack in Nero sta ga dregnila pod rebra, a bilo je prepozno. Kasta je žalostno sklonila glavo in kužki so lahko zgolj nemo opazovali, kako je obrnila električni voziček proti cesti in se odpeljala z igrišča.
»Naj grem za njo?« je z zlomljenim glasom vprašal Mack.
»Ne, pusti jo,« je odkimala Zara in se zarotniško nasmehnila. »Poslušajte ... «
Tistega dne Kasti ni bilo več do ničesar. Večerje se ni niti dotaknila, čeprav se je njena mama Naya potrudila in ji spekla še posebej slastno pico. Kasta jo je zgolj povohala, prežvečila majhen košček skorje, potem pa se je z vozičkom obrnila od mize in se odpeljala do kavča. Nerodno je splezala nanj, se zvila v klobčič in globoko zavzdihnila. Tudi risanke na njenem najljubšem programu, Puppy Jr. je niso zanimale. Naya je vedela, da je Kasta včasih žalostna in želi biti sama, a ko je čez nekaj ur, ko se je zunaj že mračilo, na vprašanje ali želi odigrati še kakšno igrico na tablici, zgolj zlovoljno odgovorila da ne, ji je vse skupaj postalo sumljivo. Naj je bila Kasta utrujena ali spočita, čista ali umazana, lačna ali sita, zlata ali poredna, ni nikoli, ampak res prav nikoli zavrnila možnosti igranja igric na svoji ljubi elektronski tablici.
Žalostno razpoloženje je ni minilo niti med kopanjem v kadi, ko ni želela svojih rumenih gumijastih račk, s katerimi je ponavadi poškropila celo kopalnico niti pogledati, niti ob sušenju kožuščka in niti ob umivanju zob. Za lahko noč je sicer pritisnila poljub tako mamici kot očiju Andiju, a to ni bila Kasta, kakršne so bili vsi navajeni. Poleg tega pa ni prosila Andija, naj jo pride zavit v rjuho, da je ponoči ne bi zazeblo.
Nekaj minut po tem, ko se je ulegla v posteljo in se zagledala v strop ter poskušala iz uhljev spraviti grobe besede, ki ji jih je namenil Karo, je v njeno sobico vstopila velika kosmata senca.
»Kasta, pozabila si na najino pravljico,« je mehko rekel Andi.
Kasta je nemirno obrnila glavo proti zidu, stran od ljubečega, a zaskrbljenega pogleda njenega očeta.
»Danes je nočem slišati. In nikoli več je nočem slišati,« je zaihtela. »Bolje bi bilo, da me sploh ne bi bilo.«
»No, no, no, Kasta ...« je zapredel Andi, skočil na posteljo, se stisnil k njej in jo objel čez rame. »Kaj pa govoriš?«
»Saj sploh nisem prava kužika,« je še glasneje zajokala.
»Kasta!« se je nasmehnil Andi. »Kakšne velike neumnosti so pa zdaj to? Imaš gost kožušček zlate barve, rep, gobček, ostra ušesa in oči, štiri tačke in kremplje na njih. Znaš mahati z repom in zelo glasno lajati. Vse lastnosti pravega kužka imaš.«
»Ampak ne znam se kotaliti. Ne znam skakati v zrak. Pa nogometa ne znam igrati. Še celo svoje najljubše kosti ne morem zakopati v zemljo.«
Kasta je očija žalostno pogledala s solznimi očmi in takoj mu je bilo jasno, da Kasta tokrat noče ničesar izsiliti. Prav zares je bila izredno prizadeta in žalostna.
»Kasta, zakaj pa bi to pomenilo, da nisi pravi kuža? Kje pa piše, da mora pravi kuža nujno skakati v zrak, zabijati gole in zakopavati kosti? Kužki smo takšni in drugačni. Kaj pa tisti, ki ne vidijo? Pa tisti, ki ne slišijo? Pa vsi tisti, ki se že rodijo bolni in celo življenje preležijo v bolnišnicah? Kaj tisto tudi niso pravi kužki?«
»Ne vem ...« je posmrkala Kasta.
»Oh, ti zlatka moja,« je še nekoliko bolj nežno zapredel Andi. »Vsi smo enaki kužki. Nekateri vse dobijo na zlatem pladnju, drugi pa se boste morali še močno potruditi, da boste nekega dne vsaj nekoliko ulovili druge. Veš, življenje je sila zabavna dogodivščina. Nekega dne si razočaran, naslednji dan pa je že lahko eden najlepših v življenju.«
Kasta je obrnila glavo in se zazrla v Andija s še vedno solznimi očmi. Iz njihovih globin je odsevala neskončna hvaležnost in ljubezen, a hkrati globoka žalost.
»Oči, ampak kaj pa če nikoli ne bom mogla zakopati kosti v zemljo?«
Andi se je pritajeno nasmehnil: »Kasta, mislim, da je čas, da ti povem skrivnost. V življenju še nisem zakopal kosti v zemljo. Ko naletim na kakšno, ki mi je še posebej všeč, jo dam v hladilnik in jo vzamem iz njega, ko jo želim spet glodati. Kost, ki jo zakoplješ v zemljo zame izgubi vsak pravi vonj in okus in ni za nobeno rabo več.«
»Torej sploh ni nujno, da pravi kuža zakopava kosti v zemljo?« je pritajeno vzkliknila Kasta.
»Seveda ne!« jo je Andi poljubil na lička. »To so neumnosti, ki sta jih delala tvoja babica in dedek, ko še ni bilo hladilnikov. Danes gremo v trgovino in kosti ter vse drugo, kar imamo kužki radi, enostavno kupimo! In dandanes tudi otročički, ki ne morejo hoditi, lahko igrajo nogomet, če si to le dovolj močno želijo!«
Kasta se je nasmehnila in Andija trdno objela okoli vratu. Vedno, ko je bila žalostna, je znal najti prave besede ter jo potolažiti in tudi zato, je vedno rada rekla, da ima najboljšega očija na svetu.
»Res nočeš slišati pravljice?«
»A-a,« je odkimala in ga še enkrat cmoknila po smrčku. »Nocoj bom kar zaspala! Hvala, oči.«
»Ni za kaj,« ji je Andi mehko odvrnil. »Lahko noč, Kasta. Sladko sanjaj. Zelo zelo te imamo radi«
Tiste jasne in ne pretople poletne noči je imela Kasta čudovite sanje. V devetdeseti minuti je stopila na igrišče prepolnega stadiona in se zapodila proti golu nasprotnika. Mack in Nero sta si izmenjala dvojno podajo, potem pa je Nero močno brcnil žogo v zrak. Ona pa se je z vso močjo odrinila od tal, poletela v zrak, zarenčala in z glavo odbila žogo v zgornji levi kot nemočnega vratarja Kara. Na semaforju se je izpisala velika beseda GOL!!!, njeni soigralci pa so ponoreli še bolj kot gledalci. Obkrožili so jo, jo vzdignili in jo od veselja metali v zrak. Cel stadion je navdušeno vzklikal njeno ime. Zmagali so.
Ko je zjutraj odprla oči, je bilo sonce že visoko na nebu. Mama je v kuhinji ropotala z lonci, po zvokih iz dnevne sobe pa je sklepala, da je že na sporedu ponovitev njene najljubše risanke, a zanjo ji to jutro ni bilo veliko mar. Sončni žarki so jo žgečkali po smrčku, voziček ob postelji pa je skoraj klical po tem, naj ga zajaha in odpelje na sprehod.
»Mami!!! Mamiiiiiiiiii!« je zacvilila. »Pridi, nočem prespati celega dneva!«
Tokrat kar ni mogla dočakati, da ji mami pomaga iz pižame v lahka poletna oblačila. Tudi svoje najljubše kosmiče je pohrustala, še preden so se dobro zmehčali v mleku. Nekaj slabe volje ji je povzročil le pas na vozičku, ki se ni hotel zapeti, a ko je vmes posegla mami s svojo poznavalsko roko in sta skupaj preverili, ali se je baterija ponoči napolnila, ni bilo več nobenih ovir, da se ne bi podala proti otroškemu igrišču.
Po glavni ulici je naredila pravi slalom med presenečenimi kužki, ki so se ji z nasmeški na obrazu presenečeno umikali in jo pozdravljali. A preveč se ji je mudilo, da bi utegnila vsakemu posebej razlagati, kaj ji je pred spanjem povedal oči in kakšne čudovite sanje je imela.
A ob prihodu na igrišče se ji v eni sekundi spet zrušil cel svet. Na njem so bili že vsi njeni prijatelji, pa tudi Karo. Razdeljeni v rdečo in modro ekipo so se razigrani šli pravo pravcato nogometno tekmo.
Amor in Eros sta budno čuvala vsak svoj gol in se kot kakšna panterja metala sem ter tja, ko je kakšen kuža brcnil žogo proti njunim vratom. Mack in Lars sta kot ponavadi sestavila vsak svojo rdečo oziroma modro ekipo, hkrati pa sta prevzela najpomembnejšo nalogo na igrišču in sicer zabijanje golov. Merry in Aisha ter Lava in Gama so ju skušale prestreči, da ne bi eden od njih prišel sam pred gol in zlahka zabil, Nero pa je bil kot ponavadi nogometni sodnik. Kot sin mestnega policista gospoda Perksa je imel pri sebi vedno piščalko. Nikoli, ampak res nikoli je ni hotel posoditi nikomur, zato je bil po navadi glavni in edini sodnik. Toda na igrišču sta bila še dva nogometaša. Medtem ko je Zara pomagala Macku in mu po svojih najboljših močeh podajala uporabne žoge, je na drugi strani Karo grizel, renčal, praskal in delal grobe prekrške nad Merry in Aisho, da sta bili obe že vidno jezni.
Kasta je povesila uhlje. Še včeraj so trdili, da jih Karova družba ne zanima, da je ona edina njihova prijateljica in da če on ne mara nje, tudi oni ne marajo njega, danes pa ... Danes pa skupaj igrajo nogomet z njegovo žogo in se zelo zelo zabavajo. Saj je še opazil ni nihče! Ko je že skoraj premaknila ročico na vozičku, da bi se obrnila in se odpeljala proti domu (»tam bom vse do konca počitnic, tako ali tako me sploh ne marajo«), se je na igrišču nekaj zgodilo.
Mack se je v divjem teku pognal čez celo igrišče, kjer je Merry izgubila žogo, do katere se je dokopal Karo. Že je iztegnil tačko, da bo okrogel kos usnja poslal mimo Erosa v prazno mrežo, ko se mu je borbeni Mack vrgel pod noge in ga podrl na tla. Na igrišču je v hipu nastala prava zmešnjava! In to kakšna! Karo je zarenčal na kapetana nasprotne ekipe in prav malo je manjkalo, da ga ni s tačko šavsnil po gobčku. A verjetno bi to celo res naredil, če mu Mackovi ostri zobje in verjetno tudi izkušnja iz prejšnjega dne ne bi dali vedeti, da to ni preveč pametna ideja.
»Enajstmetrovka!« je zavpil Nero in glasno zažvižgal.
»Kaj!?« se je zadrl Mack. »Kakšna enajstmetrovka, saj se ga sploh nisem dotaknil!?«
»Seveda si se me,« je zajavkal Karo in se skušal postaviti na tačke, a ga te niso zdržale. »Naravnost v noge si mi skočil, bedak!«
»Spotaknil si se!« je Mack grozeče povzdignil glas, da je Karo raje požrl naslednjo pripombo.
»Ni se spotaknil, podrl si ga, vsi smo to videli. Enajstmetrovka!« se Nero ni dal prepričati.
»Jaz jo bom!« je zajavkal Karo in znova skušal vstati pa ga tačka spet ni ubogala in še enkrat je zgrmel na tla.
»Ti? Ooooo, to pa že ne,« se je nejeverno nasmehnil Nero.
»Seveda bom!« je jezno zalajal dalmatinček. »Nešteto enajstmetrovk sem že izvajal pa tudi to bom.«
»Na našem igrišču enajstmetrovke izvaja nekdo drug,« se je priliznjeno nasmehnil Lars in pomežiknil Macku. Pitbul je bil pripravljen.
»Seveda,« je odgovoril z vso možno resnostjo. »Na našem igrišču enajstmetrovke izvaja Kasta!«
Karo je obnemel . Pogledal je Kasto, ki so se ji od presenečenja razprle oči. Pogledal je Macka, da bi videl, ali se slučajno šali. Pa Nera ali bo vsaj on, kot glavni in edini sodnik premogel dovolj pameti, da bo rekel, da to ni res. Pa Larsa kot kapetana svoje ekipe. Nato pa še vse ostale. A na obrazu vseh je bilo zaznati povsem isto. Nedvomno strinjanje z Mackovimi besedami.
»Ona!?« je zgroženo zavpil. »Ona? Saj v življenju verjetno še ni brcnila žoge! Še prazen gol bi zgrešila!«
»Ne klobasaj,« ga je zavrnil buldog. »Kasta je zabila več golov iz enajstmetrovk kot ti v celem življenju iz igre. Sploh pa si poškodovan in ne moreš niti stati na nogah. Ne vem, ali sploh še si pravi kuža.«
Karo je jezno zalajal, a ker se je še vedno neuspešno poskušal pobrati na noge, si spet ni drznil ugovarjati in le tiho je gledal, kako sta se Mack in Lars odpravila proti Kasti, ki kar ni mogla verjeti, kaj se sploh dogaja.
»Ampak Macki, Lars,« je zašepetala, ko sta jo kapetana prijela pod rame in se pripravila, da jo bosta dvignila z vozička. »Saj vesta, da še nikoli nisem niti stala na igrišču, kaj šele zabila gol, niti iz enast ... metrovke?«
»Tiho bodi, trapica,« ji je pomežiknil Mack. »Mi to vemo, ampak on pa ne!«
Kasti še vedno ni bilo čisto jasno, kaj imata njena prijatelja v načrtu. Kako naj zabije gol, če pa sploh ne more stati na zadnjih tačkah? In četudi bi ji po nekem čudežu uspelo, da bi se sama obdržala v pokončnem položaju, kako neki naj premaga Erosa, ki je odličen vratar in ob njenem slabotnem poskusu zagotovo ne bi imel težkega dela? Na fizioterapiji se je včasih tudi že zabavala z brcanjem mehke žoge, a vsi ti streli so bili tako slabotni, da se je dobro zavedala svojih sposobnosti oziroma nesposobnosti.
Macka in Larsa pa vse to očitno ni prav veliko motilo. Kot peresce sta jo nesla do poteptanega koščka trave, ki je služil za točko kazenskih strelov, Gama pa ji je tik pred skrivenčene in kot trske suhljate tačke položila žogo.
»V svoji pikici čutim, da bomo zmagali,« se je zahihitala in se pobožala po čelu, kjer je kot vedno kraljeval okrogel pramen črn dlak, ki jo delal tako čudovito in edinstveno med vsemi drugimi haskiji.
»Hočeš reči izgubili,« je zagodrnjal Karo ob robu igrišča in si še vedno gladil tačko, v katero mu je priletel Mack in kjer se je počasi, a zelo zanesljivo delala velika modrica.
»Zdaj pa, Kasta,« je zašepetal Mack in jo še bolj močno prijel, da se je skoraj naslonila nanj. »Grdo poglej Erosa, pokaži zobe, zastrizi z uhlji in z vso, vso, vso močjo kar jo imaš brcni po žogi.«
Kasta je še vedno dvomila o sebi. A prijatelja sta jo tako trdno držala, da je čutila, da je ne bosta spustila, četudi bi ob brci izgubila ravnotežje. Z ušesi seveda ni mogla postriči, tako kot je to znal Mack, a lahko je grdo pogledala in pokazala zobke Erosu, ki se je postavil v obrambno držo. Toda še preden bi uspela iztegniti tačko nazaj in se pripraviti na strel, je videla, kako ji je spodbudno pokimal in komaj opazno pomežiknil.
»Tri, štiri ...« je zaklical Nero in glasno zapiskal.
Brcnila je!
Udarec je bil šibak. Pravzaprav je žogo skoraj docela zgrešila in ta se je, vrteč se okoli svoje osi komaj odkotalila od nje. Eros je že krenil iz gola in se pripravljal, da jo bo podal nazaj v igrišče, a njegova tačka je brcnila v prazno skozi zrak in žoga se je počasi, počasi, a zelo zanesljivo skotalila čez golovo črto in komaj vidno, ampak vendarle zatresla mrežo.
»GOL! Ena proti nič za plave. Strelka: Kasta!« je zavpil Nero in znova zapiskal.
»GOOOOOOOOOOOOOOOOL!!!!!« je zarjovel Mack in pričel poljubljati Kasto po smrčku, kot da ne bi vedel, da igrata za nasprotni moštvi.
»GOOOOOOOOOL!!!« so hkrati zavpili vsi ostali kužki.
»Gol? Sem res zabila gol?« je tiho vprašala Kasta.
»Seveda si, trapica,« je prijateljsko renčal Mack in ji razmršil kožušček na glavi. »Si res mislila, da te bomo zaradi neumne žoge zapustili?«
»Malo pa že,« se je prikupno nasmehnila Kasta in nekoliko zardela.
A tu ni bilo prostora za sramežljivost. Bil je čas za slavje. Mack in Lars sta jo dvignila v zrak in si jo položila na ramena, v veselju pa so se jim pridružili še vsi ostali kužki, ki so vzklikali njeno ime, jo božali, trepljali in ji s svojimi večjimi ali manjšimi tačkami tolkli »petke«. Kasta bi se ob vsaki drugi priložnosti bala, da bo padla na tla, a tokrat je uživala kot še nikoli v življenju. Zabila je gol. Gol za zmago. Pred očmi kužka, ki je še včeraj trdil, da sploh ni prava kužika ...
»Daj, reci, da nisi prav zares verjela, da nam Karo več pomeni kot ti,« ji je rekel Lars, ko se je slavje nekoliko poleglo in sta jo z Mackom položila na voziček, ki sta ga pripeljali Merry in Aisha.
»Ne vem,« je skomignila Kasta. »Saj zdaj se mi zdi neumno, ko sem vas zagledala pa ...«
»Ko si včeraj odšla,« ji je Aisha skočila v besedo, medtem ko se je trudila s pasom, ki se je spet zatikal.
»Nam je Zara rekla, da ima načrt,« jo je dopolnila Merry.
»Zjutraj sva šla do Kara,« je dodal Eros.
»In mu rekla naj pride igrat nogomet. Da imamo vse, samo žoge ne,« se je zahihital njegov brat.
»Vedeli smo, da boš prišla. In bili zmenjeni, da bo Mack naredil prekršek za enajstmetrovko, ki jo boš lahko izvajala,« je z zarotniškim glasom nadaljevala Lava in občudujoče pogledala svojo starejšo prijateljico, ki je skovala tako prebrisan načrt.
»Mack bi moral samo spotakniti Kara, toliko, da ne bi mogel sam izvajati enajstmetrovke. Ampak saj sama veš, kako hitro ga zanese,« je skupno misel dokončala Gama.
»Še posebej, ko gre zate,« je navrgel še Nero.
»HEJ!« se je zaslišal glas z roba igrišča. »Hej! To ni fer! Prevarali ste me. In Kasta še vedno ni prava kužika. Sploh ni sama zabila gola. Pustili ste ji!!«
Vsi hkrati so se obrnili. Karo je ves zaripel v obraz skušal vstati na zadnje tačke, a velika oteklina na levi nogi ni pustila, da bi nanjo oprl težo telesa in spet je padel na tla, kolikor je bil dolg in širok.
»Pomagajte mi že, no!« je obupano zavpil.
»Oh, to pa že ni pravi kuža,« je posmehljivo rekel Mack in spet grdo pogledal dalmatinčka.
»Saj niti vstati ne more!« je dodal Lars.
»Kaj bi bilo šele, če bi se moral kotaliti ...« je začel Eros.
»Pa skakati v zrak in zakopavati kosti,« ga je hitro dopolnil Amor.
»Ne, to zagotovo ni pravi kuža,« je Gama grdo pogledala.
»Nehajte!« je nenadoma vzkliknila Kasta in dodobra presenetila vse prisotne. »Vidite, da sploh ne more vstati!«
»Ampak Kasta,« je Mack spet spremenil glas. »Ta bedak te je še pred nekaj trenutki žalil in te namerno hotel prizadeti. Rekel je ...«
Kasta mu je močno stisnila tačko. »Rekel je neumnost, Macki. Tako kot včeraj. Ampak zdaj ne more vstati na tačke. Prav tako kot jaz in jaz vem, kako je to. Mislim, da potrebuje pomoč. Morda bi ga morali peljati k zdravniku.«
»Morda res,« je pokimala Zara. »Tale modrica je videti zelo zelo grdo.«
»No, dajmo!« je veselo vzkliknila Kasta. »Vi ga dvignite in če želi, se lahko skupaj z mano na vozičku pelje do ambulante doktorja Newbawerja.«
Karo je komaj opazno pokimal, Kasta pa je zaznala njegov hvaležni pogled, ko sta ga Mack in Nero vse prej kot nežno vzdignila in ga položila Kasti v naročje. Stisnila ga je kot majhnega, komaj skotenega kužka, pognala voziček in zapeljala proti mestu. Prijatelji so jima razigrano sledili.
»Nič ne skrbi,« je šepnila. »Doktor Newbawer je prijazen kuža. Morda ti bo povezal nogo ali pa ti bo dal mavec. Čez en teden bo že dobro.«
»Hvala ti,« je Karo komaj opazno šepnil nazaj.
Tistega večera se Kasta ni mogla do sitega najesti. Pojedla je pet krožnikov špaget, spila skoraj pol litra jabolčnega soka, potem pa je prosila še za sladico.
»No, no, no, Kasta,« je pokroviteljsko zagodrnjal Andi. »Se pripravljaš na svetovno prvenstvo pasjih požeruhov?«
»A-a,« se je zasmejala Kasta. »Ampak zabijanje golov res naredi luknje v trebuhu.«
Začudeni pogledi staršev so jo opogumili in med hrustanjem svežih češenj, je povedala, kako čudovit dan je za njo. Kakšno zaroto so si izmislili njeni prijatelji, kako so ji pomagali zabiti njen prvi gol v življenju, ni pa spustila niti tega, da je Mack po nesreči Karu resneje poškodoval tačko in kako je bil njen predlog, da ga skupaj peljejo k doktorju Newbawerju.
»Vidiš, Kasta, zato te imamo vsi tako radi in zato sem zelo zelo ponosen nate,« je skoraj zapredel Andi. »Veličina kužka se pokaže s tem, kako ob zmagi ravna s poražencem.«
»In ti si danes ravnala bolj viteško od najbolj viteškega viteza,« je dodala Naya, jo trdno objela in ji pritisnila poljub na lice. »Zdaj pa menim, da je že čas za ...«
Njeno misel je prekinil glasen zvonec pri glavnih vratih.
»Jaz bom!« je zavpila Kasta in pognala voziček. »Trixi pravi, da je obračanje ključa dobra vaja za mojo desno tačko!
A ko je s težavo obrnila ključ v ključavnici, pri čemer je goljufala, saj je večino dela vseeno naredila z levo tačko, in odprla vrata, je pred njimi presenečeno zagledala Kara v družbi veliko večje kužike, prav tako dalmatinke. Karo je s težavo lovil ravnotežje z berglami pod pazduhami, levo tačko pa mu je doktor Newbawer ovil v snežno bel mavec. Starejša kužika, očitno njegova mama, se je v zadregi prestopala na mestu.
»Živijo, Karo!« se je iskreno nasmehnila Kasta. »Kako je s tačko?«
»Kar dobro,« je zamomljal in ponižno pogledal v tla. »Doktor Newbawer je rekel, da če bom miroval, mi bo mavec snel že naslednji teden. Kako je pa s tvojimi?«
»Karo!!« je zasikala njegova mami, nato pa povzela besedo. »Kasta, jaz sem Lilil, mama tega lumpa. Prišla sva, ker je Karo želel govoriti s teboj. Na samem. Če seveda dovoliš.«
»Seveda!« je brez oklevanja odgovorila Kasta. »Mami!? Mamiiiiiiiiiiii?? Lahko grem še malo na vrt?«
Dalmatinček je s težavo prikrevsal do klopice na vrtu, nato pa se je zadihano sesedel nanjo in pogledal Kasto, ki se je prijateljsko smehljala.
»Tole ni prav nič zabavno.«
»Vem,« je odgovorila in mu pomagala vzdigniti omavčeno tačko na klop. »To delam vsak dan z mojo Trixi.«
»Kdo je pa Trixi?«
»Moja fizioterapevtka. Mopsica. Uči me vaj, ki jih potem delam doma, masira mi tačke, da me manj bolijo in pravi, da bom nekega dne modra lahko sama hodila.«
»Pa boš?« jo je Karo pogledal v oči.
»Ne vem,« je skomignila Kasta. »Pa saj to sploh ni važno. Če bom, pač bom, če ne, pa tudi prav. V velikem mestu St.Puppy v Ameriki delajo eno operacijo, ki ful pomaga, ampak to je daleč. Pa dosti denarja stane.«
»Morda bi ti lahko jaz.... « je pohitel Karo.
»Neeeeee...« ga je prekinila Kasta. »To stane toliko denarja, kot ga celo naše mesto nima. Toliko v enem letu ne zaslužita niti moja mami in oči, čeprav oba hodita v službo.«
Nekaj časa sta oba molčala, nato pa je Karo spet vzdignil smrček in povohal zrak. Dišalo je po kavi. Očitno se je dalmatinka dobro ujela s Kastinimi starši.
»Kasta, te lahko nekaj vprašam?«
»Seveda.«
»Kako ti sploh čutiš svoje tačke? Te srbijo, tako kot mene zdaj srbi pod tem mavcem?«
Kasta je čutila, da je Karo resnično noče več zafrkavati. Prav zares ni imel izkušenj s cerebralno paralizo in invalidnostjo.
»Joj, težko je to opisati,« je vzdihnila. »Kot da bi mi kar naprej nekaj zategovalo mišice do bolečine. Potem pa se včasih pojavijo še krči.«
»Auči!« je vzkliknil Karo.
»Ja, to boli,« je prikimala. »In po navadi se to zgodi ponoči. Tako me boli, da se zbudim in potem mi mora mamica dolgo masirati vsako tačko, da neha.«
Nekaj časa je med njima spet vladala tišina. Karo je razmišljal, kako je to, če te sredi najbolj sladkega spanca zbudijo krči v tačkah. Kako mora biti to grozno! Naposled pa se je le opogumil.
»Kasta, do tebe sem se obnašal kot bedak ...«
»Ah daj no, Karoooo,« je zavila Kasta, premaknila voziček bližje in ga pobožala po rami. »Jaz sem že ...«
»Nene, poslušaj,« jo je ustavil. »Res sem se obnašal kot bedak. Ko je mami slišala, kaj se je zgodilo, jo je ful zaskrbelo, a mi je rekla, da je to krama ali nekaj takšnega. Da sem dobil mavec, ker sem se norčeval iz tebe.«
»Kaj pa oči?« je tiho vprašala Kasta.
Karo je le narahlo odkimal. »Nimam ga. Ful se ga tudi ne spomnim. Mami pa pravi, da ni bil prijeten kuža.«
»Oh, Karo ...« je Kasta zakopala smrček v tačko. »Žal mi je.«
»Ne, Kasta,« jo je Karo spet prekinil. »Meni je žal. Ne znam ti povedati, kako zelo. In ko mi bo doktor snel mavec, obljubim, da te bom vsak dan prišel iskat in te peljal na igrišče na svojem električnem motorju. Če boš želela, ga boš lahko tudi vozila. Ma ful počasi, ker nočem, da si kaj narediš.«
Kasta se je prisrčno nasmejala in mu podala še desno tačko. Karo je nekoliko trznil, ko je videl kako je zvita in suhljata, a ni se umaknil.
»Veš, kaj? Midva bova vsak dan kar dirkala do igrišča. Vsak na svojem. In kdor bo izgubil, bo moral reči Mackiju, da je najslabši igralec video igric na celem svetu.«
Karo se je zdaj vidno zdrznil, a ko je videl kako navihano se mu Kasta smeji, se je tudi njemu prikradel nasmešek na obraz. Položil si je njene tačke okoli vratu, svoje pa sklenil za njenim vratom in jo trdno objel. Tudi Kasta ga je stisnila, kar so ji moči dale in medtem, ko je skozi odprto okno slišala, kako odrasli veselo klepetajo in požvenkujejo s skodelicami za kavo, je vedela, da so vse zamere pozabljene in da ima od tega večera dalje njihova družba novega prijatelja.
Ampak Kasta je vseeno nekoliko bolj posebna od svojih prijateljev. Zaradi bolezni, ki ima tako zapleteno ime, da jo desetletni kuža komaj zna izgovoriti, cerebralne paralize, Kaste njene zadnje tačke ne držijo, s sprednjo desno pa le s težavo drži v roki žlico ali barvico. Zato se Kasta doma večinoma nerodno plazi po trebuhu ali se pusti nositi, ko gre ven, pa se zapelje s svojim električnim invalidskim vozičkom. A motili bi se, če bi pomislili, da zaradi tega cele dneve žalostno gleda naokoli, objokuje svojo usodo in vdana vanjo renči na vse, kar leze in gre. Ah, kje pa. Kasta se od jutra do večera veselo smeji, s svojim očarljivim pogledom omehča srce vsakega kužka in včasih s svojimi prijatelji tudi še prehitro ušpiči kakšno neumnost. Tako je enkrat z žogo razbila šipo na oknu soseda, ostarelega šnavcerja Pepija, in med zalivanjem rož pred hišo z vrtno cevjo poškropila jezično sosedo, pudljico Kalio. Pa da ne boste mislili, da sta bila oba kaj manj jezna nanjo samo zato, ker se naokoli vozi na vozičku, namesto da bi tekala po dveh tačkah. Prav pošteno jih je slišala, tako od njiju kot tudi od svojih staršev. Ne, zaradi svoje bolezni Kasta ni nič na slabšem, ampak tudi nič na boljšem ne. To sta jo mama in oče naučila že pred časom in Kasta to rada ponovi. A nekega dne je spoznala, da tako ne mislijo čisto vsi kužki v ulici astronavtke Lajke.
Bil je še en lep in zelo vroč poletni dan, ko se je Kasta skoraj točno opoldne na vozičku pripeljala do največjega in edinega igrišča v ulici. Po njem so že tekali in se igrali čisto vsi njeni prijatelji. Pitbul Mack in nemški ovčar Nero, najmočnejša kužka v ulici, ki okoli vratu tudi že ponosno nosita jekleni verižici, sta se učila hoditi po sprednjih tačkah, ob čemer sta ju prisrčni in vedno razigrani pudljica Aisha in maltežanka Merry občudujoče opazovali in se pritajeno hihitali. Buldog Lars in haskica Gama sta se šla dirko z avtomobilčki na daljinsko upravljanje okoli celega igrišča in navdušeno vpila, ko je komu od njiju uspelo drugega izriniti s proge. Hrtinja Zara, hčerka mestnega knjižničarja, je sedela na klopici in jorkširski terierki Lavi kazala slike iz debele knjige, ki si jo je izposodila navsezgodaj zjutraj ter ji obenem nekaj zavzeto pripovedovala. Dvojčka Amor in Eros, drobna, toda navihana beagla, pa sta se vrtela na vrtiljaku in glasno lajala od užitka, ko jima je zrak mršil dolga ušesa.
»Živijo, družba!« je zaklicala Kasta.
Vsi hkrati so se obrnili in ko so jo zagledali, so se jim gobčki razlegli v široke nasmeške in družno so se zapodili proti njej.
»Mislili smo že, da te danes ne bo!« je navdušeno zabevskal Nero.
»Ja,« je dodala Aisha. »Ustrašili smo se, da si zbolela, ker smo se včeraj škropili ob robu ribnika in smo imeli na koncu vsi čisto mokre kožuščke.«
»Ah kje,« je odkimala Kasta. »Domov sem prišla malo mokra, a me je mami hitro preoblekla. Pa tudi nič jezna ni bila. Danes sem imela pregled pri svojem fizatru.«
»Misliš fizioterapevtu?« jo je popravil Lars.
»A-a,« je odkimala Kasta. »Fizi...fiza...joj, kako so te besede težke.«
»Najbrž misliš na fiziatra,« je učeno, a s svojim širokim nasmeškom rekla Zara in si popravila očala, ki so ji zlezla na smrček.
»Fiziatra?« je presenečeno pogledal Mack. »Kaj je pa zdaj to?«
»Fiziater je zdravnik, ki obravnava kužke z gibalnimi težavami, kot je naša Kasta,« je razložila najbolj načitana majhna kužika v ulici. »Prav tako, kot gremo vsi kdaj pa kdaj k zdravniku, ko smo bolni, mora tudi Kasta včasih k fiziatru, da pogleda, kaj je z njenimi tačkami in ji predpiše ustrezne terapije.«
Vsi prijatelji dobro vedo, da Kasta vsako dopoldne obišče svojo prijazno fizioterapevtko, mopsico Trixi. Ta ji razteguje tačke, da jo manj bolijo, uči jo vaj, s katerimi ohranja moč v svojih drobnih mišicah in jo poskuša naučiti prvih pravih korakov. Trixi tudi pravi, da bo Kasta nekega dne lahko čisto sama hodila, ampak samo, če bo dovolj pridno trenirala. Nekajkrat jih je vse skupaj tudi že obiskala na igrišču in vsem je bila zelo všeč. Ampak za fiziatra pa še niso slišali.
»Je pregled kaj bolel? Če je, bom rekel očiju in bo ...« je Mack pokazal svoje ostre zobke.
»Ne,« se je zahihitala Kasta. »Prav nič. Zdravnica bernardinka Harriet je bila ful ful prijazna. Rekla je, da mi gre odlično in me vprašala, če se že veselim naslednjega šolskega leta.«
»Jaaaaaaaa, šola,« sta vzkliknili Zara in Lava.
Pasja druščina v ulici zelo rada hodi v šolo. Jeseni in čez zimo, ko je zunaj hladno, jo vsak dan pridno obiskujejo in se učijo pisanja, branja, računanja in tujih jezikov. Ob koncu minulega šolskega leta, jim je učiteljica rotvajlerka Magalis zaželela prijetne počitnice in jim naročila, naj si dobro odpočijejo, saj se čez tri mesece začne resno šolsko delo, ampak nihče ni vedel, kaj natančno je s tem mislila.
»Ahhh, šola,« je vzdihnila Aisha. »Ko le ne bi bilo toliko matematike.«
»Pusti zdaj matematiko, kje je še to,« ji Amor v hipu pregnal skrbi in razigrano skočil v zrak. »Pridi, Kasta.«
»Se boš z nama zavrtela na vrtiljaku,« ga je dopolnil Eros.
Kasta se tako kot vsi kužki rada vrti na vrtiljaku. Rada ima občutek vetra, ki nagaja njenemu gobčku in smrčku ter ji mrši košate uhlje. Ker pa ne more tako kot vsi drugi samo skočiti nanj in se pognati, pusti, da jo nekdo kar na vozičku porine na vrtiljak, dva kužka držita voziček, sama pa obrne železen volan in potem se skupaj vrtijo, vrtijo in še malo vrtijo.
»Samo malo,« je vzkliknila Kasta in s tačko pokazala navzgor po ulici. »Nekdo prihaja!«
»Kdo je pa to?« se je vprašala Merry.
»Ne vem. Nikoli ga še nisem videla,« ji je odgovorila njena najboljša prijateljica Aisha.
Res se jim je po peščeni potki navzdol bližal visok dalmatinec njihovih let, ki je pod levo sprednjo tačko skrbno držal pravo pravcato nogometno žogo. In žoga je nekaj, kar obožujejo čisto vsi kužki v ulici. Velike, majhne, bele in pisane, mehke ali trde. Samo da se dobro kotali in odskakuje. Vsi so navdušeno stekli proti vrstniku, Kasta pa je počasi premaknila ročico na naslonjalu roke in zapeljala za njimi.
»Živjo!« je nasmejano rekel dalmatinček, ko so ga kužki vprašujoče obkrožili. »Jaz sem Karo. Včeraj sva se z mami priselila v to ulico! Imate radi nogomet?«
»Če ga imamo radi?« je vzkliknil Nero.
»Obožujemo ga!« je zabevskal Lars in odrinil Erosa, ki je želel s smrčkom izbiti Karu žogo izpod tačke.
»Super!« je odvrnil Karo. »Potem bomo pa lahko skupaj igrali!«
A naslednji trenutek se je izraz na njegovem gobčku povsem zresnil. Tik ob njem se je namreč ustavila Kasta in v znak pozdrava potrobila s sireno na vozičku.
»Kdo si pa ti?« se je vidno začudil.
»Živijo, jaz sem Kasta!« se je nasmehnila.
»Zakaj ... Zakaj pa se voziš v tej stvari?«
Kužki so spoznali, da se Karo očitno še ni srečal z invalidnostjo. A to jih ni zmotilo.
»To je invalidski voziček. Pomaga mi pri gibanju, ker ne morem hoditi. To je zaradi bolezni, ki se je reče ... «
»Cerebralna paraliza,« je vskočila Zara, saj je vedela, da ta izraz Kasti povzroča težave.
»Kdaj boš pa ozdravela?« je še vedno globoko začudeno nadaljeval Karo.
»Pravzaprav nikoli,« je spet vskočila Zara. »Cerebralna paraliza ni bolezen v pravem pomenu besede, ampak stanje. Kuža, ki jo ima, ni bolan, temveč živi z njo.«
»To je pa res neumno!« je vzkliknil Karo. »Torej ne moreš hoditi, ne teči, ne skakati?«
Pitbul Mack, ki je resda najmočnejši majhen kuža v ulici, prav tako kot je njegov očka najmočnejši pes med vsemi odraslimi, a ima hkrati najbolj mehko srce in je Kastin najboljši prijatelj in največji zaveznik, se je namrščil ...
»Res ne, lahko pa počnem veliko drugih stvari,« je brez vsake zadrege odgovorila Kasta.
»Le kaj bi lahko bilo bolj zanimivo od tekanja, plezanja, skakanja in igranja nogometa?« se je namrdnil Karo.
»No ...« je pomislila Kasta, a hip zatem jo je preglasilo glasno bevskanje njenih prijateljev.
»Kasta je edina mala kužika v ulici, ki zna angleško!« je zaklicala Aisha.
»In italijansko!« jo je dopolnila Merry.
»In oboje uči tudi nas!« se je oglasila Gama.
»Na svoji tablici ima najboljše video igrice in vedno jih deli z nami!« se je spomnil Mack in grdo pogledal Kara.
»Včasih midva zavrtiva njo na vrtiljaku ... « je začel Eros.
»Včasih pa ona naju na svojem vozičku. Jupiiii!!!« ga je dopolnil njegov brat Amor.
»Mene vedno premaga v polaganju tačk!« je zavpila Lava.
»Napisala je besedilo za našo šolsko himno, ko sem naredil melodijo zanjo!« je vzkliknil Nero.
»Najboljša je v igrici Potapkaj muco in Ugani besedo!« je dodala Zara.
»In njena mami dela najboljše piškote!« se je domislil Lars in se obliznil po smrčku.
Kasta je ob vseh komplimentih nežno zardela in se sramežljivo nasmehnila.
»Pa si že kdaj zakopala v zemljo kost, ki ti je bila posebej všeč?« se ni dal Karo. »Se kotalila po bregu navzdol? Skakala v zrak od navdušenja, ko si zabila gol?«
Kasta žalostno pogledala v tla.
»Ne. Še nikoli.«
»Potem pa že nisi pravi kuža!« je prhnil dalmatinček.
Naenkrat je med družbo zavladala zmešnjava. Mack se je s svojimi močnimi zadnjimi tačkami odrinil v zrak in pristal na Karu, da sta oba padla na tla.
»Takoj se opraviči Kasti!« je grozljivo zarenčal, ne da bi dvignil tačke z njega.
»Ne bom!« je kljubovalno zavpil Karo.
»Takoj!« se Mack ni dal.
Nero in Lars sta ga prijela za ramena in ga skušala dvigniti z dalmatinčka, ki se je silovito upiral, a iz močnega prijema Mackovih mišic se ni mogel izviti.
»Pusti ga,« je rekel Nero.
»Če on ne mara Kaste in misli, da ni prava kužika samo zato, ker sedi na vozičku, tudi mi ne maramo njega,« je umirjeno dodal Lars. »Kot da se sploh kdo hoče igrati z njim in njegovo neumno žogo.«
Mack je nerad spustil Kara, ki je zgolj žalostno, tako kot to znajo samo dalmatinčki, pogledal po kužkih, ko pa je videl, da med njimi ni niti enega, ki bi ga podprl, je pograbil nogometno žogo in stekel po potki nazaj proti prvim mestnim hiškam.
»Lahko bi se igrali z njim, če bi želeli,« je Kasta prekinila tišino, ki je zavladala.
»Ne!« je ostro odsekala Gama.
»Ti si naša prijateljica. In če kdo ne mara tebe, tudi mi ne bomo marali njega!« jo je odločno dopolnila Aisha.
»Daj, no, pridi že!« je nestrpno zaklical Amor.
»Vrtiljak čaka!« je dodal Eros.
»Pa s štoparico na vozičku boš merila, kdo lahko dlje časa hodi po sprednjih tačkah!« je zalajal Mack. »Nero vedno goljufa!«
»Ne, pa ne!« je prijateljsko zabevskal njegov prijatelj in ga dregnil. »Vedno me porineš, da padem!«
»In potem bomo odkopali kost, ki sem jo zakopal včeraj zjutraj!« se je obliznil Lars.
Mack in Nero sta ga dregnila pod rebra, a bilo je prepozno. Kasta je žalostno sklonila glavo in kužki so lahko zgolj nemo opazovali, kako je obrnila električni voziček proti cesti in se odpeljala z igrišča.
»Naj grem za njo?« je z zlomljenim glasom vprašal Mack.
»Ne, pusti jo,« je odkimala Zara in se zarotniško nasmehnila. »Poslušajte ... «
Tistega dne Kasti ni bilo več do ničesar. Večerje se ni niti dotaknila, čeprav se je njena mama Naya potrudila in ji spekla še posebej slastno pico. Kasta jo je zgolj povohala, prežvečila majhen košček skorje, potem pa se je z vozičkom obrnila od mize in se odpeljala do kavča. Nerodno je splezala nanj, se zvila v klobčič in globoko zavzdihnila. Tudi risanke na njenem najljubšem programu, Puppy Jr. je niso zanimale. Naya je vedela, da je Kasta včasih žalostna in želi biti sama, a ko je čez nekaj ur, ko se je zunaj že mračilo, na vprašanje ali želi odigrati še kakšno igrico na tablici, zgolj zlovoljno odgovorila da ne, ji je vse skupaj postalo sumljivo. Naj je bila Kasta utrujena ali spočita, čista ali umazana, lačna ali sita, zlata ali poredna, ni nikoli, ampak res prav nikoli zavrnila možnosti igranja igric na svoji ljubi elektronski tablici.
Žalostno razpoloženje je ni minilo niti med kopanjem v kadi, ko ni želela svojih rumenih gumijastih račk, s katerimi je ponavadi poškropila celo kopalnico niti pogledati, niti ob sušenju kožuščka in niti ob umivanju zob. Za lahko noč je sicer pritisnila poljub tako mamici kot očiju Andiju, a to ni bila Kasta, kakršne so bili vsi navajeni. Poleg tega pa ni prosila Andija, naj jo pride zavit v rjuho, da je ponoči ne bi zazeblo.
Nekaj minut po tem, ko se je ulegla v posteljo in se zagledala v strop ter poskušala iz uhljev spraviti grobe besede, ki ji jih je namenil Karo, je v njeno sobico vstopila velika kosmata senca.
»Kasta, pozabila si na najino pravljico,« je mehko rekel Andi.
Kasta je nemirno obrnila glavo proti zidu, stran od ljubečega, a zaskrbljenega pogleda njenega očeta.
»Danes je nočem slišati. In nikoli več je nočem slišati,« je zaihtela. »Bolje bi bilo, da me sploh ne bi bilo.«
»No, no, no, Kasta ...« je zapredel Andi, skočil na posteljo, se stisnil k njej in jo objel čez rame. »Kaj pa govoriš?«
»Saj sploh nisem prava kužika,« je še glasneje zajokala.
»Kasta!« se je nasmehnil Andi. »Kakšne velike neumnosti so pa zdaj to? Imaš gost kožušček zlate barve, rep, gobček, ostra ušesa in oči, štiri tačke in kremplje na njih. Znaš mahati z repom in zelo glasno lajati. Vse lastnosti pravega kužka imaš.«
»Ampak ne znam se kotaliti. Ne znam skakati v zrak. Pa nogometa ne znam igrati. Še celo svoje najljubše kosti ne morem zakopati v zemljo.«
Kasta je očija žalostno pogledala s solznimi očmi in takoj mu je bilo jasno, da Kasta tokrat noče ničesar izsiliti. Prav zares je bila izredno prizadeta in žalostna.
»Kasta, zakaj pa bi to pomenilo, da nisi pravi kuža? Kje pa piše, da mora pravi kuža nujno skakati v zrak, zabijati gole in zakopavati kosti? Kužki smo takšni in drugačni. Kaj pa tisti, ki ne vidijo? Pa tisti, ki ne slišijo? Pa vsi tisti, ki se že rodijo bolni in celo življenje preležijo v bolnišnicah? Kaj tisto tudi niso pravi kužki?«
»Ne vem ...« je posmrkala Kasta.
»Oh, ti zlatka moja,« je še nekoliko bolj nežno zapredel Andi. »Vsi smo enaki kužki. Nekateri vse dobijo na zlatem pladnju, drugi pa se boste morali še močno potruditi, da boste nekega dne vsaj nekoliko ulovili druge. Veš, življenje je sila zabavna dogodivščina. Nekega dne si razočaran, naslednji dan pa je že lahko eden najlepših v življenju.«
Kasta je obrnila glavo in se zazrla v Andija s še vedno solznimi očmi. Iz njihovih globin je odsevala neskončna hvaležnost in ljubezen, a hkrati globoka žalost.
»Oči, ampak kaj pa če nikoli ne bom mogla zakopati kosti v zemljo?«
Andi se je pritajeno nasmehnil: »Kasta, mislim, da je čas, da ti povem skrivnost. V življenju še nisem zakopal kosti v zemljo. Ko naletim na kakšno, ki mi je še posebej všeč, jo dam v hladilnik in jo vzamem iz njega, ko jo želim spet glodati. Kost, ki jo zakoplješ v zemljo zame izgubi vsak pravi vonj in okus in ni za nobeno rabo več.«
»Torej sploh ni nujno, da pravi kuža zakopava kosti v zemljo?« je pritajeno vzkliknila Kasta.
»Seveda ne!« jo je Andi poljubil na lička. »To so neumnosti, ki sta jih delala tvoja babica in dedek, ko še ni bilo hladilnikov. Danes gremo v trgovino in kosti ter vse drugo, kar imamo kužki radi, enostavno kupimo! In dandanes tudi otročički, ki ne morejo hoditi, lahko igrajo nogomet, če si to le dovolj močno želijo!«
Kasta se je nasmehnila in Andija trdno objela okoli vratu. Vedno, ko je bila žalostna, je znal najti prave besede ter jo potolažiti in tudi zato, je vedno rada rekla, da ima najboljšega očija na svetu.
»Res nočeš slišati pravljice?«
»A-a,« je odkimala in ga še enkrat cmoknila po smrčku. »Nocoj bom kar zaspala! Hvala, oči.«
»Ni za kaj,« ji je Andi mehko odvrnil. »Lahko noč, Kasta. Sladko sanjaj. Zelo zelo te imamo radi«
Tiste jasne in ne pretople poletne noči je imela Kasta čudovite sanje. V devetdeseti minuti je stopila na igrišče prepolnega stadiona in se zapodila proti golu nasprotnika. Mack in Nero sta si izmenjala dvojno podajo, potem pa je Nero močno brcnil žogo v zrak. Ona pa se je z vso močjo odrinila od tal, poletela v zrak, zarenčala in z glavo odbila žogo v zgornji levi kot nemočnega vratarja Kara. Na semaforju se je izpisala velika beseda GOL!!!, njeni soigralci pa so ponoreli še bolj kot gledalci. Obkrožili so jo, jo vzdignili in jo od veselja metali v zrak. Cel stadion je navdušeno vzklikal njeno ime. Zmagali so.
Ko je zjutraj odprla oči, je bilo sonce že visoko na nebu. Mama je v kuhinji ropotala z lonci, po zvokih iz dnevne sobe pa je sklepala, da je že na sporedu ponovitev njene najljubše risanke, a zanjo ji to jutro ni bilo veliko mar. Sončni žarki so jo žgečkali po smrčku, voziček ob postelji pa je skoraj klical po tem, naj ga zajaha in odpelje na sprehod.
»Mami!!! Mamiiiiiiiiii!« je zacvilila. »Pridi, nočem prespati celega dneva!«
Tokrat kar ni mogla dočakati, da ji mami pomaga iz pižame v lahka poletna oblačila. Tudi svoje najljubše kosmiče je pohrustala, še preden so se dobro zmehčali v mleku. Nekaj slabe volje ji je povzročil le pas na vozičku, ki se ni hotel zapeti, a ko je vmes posegla mami s svojo poznavalsko roko in sta skupaj preverili, ali se je baterija ponoči napolnila, ni bilo več nobenih ovir, da se ne bi podala proti otroškemu igrišču.
Po glavni ulici je naredila pravi slalom med presenečenimi kužki, ki so se ji z nasmeški na obrazu presenečeno umikali in jo pozdravljali. A preveč se ji je mudilo, da bi utegnila vsakemu posebej razlagati, kaj ji je pred spanjem povedal oči in kakšne čudovite sanje je imela.
A ob prihodu na igrišče se ji v eni sekundi spet zrušil cel svet. Na njem so bili že vsi njeni prijatelji, pa tudi Karo. Razdeljeni v rdečo in modro ekipo so se razigrani šli pravo pravcato nogometno tekmo.
Amor in Eros sta budno čuvala vsak svoj gol in se kot kakšna panterja metala sem ter tja, ko je kakšen kuža brcnil žogo proti njunim vratom. Mack in Lars sta kot ponavadi sestavila vsak svojo rdečo oziroma modro ekipo, hkrati pa sta prevzela najpomembnejšo nalogo na igrišču in sicer zabijanje golov. Merry in Aisha ter Lava in Gama so ju skušale prestreči, da ne bi eden od njih prišel sam pred gol in zlahka zabil, Nero pa je bil kot ponavadi nogometni sodnik. Kot sin mestnega policista gospoda Perksa je imel pri sebi vedno piščalko. Nikoli, ampak res nikoli je ni hotel posoditi nikomur, zato je bil po navadi glavni in edini sodnik. Toda na igrišču sta bila še dva nogometaša. Medtem ko je Zara pomagala Macku in mu po svojih najboljših močeh podajala uporabne žoge, je na drugi strani Karo grizel, renčal, praskal in delal grobe prekrške nad Merry in Aisho, da sta bili obe že vidno jezni.
Kasta je povesila uhlje. Še včeraj so trdili, da jih Karova družba ne zanima, da je ona edina njihova prijateljica in da če on ne mara nje, tudi oni ne marajo njega, danes pa ... Danes pa skupaj igrajo nogomet z njegovo žogo in se zelo zelo zabavajo. Saj je še opazil ni nihče! Ko je že skoraj premaknila ročico na vozičku, da bi se obrnila in se odpeljala proti domu (»tam bom vse do konca počitnic, tako ali tako me sploh ne marajo«), se je na igrišču nekaj zgodilo.
Mack se je v divjem teku pognal čez celo igrišče, kjer je Merry izgubila žogo, do katere se je dokopal Karo. Že je iztegnil tačko, da bo okrogel kos usnja poslal mimo Erosa v prazno mrežo, ko se mu je borbeni Mack vrgel pod noge in ga podrl na tla. Na igrišču je v hipu nastala prava zmešnjava! In to kakšna! Karo je zarenčal na kapetana nasprotne ekipe in prav malo je manjkalo, da ga ni s tačko šavsnil po gobčku. A verjetno bi to celo res naredil, če mu Mackovi ostri zobje in verjetno tudi izkušnja iz prejšnjega dne ne bi dali vedeti, da to ni preveč pametna ideja.
»Enajstmetrovka!« je zavpil Nero in glasno zažvižgal.
»Kaj!?« se je zadrl Mack. »Kakšna enajstmetrovka, saj se ga sploh nisem dotaknil!?«
»Seveda si se me,« je zajavkal Karo in se skušal postaviti na tačke, a ga te niso zdržale. »Naravnost v noge si mi skočil, bedak!«
»Spotaknil si se!« je Mack grozeče povzdignil glas, da je Karo raje požrl naslednjo pripombo.
»Ni se spotaknil, podrl si ga, vsi smo to videli. Enajstmetrovka!« se Nero ni dal prepričati.
»Jaz jo bom!« je zajavkal Karo in znova skušal vstati pa ga tačka spet ni ubogala in še enkrat je zgrmel na tla.
»Ti? Ooooo, to pa že ne,« se je nejeverno nasmehnil Nero.
»Seveda bom!« je jezno zalajal dalmatinček. »Nešteto enajstmetrovk sem že izvajal pa tudi to bom.«
»Na našem igrišču enajstmetrovke izvaja nekdo drug,« se je priliznjeno nasmehnil Lars in pomežiknil Macku. Pitbul je bil pripravljen.
»Seveda,« je odgovoril z vso možno resnostjo. »Na našem igrišču enajstmetrovke izvaja Kasta!«
Karo je obnemel . Pogledal je Kasto, ki so se ji od presenečenja razprle oči. Pogledal je Macka, da bi videl, ali se slučajno šali. Pa Nera ali bo vsaj on, kot glavni in edini sodnik premogel dovolj pameti, da bo rekel, da to ni res. Pa Larsa kot kapetana svoje ekipe. Nato pa še vse ostale. A na obrazu vseh je bilo zaznati povsem isto. Nedvomno strinjanje z Mackovimi besedami.
»Ona!?« je zgroženo zavpil. »Ona? Saj v življenju verjetno še ni brcnila žoge! Še prazen gol bi zgrešila!«
»Ne klobasaj,« ga je zavrnil buldog. »Kasta je zabila več golov iz enajstmetrovk kot ti v celem življenju iz igre. Sploh pa si poškodovan in ne moreš niti stati na nogah. Ne vem, ali sploh še si pravi kuža.«
Karo je jezno zalajal, a ker se je še vedno neuspešno poskušal pobrati na noge, si spet ni drznil ugovarjati in le tiho je gledal, kako sta se Mack in Lars odpravila proti Kasti, ki kar ni mogla verjeti, kaj se sploh dogaja.
»Ampak Macki, Lars,« je zašepetala, ko sta jo kapetana prijela pod rame in se pripravila, da jo bosta dvignila z vozička. »Saj vesta, da še nikoli nisem niti stala na igrišču, kaj šele zabila gol, niti iz enast ... metrovke?«
»Tiho bodi, trapica,« ji je pomežiknil Mack. »Mi to vemo, ampak on pa ne!«
Kasti še vedno ni bilo čisto jasno, kaj imata njena prijatelja v načrtu. Kako naj zabije gol, če pa sploh ne more stati na zadnjih tačkah? In četudi bi ji po nekem čudežu uspelo, da bi se sama obdržala v pokončnem položaju, kako neki naj premaga Erosa, ki je odličen vratar in ob njenem slabotnem poskusu zagotovo ne bi imel težkega dela? Na fizioterapiji se je včasih tudi že zabavala z brcanjem mehke žoge, a vsi ti streli so bili tako slabotni, da se je dobro zavedala svojih sposobnosti oziroma nesposobnosti.
Macka in Larsa pa vse to očitno ni prav veliko motilo. Kot peresce sta jo nesla do poteptanega koščka trave, ki je služil za točko kazenskih strelov, Gama pa ji je tik pred skrivenčene in kot trske suhljate tačke položila žogo.
»V svoji pikici čutim, da bomo zmagali,« se je zahihitala in se pobožala po čelu, kjer je kot vedno kraljeval okrogel pramen črn dlak, ki jo delal tako čudovito in edinstveno med vsemi drugimi haskiji.
»Hočeš reči izgubili,« je zagodrnjal Karo ob robu igrišča in si še vedno gladil tačko, v katero mu je priletel Mack in kjer se je počasi, a zelo zanesljivo delala velika modrica.
»Zdaj pa, Kasta,« je zašepetal Mack in jo še bolj močno prijel, da se je skoraj naslonila nanj. »Grdo poglej Erosa, pokaži zobe, zastrizi z uhlji in z vso, vso, vso močjo kar jo imaš brcni po žogi.«
Kasta je še vedno dvomila o sebi. A prijatelja sta jo tako trdno držala, da je čutila, da je ne bosta spustila, četudi bi ob brci izgubila ravnotežje. Z ušesi seveda ni mogla postriči, tako kot je to znal Mack, a lahko je grdo pogledala in pokazala zobke Erosu, ki se je postavil v obrambno držo. Toda še preden bi uspela iztegniti tačko nazaj in se pripraviti na strel, je videla, kako ji je spodbudno pokimal in komaj opazno pomežiknil.
»Tri, štiri ...« je zaklical Nero in glasno zapiskal.
Brcnila je!
Udarec je bil šibak. Pravzaprav je žogo skoraj docela zgrešila in ta se je, vrteč se okoli svoje osi komaj odkotalila od nje. Eros je že krenil iz gola in se pripravljal, da jo bo podal nazaj v igrišče, a njegova tačka je brcnila v prazno skozi zrak in žoga se je počasi, počasi, a zelo zanesljivo skotalila čez golovo črto in komaj vidno, ampak vendarle zatresla mrežo.
»GOL! Ena proti nič za plave. Strelka: Kasta!« je zavpil Nero in znova zapiskal.
»GOOOOOOOOOOOOOOOOL!!!!!« je zarjovel Mack in pričel poljubljati Kasto po smrčku, kot da ne bi vedel, da igrata za nasprotni moštvi.
»GOOOOOOOOOL!!!« so hkrati zavpili vsi ostali kužki.
»Gol? Sem res zabila gol?« je tiho vprašala Kasta.
»Seveda si, trapica,« je prijateljsko renčal Mack in ji razmršil kožušček na glavi. »Si res mislila, da te bomo zaradi neumne žoge zapustili?«
»Malo pa že,« se je prikupno nasmehnila Kasta in nekoliko zardela.
A tu ni bilo prostora za sramežljivost. Bil je čas za slavje. Mack in Lars sta jo dvignila v zrak in si jo položila na ramena, v veselju pa so se jim pridružili še vsi ostali kužki, ki so vzklikali njeno ime, jo božali, trepljali in ji s svojimi večjimi ali manjšimi tačkami tolkli »petke«. Kasta bi se ob vsaki drugi priložnosti bala, da bo padla na tla, a tokrat je uživala kot še nikoli v življenju. Zabila je gol. Gol za zmago. Pred očmi kužka, ki je še včeraj trdil, da sploh ni prava kužika ...
»Daj, reci, da nisi prav zares verjela, da nam Karo več pomeni kot ti,« ji je rekel Lars, ko se je slavje nekoliko poleglo in sta jo z Mackom položila na voziček, ki sta ga pripeljali Merry in Aisha.
»Ne vem,« je skomignila Kasta. »Saj zdaj se mi zdi neumno, ko sem vas zagledala pa ...«
»Ko si včeraj odšla,« ji je Aisha skočila v besedo, medtem ko se je trudila s pasom, ki se je spet zatikal.
»Nam je Zara rekla, da ima načrt,« jo je dopolnila Merry.
»Zjutraj sva šla do Kara,« je dodal Eros.
»In mu rekla naj pride igrat nogomet. Da imamo vse, samo žoge ne,« se je zahihital njegov brat.
»Vedeli smo, da boš prišla. In bili zmenjeni, da bo Mack naredil prekršek za enajstmetrovko, ki jo boš lahko izvajala,« je z zarotniškim glasom nadaljevala Lava in občudujoče pogledala svojo starejšo prijateljico, ki je skovala tako prebrisan načrt.
»Mack bi moral samo spotakniti Kara, toliko, da ne bi mogel sam izvajati enajstmetrovke. Ampak saj sama veš, kako hitro ga zanese,« je skupno misel dokončala Gama.
»Še posebej, ko gre zate,« je navrgel še Nero.
»HEJ!« se je zaslišal glas z roba igrišča. »Hej! To ni fer! Prevarali ste me. In Kasta še vedno ni prava kužika. Sploh ni sama zabila gola. Pustili ste ji!!«
Vsi hkrati so se obrnili. Karo je ves zaripel v obraz skušal vstati na zadnje tačke, a velika oteklina na levi nogi ni pustila, da bi nanjo oprl težo telesa in spet je padel na tla, kolikor je bil dolg in širok.
»Pomagajte mi že, no!« je obupano zavpil.
»Oh, to pa že ni pravi kuža,« je posmehljivo rekel Mack in spet grdo pogledal dalmatinčka.
»Saj niti vstati ne more!« je dodal Lars.
»Kaj bi bilo šele, če bi se moral kotaliti ...« je začel Eros.
»Pa skakati v zrak in zakopavati kosti,« ga je hitro dopolnil Amor.
»Ne, to zagotovo ni pravi kuža,« je Gama grdo pogledala.
»Nehajte!« je nenadoma vzkliknila Kasta in dodobra presenetila vse prisotne. »Vidite, da sploh ne more vstati!«
»Ampak Kasta,« je Mack spet spremenil glas. »Ta bedak te je še pred nekaj trenutki žalil in te namerno hotel prizadeti. Rekel je ...«
Kasta mu je močno stisnila tačko. »Rekel je neumnost, Macki. Tako kot včeraj. Ampak zdaj ne more vstati na tačke. Prav tako kot jaz in jaz vem, kako je to. Mislim, da potrebuje pomoč. Morda bi ga morali peljati k zdravniku.«
»Morda res,« je pokimala Zara. »Tale modrica je videti zelo zelo grdo.«
»No, dajmo!« je veselo vzkliknila Kasta. »Vi ga dvignite in če želi, se lahko skupaj z mano na vozičku pelje do ambulante doktorja Newbawerja.«
Karo je komaj opazno pokimal, Kasta pa je zaznala njegov hvaležni pogled, ko sta ga Mack in Nero vse prej kot nežno vzdignila in ga položila Kasti v naročje. Stisnila ga je kot majhnega, komaj skotenega kužka, pognala voziček in zapeljala proti mestu. Prijatelji so jima razigrano sledili.
»Nič ne skrbi,« je šepnila. »Doktor Newbawer je prijazen kuža. Morda ti bo povezal nogo ali pa ti bo dal mavec. Čez en teden bo že dobro.«
»Hvala ti,« je Karo komaj opazno šepnil nazaj.
Tistega večera se Kasta ni mogla do sitega najesti. Pojedla je pet krožnikov špaget, spila skoraj pol litra jabolčnega soka, potem pa je prosila še za sladico.
»No, no, no, Kasta,« je pokroviteljsko zagodrnjal Andi. »Se pripravljaš na svetovno prvenstvo pasjih požeruhov?«
»A-a,« se je zasmejala Kasta. »Ampak zabijanje golov res naredi luknje v trebuhu.«
Začudeni pogledi staršev so jo opogumili in med hrustanjem svežih češenj, je povedala, kako čudovit dan je za njo. Kakšno zaroto so si izmislili njeni prijatelji, kako so ji pomagali zabiti njen prvi gol v življenju, ni pa spustila niti tega, da je Mack po nesreči Karu resneje poškodoval tačko in kako je bil njen predlog, da ga skupaj peljejo k doktorju Newbawerju.
»Vidiš, Kasta, zato te imamo vsi tako radi in zato sem zelo zelo ponosen nate,« je skoraj zapredel Andi. »Veličina kužka se pokaže s tem, kako ob zmagi ravna s poražencem.«
»In ti si danes ravnala bolj viteško od najbolj viteškega viteza,« je dodala Naya, jo trdno objela in ji pritisnila poljub na lice. »Zdaj pa menim, da je že čas za ...«
Njeno misel je prekinil glasen zvonec pri glavnih vratih.
»Jaz bom!« je zavpila Kasta in pognala voziček. »Trixi pravi, da je obračanje ključa dobra vaja za mojo desno tačko!
A ko je s težavo obrnila ključ v ključavnici, pri čemer je goljufala, saj je večino dela vseeno naredila z levo tačko, in odprla vrata, je pred njimi presenečeno zagledala Kara v družbi veliko večje kužike, prav tako dalmatinke. Karo je s težavo lovil ravnotežje z berglami pod pazduhami, levo tačko pa mu je doktor Newbawer ovil v snežno bel mavec. Starejša kužika, očitno njegova mama, se je v zadregi prestopala na mestu.
»Živijo, Karo!« se je iskreno nasmehnila Kasta. »Kako je s tačko?«
»Kar dobro,« je zamomljal in ponižno pogledal v tla. »Doktor Newbawer je rekel, da če bom miroval, mi bo mavec snel že naslednji teden. Kako je pa s tvojimi?«
»Karo!!« je zasikala njegova mami, nato pa povzela besedo. »Kasta, jaz sem Lilil, mama tega lumpa. Prišla sva, ker je Karo želel govoriti s teboj. Na samem. Če seveda dovoliš.«
»Seveda!« je brez oklevanja odgovorila Kasta. »Mami!? Mamiiiiiiiiiiii?? Lahko grem še malo na vrt?«
Dalmatinček je s težavo prikrevsal do klopice na vrtu, nato pa se je zadihano sesedel nanjo in pogledal Kasto, ki se je prijateljsko smehljala.
»Tole ni prav nič zabavno.«
»Vem,« je odgovorila in mu pomagala vzdigniti omavčeno tačko na klop. »To delam vsak dan z mojo Trixi.«
»Kdo je pa Trixi?«
»Moja fizioterapevtka. Mopsica. Uči me vaj, ki jih potem delam doma, masira mi tačke, da me manj bolijo in pravi, da bom nekega dne modra lahko sama hodila.«
»Pa boš?« jo je Karo pogledal v oči.
»Ne vem,« je skomignila Kasta. »Pa saj to sploh ni važno. Če bom, pač bom, če ne, pa tudi prav. V velikem mestu St.Puppy v Ameriki delajo eno operacijo, ki ful pomaga, ampak to je daleč. Pa dosti denarja stane.«
»Morda bi ti lahko jaz.... « je pohitel Karo.
»Neeeeee...« ga je prekinila Kasta. »To stane toliko denarja, kot ga celo naše mesto nima. Toliko v enem letu ne zaslužita niti moja mami in oči, čeprav oba hodita v službo.«
Nekaj časa sta oba molčala, nato pa je Karo spet vzdignil smrček in povohal zrak. Dišalo je po kavi. Očitno se je dalmatinka dobro ujela s Kastinimi starši.
»Kasta, te lahko nekaj vprašam?«
»Seveda.«
»Kako ti sploh čutiš svoje tačke? Te srbijo, tako kot mene zdaj srbi pod tem mavcem?«
Kasta je čutila, da je Karo resnično noče več zafrkavati. Prav zares ni imel izkušenj s cerebralno paralizo in invalidnostjo.
»Joj, težko je to opisati,« je vzdihnila. »Kot da bi mi kar naprej nekaj zategovalo mišice do bolečine. Potem pa se včasih pojavijo še krči.«
»Auči!« je vzkliknil Karo.
»Ja, to boli,« je prikimala. »In po navadi se to zgodi ponoči. Tako me boli, da se zbudim in potem mi mora mamica dolgo masirati vsako tačko, da neha.«
Nekaj časa je med njima spet vladala tišina. Karo je razmišljal, kako je to, če te sredi najbolj sladkega spanca zbudijo krči v tačkah. Kako mora biti to grozno! Naposled pa se je le opogumil.
»Kasta, do tebe sem se obnašal kot bedak ...«
»Ah daj no, Karoooo,« je zavila Kasta, premaknila voziček bližje in ga pobožala po rami. »Jaz sem že ...«
»Nene, poslušaj,« jo je ustavil. »Res sem se obnašal kot bedak. Ko je mami slišala, kaj se je zgodilo, jo je ful zaskrbelo, a mi je rekla, da je to krama ali nekaj takšnega. Da sem dobil mavec, ker sem se norčeval iz tebe.«
»Kaj pa oči?« je tiho vprašala Kasta.
Karo je le narahlo odkimal. »Nimam ga. Ful se ga tudi ne spomnim. Mami pa pravi, da ni bil prijeten kuža.«
»Oh, Karo ...« je Kasta zakopala smrček v tačko. »Žal mi je.«
»Ne, Kasta,« jo je Karo spet prekinil. »Meni je žal. Ne znam ti povedati, kako zelo. In ko mi bo doktor snel mavec, obljubim, da te bom vsak dan prišel iskat in te peljal na igrišče na svojem električnem motorju. Če boš želela, ga boš lahko tudi vozila. Ma ful počasi, ker nočem, da si kaj narediš.«
Kasta se je prisrčno nasmejala in mu podala še desno tačko. Karo je nekoliko trznil, ko je videl kako je zvita in suhljata, a ni se umaknil.
»Veš, kaj? Midva bova vsak dan kar dirkala do igrišča. Vsak na svojem. In kdor bo izgubil, bo moral reči Mackiju, da je najslabši igralec video igric na celem svetu.«
Karo se je zdaj vidno zdrznil, a ko je videl kako navihano se mu Kasta smeji, se je tudi njemu prikradel nasmešek na obraz. Položil si je njene tačke okoli vratu, svoje pa sklenil za njenim vratom in jo trdno objel. Tudi Kasta ga je stisnila, kar so ji moči dale in medtem, ko je skozi odprto okno slišala, kako odrasli veselo klepetajo in požvenkujejo s skodelicami za kavo, je vedela, da so vse zamere pozabljene in da ima od tega večera dalje njihova družba novega prijatelja.
Komentarji
Objavite komentar